Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske

»V srcu nam raste le ena zavest, da lepše kot vse, je domu biti zvest. Čim silnejše nas tujec zatira, tem močneje se narod upira.«

Spoznajte društvo

PROSLAVA V BRANIKU 15. FEBRUARJA 2017

Na proslavi v spomin na izgon krajanov Branika, takratnega Rihemberka, je spregovoril predsednik društva TIGR Primorske dr. Savin Jogan. 

Spodaj si lahko preberete njegov nagovor vsem prisotnim.

Spoštovani krajani Branika, takratnega Rihemberka, spoštovana gospa Bruna Olenik, podpredsednica Društva TIGR Primorske, delegacija ZZB in drugi gostje, pozdrav vsem prisotnim!

Na ta dan spomina na največjo nesrečo v zgodovini kraja, 15. februar leta 1944, se nam vsem, ki smo ta dan doživeli in tistim, ki so si o njem ustvarili vsaj približno podobo kasneje, v misel in kolektivni spomin boleče zarišejo dogodki, ki so se zvrstili od mrzlega, zimskega jutra naprej. Prebudil nas je zlovešči ropot vojaških tovornjakov, ki so se približevali osrednjemu delu vasi, imenovanem Na Governi. Nato se je začelo razbijanje po vhodnih vratih hiš in grobi pozivi, da se vsi prebivalci v pol ure zglasijo pred poveljstvom fašistične postojanke; s sabo smo smeli vzeti 20 kg prtljage in za tri dni živeža. Že med tem zbiranjem vaščanov so zagorele prve hiše, nato se je ta krvavi ples nadaljeval. Še predno so se premaknili tovornjaki, so vojaki – Nemci in fašisti, ob sodelovanju domobrancev – zaprli v poslopje hotela štiri nepokretne ženske ter zajetega Franca Zgonika in nato poslopje zminirali in zažgali. Požgane so bile praktično vse domačije (samo v Rihemberku 225), v Nemčijo je bilo izgnanih iz našega kraja 527 prebivalcev, od katerih jih je 47 umrlo. Nemško poročilo o tem dogodku je bilo jasno in kratko: »Rihemberk, Komen in okoliška naselja kot povračilo za napad na policijsko kolono 2. 2. policija izselila in razen vojaških objektov razrušila. Izseljenci poslani v Reich.«. Po požigu je bilo območje obeh krajev z okolico določeno kot nikogaršnja zemlja: na vseh pristopih so bile opozorilne table s prepovedjo prehoda ali približevanja, tako da so polja ostala neobdelana vse do osvoboditve.  

To uničenje ter izgon prebivalcev iz našega kraja, hkrati s Komnom in sosednjimi zaselki, sta predstavljala maščevanje za partizanski napad na nemško-fašistično kolono vozil med obema naseljema dva tedna prej. Po številu žrtev in obsegu škode, po krutosti in ostrini tega dejanja je šlo za enega najhujših okupatorskih zločinov zoper civiliste v Sloveniji. Na tem mestu se verjetno ni treba zadrževati na vprašanju, v kakšni meri je na ostrino tega dejanja vplivalo dejstvo, da so bili okupatorski vojaki v začetku februarja poraženi in so utrpeli precejšnje izgube, v kakšni meri pa je šlo za uresničevanje okupatorskega splošnega načrta zoper slovansko prebivalstvo teh krajev, katerega usoda je bila določena z dolgoročnimi načrti za širitev življenjskega prostora za višjo raso in za nemški dostop do Jadranskega morja. Zanimata nas predvsem usoda žrtev in opustošenje, povzročeno civilnemu prebivalstvu, v nasprotju z že takrat veljavnim mednarodnim vojnim pravom.

Po tem izgonu so prebivalci v pomanjkanju preživeli več kot leto kot prisilni delavci v Nemčiji, ves čas z upanjem, da se bodo kmalu vrnili na domove. Usoda peščice tistih, ki so ostali v kraju ali okolici, ni bila veliko boljša, a so vendarle bili vsaj blizu doma, ki so si ga poskušali urediti v zasilno bivališče.

Nobene kolektivne nesreče in stiske posameznikov do tega obdobja ni mogoče primerjati s tem, kar smo doživeli takrat in kar nas je še čakalo: uničeno je bilo premoženje, plodovi truda ne le te generacije, temveč tudi vse to, kar so pokolenja pred nami z največjimi napori in odrekanji ustvarila za trden in varen dom. Zanesti pa se je bilo treba v glavnem le nase in na skromne možnosti, ki so jih nudile razvaline doma z opustelo okolico.

Zavest o koncu trpljenja na tujem in upanje pa sta bila vendarle močnejše od žalosti in obupa: izoblikoval se je prvi nauk za premagovanje zatečenega stanja, s tem, da so vaščani združili moči, si izposojali redka orodja, si izmenjavali izkušnje in pozidali najprej skromna bivališča, v katere se je stiskalo po več družin. Ni jih zapustil niti občutek za humor, kar nam kaže še dolgo časa ohranjeni napis na hiši z najdaljšim gankom pri Miklavih: »Bog živi vse Slovene pod streho hiše ene!«. Nato smo s skupnimi močmi usposobili prostore in opremo za šolo, za kulturne prireditve in druga druženja, kar se je kasneje umestilo v zadružni dom, ki smo ga prav tako zgradili predvsem z udarniškim delom. V skromnih razmerah, s komaj peščico zaposlenih, smo zbrali sredstva za postavitev spomenika padlim borcem, aktivistom in internirancem. Postopno so se odpirale možnosti za občasne ali trajne zaposlitve, šola je nudila možnosti za zboljšanje življenja. Korakoma je postajalo življenje vzdržno, vzpodbudno, kraj se je razvil v novo središče, ki je privabljalo tudi naseljence od drugod. Ne takrat, ne kasneje seveda ni šlo brez težav, ki se v zadnjem času kažejo predvsem v skrčenih možnostih zaposlovanja, posebej mladih po končanem šolanju, a možno se je tolažiti z upanjem, da le ne bi šlo na slabše.

Ta, velika nesreča pred 73 leti, je poleg obilo slabih, imela tudi nekaj drugačnih plati: razen omenjenega tesnejšega povezovanja prebivalcev v hudih trenutkih je vodila tudi do samozavesti in zavesti, da ni težav, ki se jih ne da premagati in krepila ter ohranjala vztrajnost za njihovo reševanje. Razvila se je tudi občutljivost za trpljenje in obup pri drugih ljudeh; zato jih zdaj, domače in tujce, lažje razumemo.

In če se z vidika naše izkušnje ozremo še na širša obzorja: tudi velike družbene probleme bo mogoče postopno rešiti, če jih pametno premislimo, realno ocenimo možnosti za to in predvidimo poti za njihovo odpravo. V svetovnih razsežnostih pa bo treba za vse to najprej zagotoviti mir, ki ne pomeni le odsotnosti oboroženih spopadov na določenem območju, temveč predvsem zagotovitev temeljnih pogojev za dostojno, človeka vredno življenje, življenje brez pomanjkanja, zatiranja in izkoriščanja. Da bi vse to zagotovili, imamo države, ki pa so, žal, večkrat odpovedale, in to bi morali preseči. Ali bolj konkretno: enega za ta čas najbolj perečih problemov, preživetja in normalnega življenja beguncev, skupaj z varnostjo domačih prebivalcev, ne bo mogoče uspešno reševati le na koncu, z rezilnimi ograjami, temveč le s korenito odpravo vojn v Siriji in na drugih bojiščih, zlasti pa vzrokov zanje.

Naj končam s spoštljivim priklonom in zahvalo ter priznanjem vsem, ki so v tem metežu - v izgonu, po taboriščih v tujini, pa tudi v uporu nečloveškim pogojem, zatiranju in zanikanju človeškega dostojanstva, kot borci ali aktivisti, izgubili svoje življenje. V našem prazniku, ki je dan spomina, spoštovanja in zvestobe, moramo zaznati in spoštovati vse te njegove sestavine, za danes in za naprej. S svojimi zapisanimi imeni na našem spomeniku naj nas te žrtve vsak dan znova spominjajo in opozarjajo, da njihovo trpljenje ni bilo zaman in da ni in ne sme biti pozabljeno. Na nas in na celotni družbi pa je moralna obveznost, da si bomo odločno prizadevali, da se podobni tragični dogodki nikoli ne ponovijo.

Slava njihovemu spominu!

 

Podarite 0,5 % dohodnine

Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Donacija društvu

Prijava na e-novice

Prijava za člane

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGRa. Prizadevamo si za čim večjo osveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGRa: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matici.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

Tel.: 05 9951 557

e-mail: drustvo.tigr@siol.net