Mama potegne lonec na rob štedilnika, iz predala potegne kuhalnico, zabeli vsebino z ocvirki in pomeša:
»Ne slišim te, še enkrat!« stopi v shrambo po golido, obleče očetov star suknjič, zaveže ruto in se odpravi v hlev, na vratih se obrne: »do južne še enkrat ponovi, do konca!«
Zvok maminih stopinj utiša sneg, z rokavom si hitim brisati svečko, ki mi visi iz nosu in hitim obračati liste do črke Ž.
Te risbe imam najraje, mogočno hrastovo drevo, pod njim leži očanec in drema, pod njo zgodba o pohlepnem kmetu, kako ob pogledu na veje polne želodov sanja, koliko krme bi imel za svoje pujske, če bi plodovi zrasli do velikosti buč na bližnji njivi. Toplo jesensko sonce zaziba možaka v trden spanec. Veje zaziba veter, zreli plodovi se odlepijo od svojih kapic in padajo po tleh. Droben plod z vso silo prileti v čelo zaspanca, bolečina zbudi lenuha. Ta hitro skoči pokonci, se prime za čelo in si oddahne. Samo droben želod je bil, pa tako boli, kaj bi bilo, če bi bil kot buča.
Kakšno drevo je hrast, mi je povedal očka, želod mi je nekega večera s svinčnikom narisal na bel rob Kmečkega glasa, poleg njega pa še hrastov list. »Pri nas ne raste,« je še dodal, »ko bova šla v Vipavo, ti ga bom pokazal.«
Ilustracija na zadnji strani mi je bila bolj domača, v hlevu smo imeli vedno kravo, ob njej telička, kdaj tudi bikca. Brez repa niso bili pri nobeni hiši, na večjih kmetijah tudi konja, bolj redki par, samo starejši sosed je imel dva vola, ki sem se jih malo bala. Bila sta velika, zelo podobna pasoči živali na risbi. Tudi žabe sem poznala, od pomladi do jeseni so se oglašale iz lokve na koncu našega travnika. Starejši fantje so jih lovili, meni je bilo to početje prepovedano. Kdaj mi je uspelo pobegniti in se pritihotapiti do redkih nepokošenih bilk in kakšno rego splašiti, da je z dolgim skokom pobegnila pred menoj v vodo.
Vol na risbi se je mirno pasel, le ena od zelenih lepotic je bila precej večja od vrstnic, ki so jo čudno gledale. Šopirila se je in napihovala, velika bom, velika kot ta vol. Napihovala se je, bila je vedno večja in večja, koža se je tanjšala, dokler ni bila tako tanka, da je žaba počila.
Ob poku so druge žabice poskakale v mlako, vol pa se je mirno pasel naprej.
Pred vrati sem zaslišala mamine korake, v roki je držala polno golido mleka, ga v shrambi precedila v lonec, odprla okno in pokrito posodo dala na sneg.
»Si prebrala še enkrat?« me je vprašala.
»Sem mama.«
»Bodi hvaležna, ker razumeš to kar se učiš. V jeseni greš v slovensko šolo. Pospravi, da se knjiga ne umaže, pa pokliči jih na južno.« Lonec je pomaknila na roba štedilnika, iz predala vzela žlice in nož, ter stopila v shrambo po hlebec kruha.
Knjižico zaprem, stopim v sobo, dvignem pokrov skrinje, k hiši jo je pripeljala mama, bila je del njene dote s še nekaj kosi pohištva, jo položim v predal in na hitro radovedno pobrskam po skrivnostih v njej.
»Jest, prec!« se sliši mamin klic iz kuhinje, »južna.«
Hitro spustim pokrov, skrinja se zapre z glasnim pokom.
V jeseni sem šla v šolo, čitanka iz katere sem se učila v šoli je bila večja, črke in risbe v njej v čudovitih barvah, naučila sem se pisati velike in male črke, številke do deset smo prepisovali s šolske table, najprej s svinčnikom, po zimskih počitnicah pa s peresnikom, ki smo ga namakali v črnilnike v klopeh. Na situ mojega spomina so za vedno ostale črke, risbe in zgodbe iz drobne modro sive knjižice, z njo sem naredila prve korake v skrivnostni svet natisnjenih besed, ki ga še vedno znova odkrivam.
Na svojo prvo čitanko sem pozabila, mamina skrinja se je še nekajkrat selila, najprej na hodnik v prvo nadstropje, kasneje na podstrešje.
Poleti leta 2003 me je mama poklicala in prosila, če bi jo odpeljala na Vojsko, v njeno rojstno vas. Običajno jo je k sorodnikom ob družinskih praznikih peljal brat, če njega ni bilo doma, na srečanje sorodnikov ni odšla. Tokrat, dogodka na katerega je bila povabljena ni hotela zamuditi; odkritje spominske plošče njenemu bratu, na pobudo dr. Cesarja. Na brata Črtomirja Šinkovca, pesnika, pisatelja in novinarja je bila zelo ponosna.
Teta in mama sta v kuhinji pozdravljali sorodnike in znance, sama sem raje trgala grenko sladke plodove divje češnje na dvorišču. Na dvorišče je prišla gruča pohodnikov in se posedla po klopeh. Iz gruče obiskovalcev je stopi k meni starejši gospod.
»Je danes tu mogoče kdo, ki je tu živel med vojno,« za hip se ozrl v veje drevesa za menoj: »veste, med vojno sem bil tu, kot mlad partizan. Mati, ta je bila tako dobra do nas.«
Skozi debele leče se upajoče zazre vame. »Oprostite, nisem se predstavil, sem Vlado Pohar.«
»Moja mama in teta sta še živi, v kuhinji sta, kar z menoj pojdite.«
Na vratih kuhinje sem se za hip ustavila, nato počasi prerinila med obiskovalci do mize.
»Mama, ta gospod sprašuje po vas!«
Pogleda obiskovalca za menoj, se obrne k sestri, ko vidi, da ta gleda skozi okno, jo pocuka za rokav:
»Dorica, glej, Damjan je, se ga spomniš. Od vojske ga nisva videle, malo pred zadnjo ofenzivo.«
Na hitro izračunam, skoraj šestdeset let, tisi mesec več ali manj, pri več kot pol stoletja nič ne pomeni.
Z datumi in letnicami imam od vedno težave, tudi pred ekranom ne presedim veliko, dokler sem še delala, nisem bila nikdar na tekočem o junaki nadaljevank, le tu in tam pozorneje pogledam kakšno dokumentarno oddajo. Za film o Skalarjih, Klementu Jugu, njegovem tragičnem koncu v stenah, sem si vzela čas. Ko sem na televizorju zagledala gospoda Vlada Poharja, sem zelo pozorno prisluhnila njegovi pripovedi o družini Jug, o Klementu, še bolj pa o njegovemu bratu Tončku, njegovemu tastu, solkanskemu trgovcu, članu ali podporniku TIGR-a in o Prvih korakih, abecedniku, ki ga je izdala Goriška Mohorjeva družba leta 1925 in o tem, kako so Prvi koraki ob Miklavžu, prihajali v vsako slovensko hišo na Primorskem. Ob pripovedi gospoda Poharja, sem se v spominih zopet znašla v domači kuhinji in zaslišala odločen mamin glas:
»Še enkrat, ponovi še enkrat. Ne veš, kako si lahko srečna, da greš v jeseni v slovensko šolo.«
Takrat, od konca vojne je bilo le nekaj let, sredi vasi so bile še vedno ruševine, novice so prihajale počasi, časopisi so bili redki, radijskih sprejemnikov še nismo poznali, za praznike je poštar prinesel materi tanko pismo iz dežele tam spodaj, spomini na nasilje so bili še zelo sveži. O šoli, pod Italijo, tako so imeli takrat ljudje navado reči tistim časom, sem slišala le drobce. Za Gentilejevo šolsko reformo, s katero je Italija praktično ukinila slovensko šolstvo na Primorskem, sem slišala po drobcih, v kratkih zgodbah. Največkrat o tem kako se je ata jezil, ko sta se teta Dorica in mama učili italijanskih lekcij na pamet.
»Četere, četere, samo četere, četere, otroci pa nič ne znajo.«
Drugič, tako mimogrede, če je prišla od strica kakšna razglednica, o hišnih preiskavah, o Modri ptici in Bevkovem Čedermacu, skritemu nekje pod deskami poda v eni izmed sob Smodinove domačije, o TIGR-u šele nekje proti koncu osemletke ob noveli Cirila Kosmača Gosenica.
Kje je danes mamina skrinja, lahko samo ugibam. Jeseni bo že štiri leta od takrat, ko smo se od nje za vedno poslovili. Velikokrat se sprašujem, če so še v njej tisti Prvi koraki, ki jih je prinesla skupaj z skrinjo in nekaj kosi pohištva za doto k hiši.
Pod prsti čutim hrapavost papirja, vidim risbe Milka Bambiča in berem zgodbe Ferda pl. Kleinmayr-a, tako živ je spomin na tisto zimsko dopoldne doma. Mogoče jih bom še kdaj vzela v roke, da ne bo to samo spomin.
Dragica Čuk Novak