Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske

»V srcu nam raste le ena zavest, da lepše kot vse, je domu biti zvest. Čim silnejše nas tujec zatira, tem močneje se narod upira.«

Spoznajte društvo

V spomin na tigrovca Simona KOSA, ki je bil ustreljen 15.12.1941 na Opčinah pri Trstu je organiziran "Nočni pohod v Rut".Prireditev je namenjena tudi spominu na ljudi in poti , po katerih so ljudje prenašali slovensko literaturo in jo širili med prebivalstvom ter tako ohranjali besedo materinega jezika.Pohod bo organiziran v petek 9.12.2016 ob 18.00 uri v 

 

V nadaljevanju Vam posredujem pogovor z Eugenom BOŽIČEM članom ilegalnega Planinskega društva "Krpelj".

 

Poslovil se je poslednji krpljevec

 

( Evgen Božič: roj 19.3.1905, 24.9.1997 )

 

 

 

 

 

Ena ura je skrita

 

mor bit lih nocoj ...

 

nobeden prijatelj ne pojde z menoj.

 

 

 

( stara tolminska obsmrtnica )

 

 

 

 

 

Omahnil je viharnik. Evgen Božič, zadnji živeči ustanovni član predvojnega ilegalnega PK Krpelj je zapustil planinsko srenjo in nepreklicno odšel na svojo zadnjo turo v nedrja svojih Peči. Kot da bi slutili skorajšnje slovo, smo ga bralcem Planinskega vestnika pobliže predstavili v letošnji dvojni številki (PV 7-8/1997, str.323-325). Z njegovim odhodom izgubljamo človeka, ki je bil vse življenje povezan z gorami: od svojih dijaških let naprej, v času prijateljevanja z Zorkom Jelinčičem, Francem Štrukljem in Klementom Jugom; v letih najtrših preizkušenj za Primorce pod italijanskim fašizmom; v letih razvoja nove planinske organizacije na Tolminskem, ki je vzniknila na ruševinah svetovne človeške blaznosti in tradiciji nekdanje Soške podružnice; v zrelem obdobju iskanja prepotrebne sprostitve po napornem delu. Potreba, da predstavimo javnosti čimveč še neobjavljenih podatkov iz časa nastajanja in delovanja Krplja, je narekovala, da sva se v zadnjih letih srečevala pogosteje kot običajno. Razmere delovanja planinskih navdušencev v globoki ilegali je lahko avtentično pojasnil edino še on. Živo je pripovedoval. Dogodke je ohranil v presunljivo svežem spominu, do zadnje podrobnosti. Spominjam se enega svojih obiskov, ko sem se letos spomladi vračal z Gradice. Med samotnim spuščanjem po Konjskem hrbtu v grapo Knežce sem spontano podoživljal dogodke iz številnih Evgenovih pripovedi. Nič čudnega, saj sem se gibal po svetu, ki je bil vseskozi njegovo torišče. Sklenil sem, da se oglasim tudi pri njemu. Razveselil sem ga z vejico rušja, katere smola je oddajala omamen vonj, rekoč, naj jo poduha vselej kadar se mu stoži po gorah. Kasneje sem ga še nekajkrat obiskal. Vsakokrat mi je pomenljivo namignil: “A jo vid’š? Še je tam za vrati.“ Vejica se je počasi sušila. Žal je z njo tudi Evgenova življenjska iskra nezadržno pojemala. Kdaj je globlje doživljal prelesti njemu tako ljubega gorskega sveta? V času ko je bilo na Primorskem vse kar je dišalo po slovenstvu prepovedano, Peči obdane z bodečo žico in mejniki, lepi trenutki gorske tišine pa takorekoč ukradeni, ali morda kasneje, v svobodni domovini, ko je naenkrat lahko zadihal s polnimi pljuči? Vprašanje, ki sem ga nosil v sebi, pa ga Evgenu nisem več utegnil zastaviti. Odšel je za Zorkom, Francetom in drugimi pajdaši iz Krplja.

 

 

 

Žarko Rovšček

 

 

PLANINSKI PORTRET EVGENA BOŽIČA -----------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

ŽARKO ROVŠČEK Leta 1986 sem ob odkritju spominske plošče Zorku Jelinčiču na Ilovici v Baški grapi poleg številnih znancev in prijateljev srečal tudi Evgena Božiča. Med prijateljskim pomenkom mi je na kratko orisal razmere v času italijanske zasedbe Primorske, ko je skupina zavednih primorskih narodnjakov skušala v ilegalnih razmerah ohraniti tisto, kar je spričo naraščajočega fašističnega nasilja od nekdanje Soške podružnice SPD še ostalo. Premalo sem takrat vedel o tem poglavju planinske zgodovine, da me ne bi - zvedavega - zamikalo vse skupaj bolj podrobno raziskati. V naslednjih letih sem Evgena velikokrat obiskal. Kot edini še živeči Krpljevec je postal nekakšen sprotni in neformalni recenzent vseh odkritih zgodovinskih dokumentov, ob izdaji jubilejnega zbornika Stoletje planinstva na Tolminskem pa je poglavje o Krplju tudi z velikim zadovoljstvom pregledal. “Kaj ga po številnih razgovorih lahko še vprašam novega”, mi je vrtalo po glavi. Po dokaj odmevni TV oddaji o Krplju iz serije Gore in ljudje me je namreč urednik Planinskega vestnika prijazno naprosil, naj “napišem intervju z Božičem”. Z novo nalogo v nahrbtniku sem se kot že velikokrat doslej odpravil na obisk v Klavže, k Majnču po domače. Evgen je kot ponavadi sedel na toplem jutranjem soncu pred hišo. Od tam ima zaradi ožine Baške grape sicer omejen, a pomemben pregled nad okoliškimi hribi. Kamor ne seže pogled mu pomagajo bogati spomini. Vse to mu na stara leta pričara nekakšno notranje zadovoljstvo. Ko sem mu malce v zadregi obrazložil svojo nalogo, sva kot že tolikokrat doslej pričela pogovor.

 

 

 

- Prosim, če se bralcem PV predstavite z nekaj podatki o svojem življenju?

 

Rodil sem se 19.3.1905 v družini s štirimi otroki, poleg mene še brat in dve sestri. Če ne bi dva zelo majhna umrla, bi nas bilo šest otrok. Oče je imel gostilno in trgovino v Klavžah, ki jo je kasneje prevzel brat Vojko. Osnovno šolo sem obiskoval v bližnjem Podmelcu, kjer je poučeval oče Zorka Jelinčiča, narodnostno izredno osveščen učitelj in gonilna sila prosvetnega življenja v vasi in okolici. Leta 1922 sem se vpisal v slovensko gimnazijo v Kranju. Jeseni leta 1924 sem moral šolanje prekiniti in tako kot večina tedanjih primorskih fantov odslužiti šestnajstmesečno obveznost v italijanski vojski. Po vrnitvi domov sem moral leta 1930 pobegniti čez Peči 1 v Jugoslavijo, ker mi je zaradi ilegalnega dela grozila aretacija in fašistični zapor. Najprej sem se zaposlil v Rakeku, kasneje pa sem se preselil v Beograd, kjer sem imel zastopstvo za različne inozemske firme. Že začeti študij ekonomije mi je leta 1940 preprečila vojna. Domov sem se vrnil leta 1945. Vsa leta po osvoboditvi sem delal v gozdarstvu (Postojna, Most na Soči) in se končno kot računovodja Soškega gozdnega gospodarstva v Tolminu tudi upokojil.

 

- Kakšni so vaši spomini na prva srečanja z gorami?

 

Moja prva planinska tura je bila leta 1918 ali 1919 s skupino kontrabantarjev, ki sem se jim pridružil kot dobrim poznavalcem poti. Kasneje se spominjam predvsem številnih skupnih tur s prijateljem Zorkom Jelinčičem. Ko sva se dogovarjala za najin prvi pohod v hribe, sem mu kot cilj predlagal Jalovnik. Zorku pa se je zdela ta pot verjetno prelahka in je dejal: “Šla bova na 2Kuk.” Pri tem je tudi ostalo, saj je bil starejši in bolj izkušen. Sicer pa sva velikokrat prespala v “beobachterju3” pod vrhom Kobilje glave in čakala na sončni vzhod. Tem turam so sledile bolj zahtevne, kasneje tudi v okviru planinskega kluba Krpelj. Zorko je bil leta 1923 tudi organizator skupne nabave cepinov švicarske znamke Fulpmes- zase, za Klementa Juga in zame. Še se spominjam, da sem zanj odštel 20 lir, kar takrat ni bilo malo.

 

- Z Zorkom Jelinčičem vaju je vezalo iskreno prijateljstvo, utrjeno na številnih turah in ilegalnih poteh. Kaj bi lahko povedali o vajinih odnosih?

 

Preko njegovega očeta, mojega učitelja v osnovni šoli, sem ga spoznal že zelo zgodaj.. Poznanstvo je preraslo v nepozabne skupne planinske ture in raziskovanja tolminskega kraškega podzemlja. V težkih razmerah po italijanski zasedbi Primorske pa sem postal tudi njegov zaupni sodelavec. Ob volitvah v italijanski parlament leta 1921 in 1924 sva skupaj hodila od hiše do hiše po vaseh Baške grape in slovenskim družinam delila letak z natisnjenim lipovim listom, ki je agitiral za Narodno listo. V času mojega šolanja na kranjski gimnaziji me je Zorko seznanil z načelnikom Obmejnega policijskega komisariata na Jesenicah Antonom Batageljem, od katerega sem domov grede prevzemal tajno obveščevalno pošto in mu jo izročal doma v Podmelcu. V letih 1928 / 1929 je Zorko iz Gorice4 napotil k meni v Klavže več ubežnikov, ki sem jih na njihovem begu pred fašističnim režimom vodil preko Peči v Jugoslavijo. Preko Zorka sem imel priložnost seznaniti se s Topolovcem, Jugom, Wisiakom in Bartolom. Skupaj sva bila poleg Jožeta Bevka pri ustanovitvi ilegalnega planinskega kluba 5Krpelj. Po njegovi nesreči pod Višem, leta 1928, sem ga nekajkrat obiskal, vendar me je kmalu posvaril, naj se ne izpostavljam, ker je pod policijsko kontrolo. Znano je, da je kasneje po aretaciji in obsodbi preživel vrsto let v italijanskih zaporih. Po vojni sva se še večkrat srečala. Bil je idealen tovariš in je za osvoboditev Primorske opravil velikansko delo, ki ga še danes ne znamo pravilno ceniti. Bil je pobudnik ustanovitve Zveze primorskih planinskih društev, ki je povezovala planince na našem teritoriju pred ukinitvijo cone A in B, torej pred dokončno priključitvijo k matični domovini. Kolikor se spominjam pa je bil tudi ustanovitelj in prvi predsednik Slovenskega planinskega društva v Trstu.

 

- V kakšnih okoliščinah ste ustanovili ilegalni planinski klub Krpelj?

 

Nasilna asimilacija Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini se je pričela že kmalu po italijanski zasedbi, vendar je bila uzakonjena šele po prihodu fašizma na oblast 6. Gentilejeva reforma je po letu 1923 pometla s slovenščino v kakih 400 šolah, ukinjenih pa je bilo tudi okoli 500 prosvetnih in drugih društev. Splošnega pritiska na vsa slovenska društva je bila deležna tudi že oslabljena Soška podružnica SPD. V takih razmerah so nam predstavljale gore in kraško podzemlje edino zatočišče pred valom etničnega nasilja. Tam smo lahko sproščeno zapeli sicer prepovedano slovensko pesem in se vsaj za nekaj ur počutili svobodne. Zorko Jelinčič, Jože Bevk in jaz smo se 16. marca1924 v skoraj zimskih razmerah povzpeli na Porezen. Vreme je bilo čudovito. V svežem snegu smo s pridom uporabili krplje. Po prihodu na vrh in okrepčilu v opustošeni postojanki iz prve svetovne vojne, se je na Jelinčičevo pobudo dokončno izoblikovala misel, da ustanovimo ilegalni planinski klub, ki smo mu po koristnem delu planinske opreme dali ime Krpelj. Spominjam se, da sem na tram tega zapuščenega objekta z ogljem zapisal datum ustanovitve. Kasneje je naš neutrudni Franc Štrukelj oblikoval tudi žig, ki je ponazarjal krplje, cepin in smuči z datumom ustanovitve. Štrukelj je postal tajnik, jaz pa sem bil blagajnik “brez denarja.”

 

- Kakšen je bil namen ustanovitve ilegalnega planinskega kluba?

 

Zedinili smo se, da naj bi klub združeval zanesljive Primorce: ki so z vsem srcem za osvoboditev Primorske, ki so navdušeni za turizem7, ki so drzni pri raziskovanju jam in se ne ustrašijo dolgih in težavnih prehodov meje pri prenašanju slovenske literature na zasedeno ozemlje. Glavni del dejavnosti je bil namenjen organiziranju planinskih tur, s katerimi bi širili krog udeležencev. K raziskovanju jam nas je najprej vzpodbudila novica, da nameravajo tolminski fašisti raziskovati naš podzemski svet, seveda z italijanskimi zavojevalnimi nameni. Kasneje pa smo ugotovili, da so jame izredno prikladno mesto za bolj sproščene tajne sestanke, ne glede na vreme. Glede na to, da se je naša dejavnost odvijala v strogi tajnosti, se je na žalost ohranilo le malo dokumentov o našem delu. Veliko zaslug za to, da so ti sploh nastali imata Franc Štrukelj, ki je kot gradbeni strokovnjak izdelal načrte raziskanih jam8 in naš “dvorni fotograf” Janez Vidmar, ki je ovekovečil nekatere pomembnejše trenutke. Mimogrede naj še omenim, da sta tako Štrukelj kot Jelinčič zahajala v gore tudi s Klementom Jugom, vse do njegove nesreče v severni steni Triglava.

 

- Koga se iz tistih časov še spominjate?

 

Jožeta Bevka iz Laharna pri Cerknem, ki je leta 1923 končal filozofski študij v Padovi in na jesen pričel poučevati na tolminskem učiteljišču, sem že omenil. Pridružil se nam je tudi Joško Ščuka iz Barkovelj pri Trstu. Na naših turah je bil skoraj vedno prisoten kdo od Rejčevih iz Tolmina, sestri Mici in Ivanka ali njihov brat Berti. Poleg Franca Štruklja sta se posameznih akcij udeleževala tudi njegova brata Valentin in Ludvik z Modrejc. Omeniti moram pa še dr.Mašera iz Kobarida, Stanka Polenčiča, Berlota in Tuzulina iz Tolmina ter Antona Mikuža, gostilničarja in posestnika z Mosta (Sv.Lucija). Skoraj vsi “krpljevci” so bili tudi člani tajne organizacije TIGR. Planinska in jamarska dejavnost sta jim velikokrat služili kot pretveza za druge aktivnosti, s ciljem osvoboditve Primorske izpod fašizma. Nekaterih tur so se udeležili tudi Milutin Vuga, brata Zdravko in Ciril Munih ter sestre Gerželj z Mosta. To so bili težka leta, ko smo Primorci zaman, vendar ne križem rok, hrepneli po osvoboditvi izpod italijanskega škornja. Spominjam se s kakšnim zanosom smo na vrhovih naših Peči, obdanih z mejniki in žičnimi ovirami, ponavadi pokleknili in se hrepeneče ozirali tja proti Jugoslaviji.

 

- Ali se vam je kakšen dogodek iz dejavnosti Krplja še posebej vtisnil v spomin?

 

Veliko jih je bilo, saj smo bili kar precej izpostavljeni. Omenil bi dva, ki se mi zdita bolj pomembna. Pri raziskovanju v jami Smoganica nad Drobočnikom (Most na Soči), kjer smo po mučnem plazenju po ozkem rovu na koncu dosegli dno in na steno narisali znak Krplja, smo odkrili okostja jamskih medvedov. Kosti smo nato preko Peči naskrivaj tovorili v Jugoslavijo, točneje v naravoslovni muzej v Ljubljano. Drugi nepozaben dogodek je naša zimska tura januarja leta 1924 na Krn, ki se je zaradi vremenskega preobrata sprevrgla v petdnevno avanturo zame, Zorka Jelinčiča in Franca Štruklja. Staknil sem ozebline, ki jih čutim še danes. Lahko pa bi se vse skupaj končalo kot tragedija. Starše smo spravili v resne skrbi. “Zaskrbljeni” pa so bili tudi italijanski karabinjerji iz Tolmina, saj smo se jim nehote za daljši čas umaknili izpred oči.

 

- Kdaj se je po vašem mnenju končala organizirana dejavnost Krplja?

 

Vsekakor pomeni prelomnico v našem delovanju nesreča Zorka Jelinčiča pod Višem. Ostali smo brez duhovnega pobudnika vseh naših akcij. Fašistične hajke ob pripravah na tržaški proces leta 1930 in boj za eksistenco so nas razpršili vsepovsod. Kolikor mi je znano so posamezne skupine v tridesetih letih še zahajale v gore, vendar delo ni bilo več tako organizirano kot poprej.

 

- Morda imate še kakšno zaključno misel, kot sklep najinega pogovora?

 

Zadovoljen sem, da se počasi odstira ta del naše preteklosti. Mislil sem že, da bodo naša prizadevanja za vedno pozabljena. V zadnjih letih je bilo opravljeno na tem področju veliko delo in bi se rad vam mladim za to prisrčno zahvalil. Zadoščenje, ki ga ob vsem tem doživljam, bi zelo rad delil tudi z mojimi tovariši iz takratnih dni, pa jih žal ni več med nami. O tem je treba še pisati in govoriti, ne zaradi mene ali nas “krpljevcev”, ampak zato, ker je to naša skupna zgodovina in opomin za prihodnost.

 

 

 

Ko sem se mu na koncu v imenu bralcev PV zahvalil za intervju, je moj sogovornik postal spet tisti hudomušni Evgen. Nasmehnil se je in odrecitiral: “Jaz pa se ti v imenu Evgena Božiča zahvaljujem za vso pozornost.” V bližnji cerkvici je odzvonilo poldne. Evgena je čakalo kosilo, mene pa drugi opravki. Poslovil sem se z obljubo, da bomo o “Krplju” napisali še kaj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1 Tako pravijo domaèini na primorski strani grebenu Črna prst - Gradica (Rodica), včasih pa se to ime uporablja tudi za njegovo nadaljevanje proti Tolminskemu Kuku - op.Ž.R.

 

2 Žabiški Kuk.

 

3 Gre za takrat še dobro ohranjeno opazovalnico iz prve svetovne vojne, ki so jo imeli Avstrijci za svoja dva borbena položaja havbic v Baški grapi ( prvi pri Lušinu v sami dolini Bače in drugi nekoliko višje pri Zakrajnkarju pod Humom).

 

4 Jelinčič se je namreč pred zimo leta 1924 preselil v Gorico, kjer je prevzel dolžnosti tajnika Zveze slovenskih prosvetnih društev - op. Ž.R.

 

5 Bilo je na Poreznu, 16.3.1924 - op.Ž.R.

 

6 Fašistična vlada je prišla na oblast po volitvah v parlament leta 1921 - op. Ž.R.

 

7 Turizem ali turistika je bilo takrat poimenovanje za današnje planinstvo.

 

8 Zapise o raziskovanjjih kraških jam na Tolminskem je tudi objavil v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe letnik 1925 in 1926 - op. Ž.R.

 

 

 

 

 

 

 

 

Kot smo že v "Novicah" najavili je območna enota društva TIGR PRIMORSKE v sredo 30.11.2016 ob 18.00 uri v dvorani Doma na Vidmu v Ilirski Bistrici organizirala pogovorni večer z prvim Predsednikom Republike Slovenije Milanom KUČANOM.Ob tem smo predstavili tudi knjigo dr.Boža REPETA "PRVI PREDSEDNIK".Pogovor med avtorjema in Predsednikom je povezoval dr.Božo FLAJŠMAN, ki se s svojimi vprašanji ni izognil aktualnih dogodkov pri nas in tudi v svetu.

Predsednik Milan KUČAN je poudaril , da so bile razmere v času osamosvajanja Slovenije v svetu in doma drugačne kot so danes, vendar je proces osamosvajanja potekal postopno upoštevajoč takratne razmere.Lahko bi bili posamezni ukrepi boljši ali bili prej realizirani , vendar ocene takratnih razmer so pogojevale takratne odločitve.Enotnost dela slovenskega vodstva in jasno izražena volja ljudi po smostojni državi Sloveniji so  bil jasen napotek za sprejem odločitev.Pri njihovem sprejemanju je bila stalno prisotna tudi ocena ali so sprejete odločitve v skladu z cilji določenimi v Ustavi in volji ljudi izraženi na referendumu.

Razmere so se od takrat spremenile tako na notranje političnem področju kot na mednarodnem , vendar bi morali aktualni politični voditelji pri svojih odločitvah presojati predlagane in sprejete ukrepe tudi skozi prizmo teh vprašanj, ki so takrat postavljala kot temeljna vprašanja.Odgovori na ta vprašanja so pomenila tudi zaupanje ljudi v politiko in sprejete odločitve.

dr.Božo REPE je poudaril , da je knjiga zgodovinski dokument zapis nekega časa.Zgodovinska stroka ima določene standarde in s tem tudi veliko odgovornost do komentiranja preteklih dogodkov.Žal temu ni vedno  tako , kar pa pomeni , da se dela zgodovini naroda velika škoda in s tem možnost vsakršne manipulacije.

dr.Božo FLAJŠMAN je odlično povezoval pogovor in z aktualnimi vprašanji dal sogovornikoma možnost komentiranja aktualnih dogodkov tudi z vprašanjem "Kdo je koga poklical po telefonu ali TRUMP ali Predsednik PAHOR".Seveda tudi brez omembe  "Bodoče prve dame naše Melanije" ni šlo.Postavilo se je seveda vprašanje Ali ni dal telefonsko številko Melanije bivši minister za zunanje zadeve Dimitrij RUPEL iz svojega znamenitega telefonskega notesa.

Skratka , preživeli smo lep večer , ki so ga z kulturnim programom popestrili pevci moškega pevskega zbora "Dragotin KETTE" iz Ilirske Bistrice, pevec Rafael ZORKO iz Pivke in recitator Igor ROJC iz Sežane.

Hvala vsem , ki so prispevali k organizaciji srečanja , posebno pa Vodji območne enote TIGR PRIMORSKE Ilirska Bistrica Bernardi DODIČ.

 

      

 

OD ZRNA DO KRUHA

 


 

Nekaj pred poletnimi šolskimi počitnicami, so se po Sloveniji osnovnošolci pomerili v čisto posebnem tekmovanju. Risali so na temo »Od zrna do kruha«. Idejni vodja in mentorica je bila gospa Ana Vehar, ravnateljica osnovne šole Ljubljana- Vič. Smisel projekta je bil, da bi učenci in vsi, ki so pri tem sodelovali poznali, kaj pomeni kruh za človeštvo in kako čudežna je pot od posejanega zrnja pa do kosa kruha, ki ga pojemo kot samoumevno prehrano. Nekoč, ko so še ročno obdelovali njive in je na kruh čakala v družini kopica otrok, je bil kos kruha sveta stvar. Če je po naključju padel na tla, so ga otroci morali poljubiti v opravičilo in spoštovanje kruhu. Danes je žito lažje pridelati toda do kruha moramo imeti še vedno spoštljiv odnos. Prav to je gospo Ano Vehar in njene sodelavce navdalo z idejo, kako otrokom predstaviti pot od zrna do kruha skozi risbo, ki so jo učenci vsak po svoje narisali. Predstavili so to dobroto, ki nas že stoletja rešuje pred lakoto in bedo.

 

Upam si trditi, da gospa Vehar izjemno spoštljivo dojema zemljo, ki kot dobra mati daje vsem, ki jo obdelujejo.

 

Sicer se ne bi ob tem projektu spomnila na tigrovce, ki so za našo zemljo, svobodo, za kruh, dajali svoja življenja in se upirali fašistom davno pred II. svetovno vojno.

 

V osnovni šoli Vena Pilona v Ajdovščini je bila zaključna prireditev. Posamezne šole so dobile priznanja za risbe o kruhu in zemlji. Kot članica TIGR sem bila povabljena med njih. Po avli in hodnikih so na steni visele risbe, na katerih je bil upodobljen kruh v vseh oblikah in zemlja, ki ga je rodila. Nekaj resnično lepega je sevalo iz teh risbic. Predvsem je bilo lepo čutiti, da so učenci dojeli pomen kruha.

 

Prevzeta od dogodka sem želela pozdraviti vse prisotne. Gospo Vehar, učence in mentorje. Takoj ko sem dobil besedo, sem pozdravila v imenu TIGR Primorske. Spomnila sem otroke, na njihove pradede, ki so se na tej primorski zemlji nekoč upirali tujcem, fašistom, ki so mučili naš narod dolga desetletja. Borili so se za slovensko besedo, ki je niso smeli peti, za kruh in slovensko zemljo. Ker še noben zavojevalec, ni prišel zato, da bi pomagal narodu, temveč je prišel izpolnit svoje interese. Že v ranem otroštvu me je prevzela pesem, ki jo je Igo Gruden napisal svojemu sinku in pove veliko več kot bi jim lahko povedala jaz. Prav ta pesem me v življenju navdaja s ponosom, da sem Primorka.

 


 

SINKU

 

V Nabrežini blizu Trsta

 

se tvoj oče je rodil:

 

kjer je v morju skala čvrsta,

 

se po produ je podil,

 

v zimi z burjo se boril.

 


 

V šolo hodil je v Gorico:

 

ko prihajal je domov,

 

vozil se je z jadrnico,

 

z ribiči veslal na lov tja do

 

istrskih bregov.

 


 

Dnevi so prišli temačni,

 

takšnih ni še videl svet:

 

mrki tujci v dobi mračni

 

so teptali kraški cvet

 

25 strašnih let.

 


 

Naj kdor koli kdaj te vpraša,

 

kdo živi na zemlji tej,

 

vedi: zemlja ta je naša,

 

tvoji dedi spijo v njej,

 

zanjo bori se naprej!

 


 

Pesem sem zrecitirala v pravem času na pravem mestu. Dosegla je svoj namen, saj je bila deležna bučnega aplavza.

 


 

Sonja Groznik

 

Podarite 0,5 % dohodnine

Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Donacija društvu

Prijava na e-novice


Prijava za člane

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGRa. Prizadevamo si za čim večjo osveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGRa: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matici.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

Tel.: 05 9951 557

e-mail: drustvo.tigr@siol.net