Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske

»V srcu nam raste le ena zavest, da lepše kot vse, je domu biti zvest. Čim silnejše nas tujec zatira, tem močneje se narod upira.«

Spoznajte društvo

OB ROBU PROVOKACIJ VILIJA KOVAČIČA NA CERJU

 

Pismo Spomenke Hribar Viliju Kovačiču

 

Dr. Spomenka Hribar je ob spominski slovestnosti v čast TIGRu pisala Viliju Kovačiču. Pismo objavljamo v celoti.

Spoštovani, Vili in ostali dopisovalci!

Ne vem, kdo je letos prvi predlaga spominsko slovesnost  Tigru v čast pred Univerzo, Univerza ali Gibanje 13. maj (na kar namiguje v svojem pismu ga. Iva). Menim, da je za Univerzo taka spominska slovesnost že »rutina«,  saj gre za četrto ponovitev, enako  kot jo je v prejšnjih  štirih letih: v so-organizaciji Društva Tigr, Slovenske izseljenske matice in Mesta Ljubljane. Menim tudi,  da ima Univerza pravico, da na svojem »dvorišču« organizira slovesnost, kakršno si je zamislila. V odgovoru na Tvoje pismo na spletu  je ga. Jana Lutovac Lah, pomočnica  rektorja za organiziranje in komuniciranje, celo izrecno zapisala, da je prostor pred Univerzo javen prostor,  da pa se Univerzi ne zdi smiselno imeti dve proslavi za isti namen. Univerza organizira proslavo v spomin Tigru letos torej že PETIČ zapored! Kje ste bili prejšnja štiri leta  vi? Ko ste se »zbudili«, pa takoj naredite cel »špetir«.  Vili, govoriš o dveh konceptih proslave, Tigr pa je eden!

 O problematiziranju in kritiki levice, komunizma, stalinizma, boljševizma in če je še kakšen izraz  - pa me Ti, Vili,  ne boš učil!  Iz več razlogov:

  1. Ker se »obešaš«  na simptome in z njimi mahaš levo in desno (pardon: samo na levo!),  ne poznaš pa bistva, iz katerega je izhajalo komunistično ravnanje, tudi  zločini  - tudi obglavljenje Tigra. 

  2. Ker je metoda: »Kaj bi bilo, če bi bilo«  glede na preteklost povsem irelevantna; pomembna in potrebna je za PRIHODNOST, da ne bi ponavljali te zgodovinske »napake«. Da tako, kakor NAJ BI  (po Tvoje) bilo, ni bilo, je cela vrsta vzrokov, od katerih je glavni razlog logika/ideologija  komunizma. Pa spet ne le komunizma kot takega, temveč časa, v katerem so divjali totalitarizmi raznih barv  - tudi klerofašizem.

  3. Ker demoniziraš komuniste; zavedati se je treba, da so se komunisti kot Slovenci in ljudje bojevali  proti okupatorjem  - in to jim je treba priznati! Tudi Kidriču, ki ga demoniziraš prek vseh mej: tudi on je bil človek svojega časa, v katerem  je bila »resnica časa«  spor in boj na življenje in smrt med totalitarizmi. In kakopak: za revolucijo! Ta »resnica časa« je  za posameznike vedno okvir, znotraj katerega v bistvenem smislu neprostovoljno delujejo. Noben človek se ne rodi po svoji volji, si ne izbere spola, naroda, časa, v katerem bo živel. Epohalna resnica je posamezniku  dano obzorje njegove resnice!  Noben komunist ni Komunist, absolutno odgovoren za lastna dejanja, ker si ni izbral   časa in kraja svojega vstopa v zgodovino, se pravi: svojega rojstva.  V bistvenem smislu ga njegove naloge in vloge že »čakajo« …. Če naj to ponazorim s Heglovo  absolutno idejo: absolutna ideja si »sama« najde svoje akterje.  No, ne bom zašla v filozofijo, ki Ti je tako in tako trn v peti.

  4. Ker zgornje dimenzije biti človeka ne upoštevaš,  nimaš nobene pietete do mrtvih! Tudi do Tigrovcev ne! To, kar počnete  s Tigrom, je ideološka manipulacija! Dokaz, da so bili Tigrovci res zvesti svoji domovini, je prav to, da so KLJUB  temu, da jih je Partija onemogočila (pobila vodje), vendarle vztrajali v uporu okupatorjem in so se pridružili OF oziroma partizanski vojski!  (In ne domobrancem!)  Tega dejstva, da so se proti okupatorju bojevali kot partizani, skupaj s partizani, pač ne upoštevate, ker vam ne gre v »koncept« boja zoper komuniste, 

  5. Ker ste v boju proti komunizmu  v prejšnjem sistemu pač zamudniki glede na tiste, ki so se bojevali proti njemu  - in to so bili večinoma komunisti sami!  Vas, današnjih pogumnih protikomunistov, tedaj ni bilo nikjer! Se pa danes srdito borite proti nekdanjim komunistom oziroma proti današnji levici sploh!

 

Ponovila se je zgodba izleta 1941: desnica je čakala na »primeren trenutek«, komunisti, krščanski demokrati in drugi   pa so organizirali upor. Čeprav,  žal, z zavdanim boljševizmom, toda organizirali so ga! Tvegali so svoja življenja; vedeli so, da gre za življenje ali smrt  - in v prvih mesecih so v boju proti okupatorjem tako in tako padali večinoma komunisti in skojevci. Ker so bili pač med prvimi partizani-uporniki.   

»Čakati«  - tako kot v drugih državah, recimo v Franciji – pa pri nas ni bilo mogoče! K nam okupatorji niso prišli le zavzet ozemlja in uporabiti ljudi kot delovno »orodje« za svoje cilje. Še Hrvatom so Nemci dovolili NDH  - pri nas kaj takega ni bilo misliti, saj so imeli Nemci Slovenijo za svojo »dediščino«; k nam so prišli, da bi  zbrisali slovenski narod KOT narodno identiteto. Dovolj značilen je Hitlerjev vzklik: »Naredite mi to deželo spet nemško!« In res so Nemci  po partizanskih vpadih  spremenili svoj kratkoročni načrt in zmanjšali preseljevanje  Slovencev na Hrvaško, v Srbijo in Nemčijo. Partizanska vojska je na našem ozemlju zadrževala na deset tisoče Nemcev, ki bi Hitlerju še kako prišli prav na ruski fronti.

Ko  je medvojna desnica uvidela,  da so jo komunisti »prehiteli«  v uporu okupatorjem, se je nanje, na ves partizanski odpor, zlilo morje sovraštva! Ne samo zaradi komunistov (ki so žal uzurpirali narodnoosvobodilni boj) in tudi ne le zaradi klero-fašistične propagande, temveč tudi zaradi  tega, ker so sami ostali  na »suhem«. Ker niso uvideli, kdaj je »pravi čas« za upor.

Danes je podobno: največ sovraštva smo deležni tisti, ki smo se v prejšnjem sistemu upirali  komunizmu, ga tematizirali,

kritizirali, rahljali njegovo Oblast. Tudi Kučan! To je vaša bolečina, ker mu ne morete vzeti zaslug, ki jih ima za spremembo političnega sistema. In tudi za osamosvojitev  - bila sem zraven in kar dobro vem, kako so stvari potekale in kdo je bil med tistimi, ki je največ tvegal.

 

In  tega nam, takratnim oporečnikom, ne morete odpustiti!  O tem fenomenu  - nesposobnost odpuščanja -  je bistveno povedal v intervjuju za Slovenski čas škof dr. Anton Jamnik:

 »Najteže je odpustiti samemu sebi, kajti tukaj je glavna ovira naš napuh, naš vase zagledani jaz.  (…) To se mi zdi jedro problema. Temeljni kamen spotike, ki je glavna ovira za iskren dialog in vzajemno odpuščanje v ponižnosti.  Mnogi ljudje ne morejo odpustiti drugim, ker najprej sami sebi ne odpustijo, da so na ta ali oni načinom omogočili  ali dopustili krivico. Kar naprej se oklepajo misli, da se jim to ne bi smelo zgoditi. Kar pogosta je takšna jeza do sebe, češ: kako da nisem krivice preprečil.  Krivica je namreč tudi žalitev neke narcistične podobe, ki jo ima užaljeni o sebi. In prav zato odpuščajoči jaz stoji pred nalogo, da najprej sprejme svoj jaz z vsemi njegovimi mejami in ranljivostjo. Odpuščanje mu lahko pomaga do bolj realistične podobe o sebi. Je možnost, da pogleda v oči resnici o sebi in se sooči s svojimi agresivnimi čustvi, svojimi večkrat pretiranimi pričakovanji in s svojo preteklostjo.«  (Kdor trdi, da sprava ni mogoča, je obupal nad človekom; Bogomir Štefanič, Slovenski čas, junij 2015.)

Tako! Najprej odpustite sebi svoje zamudništvo (ki ga jaz   NE obsojam, obsojam pa današnje sovraštvo iz varnega zapečka, ki ga širite!), potem zmerjajte tiste, ki nis(m)o zamudili tedaj, ko je bil čas za problematiziranje komunizma, če s(m)o storili premalo!

Ampak ne, Vili, Ti še naprej izhajaš iz svojega pojmovanja resnice, kar sledi  iz mnogih, pa naj citiram le dva  zapisa, ki si mi  ju (vsem dopisovalcem)  poslal:

»čas bi že bil Spomenka, da se v polemiki postaviš na stran resnice in pravice«.

 »Resnica« in »pravica« sta pisani v ednini, torej imata pomena absolutne resnice (Resnice) in absolutne pravice (Pravice).In oboje naj bi  imel  v zakupu Ti sam: kar Ti misliš, je Res in Prav. In ker naj bi bilo absolutno res in absolutno prav, je vsako drugo mišljenje napačno, ne le v vsakdanjem smislu, temveč napačno absolutno; je Laž.

»Resnica je samo ena – to je celovita resnica. Ne more pa biti njena osnova  – zamolčana resnica.«

 

Zamolčana resnica pa je še vedno resnica, ki prej ali slej pride na dan! Toda resnica, nobena resnica, ni Resnica. Ti svoje razumevanje, svojo podobno resnice enačiš z Resnico samo. Obnašaš se kot Bog! Toda  Ti si prav tako ena človeška reva kot jaz, kot vsakdo med nami, ker smo končna, smrtna bitja. Ker se imaš za nosilca absolutne resnice, se vzvišeno postavljaš nad drugače misleče, naduto dirigiraš,  naj se kdo – v tem primer jaz - končno »postavi na stran resnice in pravice«! Takšno ravnanje  ne kaže drugega kot prav potencirano človeško revo, ki se ne zaveda svoje končnosti.

 

Resnica je kot resnica sama v sebi raz(s)porna. Natančneje rečeno: resnica je ena, toda podobe, njeno razumevanje je različno, celo protislovno; vsakdo ima svoje razumevanje, svojo podobo resnice.  Tudi med vojno je bila resnica ena, toda njena podoba, razumevanje ljudi  je bilo različno  - in v tem smislu lahko  metaforično  rečemo, da je šlo za dve resnici, dejansko za dvoje razumevanj, dvoje podob resnice. Saj prav zato je tudi prišlo do bratomornega spopada! Vsakdo resnico spoznava    - v okviru ne-poljubnega epohalnega okvira -  po svojih sposobnostih, interesih. Ti pa svojo podobo (razumevanje) resnice ENAČIŠ z resnico samo. Od tod tvoja brez-distančnost do lastnega  mišljenja, tvoja nestrpnost in agresivnost do drugače mislečih. Po načelu: Kdor ni z nami (z Mano), je proti Nam (Meni)! Strpnost Ti je predmet posmehovanja  - kar sledi iz Tvojega zapisa:

 »Po padcu ideologij je zrasel nov ideologem strpnosti. Najbolj strpen naj bi bil tisti, ki nima močnih in vseobsegajočih idej, ki je pragmatik, liberalno nevezan, uživač v različnosti in lahkoten v menjavah slogov. Ker ga nič ne veže, ker ne verjame v višji smisel, naj bi bil najbolj primerno gradivo za pluralno in globalno družbo, saj naj bi ne zahajal v idejne spore. (…).«

 Ja, so tudi taki, ki jim strpnost pomeni opravičilo za svojo lenobnost in/ali strah, da bi kaj naredili, rekli, zapisali. Toda strpnost kot strpnost je strpna do drugače mislečih! Strpnost priznava pravico vsakomur do lastnega stališča (»podobe« resnice!) in četudi se ne strinja z njim, je do njega strpen kot do sodržavljana in sočloveka! To je strpnost, za katero gre! In drži: »Biti strpen ne pomeni odpovedati se svoji identiteti.«  Le da se Ti sam tega ne držiš, ne upoštevaš, ne spoštuješ  drugega, ki se tudi ne odpove svoji identiteti!

 

Tvoj zadnji stavek: je značilen:  »Hočete dialog in strpno družbo? Verjemite v nekaj ali v Nekoga!«

Tudi tisti, ki se ne strinjamo s Tvojo vero, verjamemo v »nekaj«,   v svojo vest in svojo podobo resnice! Verovanje v Nekoga (Koga? Boga, Vodjo?) pa pomeni heteronomno moralo (torej moralo, ki ima kriterij moralnosti zunaj sebe, v Bogu ali v Vodji), ki človeka odvezuje lastne odgovornosti za svoje delo! 

Da ta moja podmena drži, je razvidno iz pisma anonimneža, ki si ga, Vili, poslal vsem dopisovalcem: i:

 

Spoštovani gospod Kovačič,
Ne želim polemike z vsemi temi gospodi (oz. glede tega razmišljam, da bi brutalno zbodel nekoga, a se bom o tem še z nekom posvetoval - če usekam, bo bolelo!). Sem pa vam hotel povedati - Bobovnik ima v nečem prav
1) da imate vedno prav - in gorje tistemu, ki tega ne sprevidi. On je nekaj v tem smislu sicer napisal ironično, ampak je dejstvo. Namreč! Jaz večkrat pravim: nas desničarjev ne marajo, ker imamo vedno prav in to lahko tudi dokažemo. - Dobro, ne vem, če ste krščanski socialist, se morda ne čutite desničarja (čeprav ste v Sloveniji to avtomatično, kakor hitro napadate interesne skupine okrog tovariša Plavega). Jaz sem desničar, in to s ponosom, ker je desnica napredna (podpira znanstveni in tehnološki napredek), svobodoljubna (podpira svobodo gospodarstva), konservativna (ceni, kar je iz preteklosti dobrega in ne forsira sprememb zaradi sprememb), egalitarna (priznava enakost pred zakonom). Ne, bratski pa nismo, in to nam tisti, ki pojmujejo bratstvo kot "ti zame, jaz zase" zamerijo. Ti slednji pa so, kot ste že ugotovili, po moji definiciji, levičarji (in Hitler je bil, po moje, levičar, prav tako Mussolini)I. In ko ste prebrali mojo definicijo desnice, ste verjetno ugotovili, da ste po njej desničar tudi vi sami, kaj pa naj ...
2) Iz tistega prvega pa sledi še ena grozna posledica - vaša beseda je uničevalna. Kdor namreč pokaže resnico, osvobaja ljudi, kajti "resnica vas bo osvobodila (jn 8 in nekaj). Komunisti pa tega nočejo, oni z lažmi držijo ljudi v sužnosti. Ko laži pokažete kot to, kar so, ste za tovariša Plavega in njegov politbiro uniečvalni. V tem pa je tudi bistvo.
Joj, dolg sem, morda porečete, da nakladam, ampak sem vam ob vašem pismu res hotel posredovati teh nekaj vrstic - kot moralno podporo, se razume! Ne pa  tovarišu Plavemu !
Blagoslovljen torek vam želim, Bog je na naši strani!« (Poudarki – S. H. !)

 

Ja, to je to: vulgarno pojmovanje (lastne) resnice, njeno absolutiziranje.  Gospod »ve«, da ima desnica absolutno prav! Zato, ker je Bog z desnico! Nima pa korajže, da bi se podpisal pod svoje pisanje, in tudi ne, da bi  »brutalno usekal«, ne da bi se prej še s kom posvetoval! Ve pa, da bi bolelo  - ampak to ga ne moti! Nobene strpnosti nima do drugače mislečih, nobenega spoštovanja  do sodržavljanov.  Sožitje različno mislečih pa je pogoj za žitje in preživetje neke skupnosti

 Ideološka nestrpnost in empatija se izključujeta! Pri Tebi, Vili,  ne vidim empatije do mrtvih, tudi do Tigrovcev ne. Saj jih mirno manipuliraš za politične potrebe desnice. Po manipulaciji z mrtvimi domobranci in  partizani si se (ste se) spravili še na Tigrovce in jih vlačite sem in tja za boj proti nekdanjim komunistom in predvsem proti sedanji levici, ki nima čisto nobene krivde za preteklo dogajanje!  Takšna ideološka nestrpnost  do sodržavljanov bi bilo smešna zdaj, ko smo spremenili politični sistem  - če ne bi bila tragična in za naše sedanje in prihodnje življenje tudi nevarna: znova se cepimo, znova se sovražimo! Ali se zavedaš, ali se zavedate  lastne soodgovornosti za to, kar se danes dogaja?  Sovraštvo po prvih volitvah je v naše družbeno in politično življenje vnesla desnica!

 Povsem neodmerjeno se odzivaš na normalne odgovore, recimo Univerze! Govoriti o totalitarizmu današnje Univerze je   neodmerjeno in mimo dejstev! Kako si lahko zapisal: “UNIVERZA včasih središče svobode je danes IDEOLOŠKA USTANOVA”. Celo totalitarna! Kje si bil s to kritiko totalitarizma Univerze leta v letih od 1972-1975 v času »kritik«  dr. Veljka Rusa, dr. Vlada Arzenška, dr. Janeza Jerovška in Tineta Hribarja na tedanji FSPN, ko so jim onemogočili profesure, itd.   In ko so metali s pravne fakultete dr. Franceta Bučarja?  Da ne omenjam mojega primera iz let 1983-1985.

 

In kdo hoče   danes zaradi Tigra  »posameznike ustrahovati, organizacije in pobude, ki temu nasprotujejo pa uničiti in onemogočiti«?  Dobil si odgovor od Univerze, da je prostor pred njo javen  - torej imejte svojo proslavo! Ampak Ti in Tvoji somišljeniki boste še naprej gnali svoje, kar sledi iz Tvojega zapisa:

 

»Tudi za žrtve pri njih ni nikoli prostora, lahko pa pridejo  ljudje z nagobčniki, mutasti bratje in še kakšna primerjava bi bila primerna!«

 

Mutastih in  z nagobčniki   - vas  do letos  ni bilo,  zdaj pa zganjate tako sovraštvo, da človek ne more verjeti! Kot rečeno: pred vami so bile organizirane  spominske slovesnosti  pred Univerzo! Niso izrekli vsega: kritike partijskega »čiščenja« v Tigru  - a tudi Ti in Tvoji somišljeniki mirno zamolčujete, da so Italijani ne le med obema vojnama,  tudi v času vojne obilno »čistili« tigrovske vrste!   Po Tvoji absolutistični logiki pa je jasno: Kdor ne  trobi v vaš rog, je mutast, z nagobčniki, le iz vaših ust  se vije  čista Resnica!

 

»Problem pa je, da hočejo tudi danes po 75 letih isti ljudje oz. njihovi duhovni nasledniki TIGR ovo izročilo izničiti«.

Kako  - »izničiti«  - če pa so štiri leta  pred vami obudili in obujali spomin na Tigra? Kako moreš zapisati, da gre za “ugrabljeno svobodno ozemlje” Univerze  - danes? Po vsej sili iščeš (iščete) sovražnike in ker jih ni, si jih izmišljujete! Res pa je, da ZZB NOV še vedno tišči Tigr v anonimnost, kar pa je danes jalov posel!

Se strinjam: »Bazovica pa bo vsekakor ostala!« Bo obstala, kakor je obstala zadnjih 75 let  - ne zaradi Tvojega in Tvojih somišljenikov prizadevanja za uveljavitev vaše »podobe« Tigra! Obstala bo zaradi resnice, ki iz zgodovine nikoli ne izgine; tudi po dolgem zamolčevanju se oglasi čista in sveža!  Obstala bo  zaradi domoljubov, ki so skrbeli za spomin na junake, ko so si drugi natikali nagobčnike.

Pa še nekaj besed o Tvoji »vzgoji« moje malenkosti:

»Spomenka, ustavi svojo (kvazi)  levico, čas bi že bil, da narediš  kaj za (skupno) demokracijo, brez hvalisanja in delitve na LEVO IN DESNO.«

 Vedno znova mi »svetuješ« (dirigiraš!), naj problematiziram levico  - ne da bi bil prebral moje prispevke izpred tridesetih let ali od včeraj. Žal mi je, da moram to ponavljati! Se branim, ne hvalim!

 Vpliva na uredniško politiko Dela pa nimam! Očitno pa ga imaš Ti na TV, saj si me tedne in tedne nagovarjal (prisiljeval). naj pridem na Tvojo oddajo na TV, kakor sledi iz poziva: »Poziv Spomenki na  soočenje«.  (29. Julija) Nikoli nisem  sama sestavljala ekipe vabljenih na kakšni TV oddaji  - ta pravica je pridržana urednikom, za kar tudi odgovarjajo!

 Vili, iskreno Ti dajem priznanje za marsikatero Tvojo pobudo (tudi javno zapisano), nazadnje za iniciativo, da se za državni praznik proglasi 13.  maj! Toda zakaj  se je treba s takim sovraštvom obračati na ljudi, ki se ne strinjajo z manipulacijo s Tigrom,  kakršno zganjate? Vsekakor sem  solidarna  z iniciativo  za  proglasitev 13. maja za državni praznik Tigra! Tudi to sem javno objavila. Nisem pa bila članica in nočem biti članica Gibanja 13. maj!

 

Naj zaključim!

 Empatije, spoštovanja nimaš ne do mrtvih, še manj do živih, drugače mislečih!  Tudi Te ne zanima, kdo je in kaj je kdo doživel in preživel. Tako si se spravil z zasmehovanjem in zaničevanjem tudi na go.  Maco Jogan. Maca Jogan je moja študijska kolegica in prijateljica v tistih časih, danes pa imava različno mnenje o spravi;  napisala je kar nekaj neprijaznih polemik z mano; pač  ne verjame v spravo.  Povsem jo razumem: Maca Jogan se je rodila v nemškem  taborišču. In ne bom molče prenesla, da jo žališ in zasmehuješ!

Podobno je, Vili,  s Tvojo oceno Petra Kovačiča Peršina! Peter Kovačič Peršin je leta 1969 ustanovil revijo 2000, jo štirideset (!) let vodil, večinoma sam lektoriral in opravljal korekture,   delal vse  - v skrajnih finančnih težavah. In političnih: trn v peti je bil tako  komunistom kot klerikom.  Večino časa je bil brez formalne zaposlitve, skratka, človek, vreden spoštovanja!  Berite intervju, ki sem ga naredila z njim v 50.št. Nove revije.

Založba revije 2000 je izdala okrog  dvesto  naslovov knjig, izvirnih del in prevodov  – nobena ni bila po godu takratnim komunističnim oblastem in ne Cerkvi.

Kar zadeva poguma, delavnosti, predanosti svobodi in človekovim pravicam, smo vsi  - z mano vred – pred Petrom majhni!

Peter in njegova družina so doživeli ponočni »obisk« Udbe. Sredi noči  je Udba udrla v njegov dom, prestrašeni otroci so se stiskali k mami veži, med tem, ko so udbaši delali »premetačino po hiši«. Vili, Tvoj  prispevek  v prizadevanju za demokracijo, varstvo človekovih pravic, razkrivanja  resnice o preteklosti in še kaj, kar si počel v prejšnjem  sistemu in za njegovo spremembo, je v primerjavi s Petrovim enak NIČLI!

Poseben problem v  vašem polemiziranju je zamenjava teme oziroma poudarka predmeta polemike! Naj le  mimogrede omenim: Ob vaši zahtevi, da se opredelim do Evropske resolucije o totalitarizmu, sem zapisala, da je ne podpiram in dostavila: Še bolje pa bi bilo, če bi upoštevali tudi četrti totalitarizem: klerofašizem. Samo to! Evropska resolucija se ukvarja s totalitarizmi v preteklosti in tak je bil tudi moj odgovor: klerofašizem v preteklosti bi moral biti zabeležen v Evropski resoluciji o totalitarizmu!  Ko je g. Vito Javornik v Wikipediji prebral o klerofašizmu v preteklosti, pri čemer je zamolčal marsikaj …, je g. Igorju Koršiču napisal, da je »ves ostali tekst izpustil in to zanalašč«: In potem očitek:

 »To ste morda spregledali Vi. Moja zahteva za razlago tega pojma se, kot je razvidno, nanaša na današnji čas, oziroma na čas samostojne Slovenije, ker me moti lepljenje tovrstnih etiket. To se po navadi dogaja zaradi pomanjkanja argumentov. Splošne razlage filozofov Tineta in Spomenke Hribar, ki naj bi ju v Wikipediji izpustil, pa so umeščene v čas polpretekle zgodovine.
Moja zahteva, predvsem do omenjenih dveh je jasna. Preberite še enkrat. Sicer pa sami pravite, da je klerofašizem v Sloveniji zastal v razvoju! Kaj je torej res - kdo  so (ali so bili akterji klerofašizma) v samostojni Sloveniji?«
»čakamo  na Spomenkino poročilo o klerofašističnem totalitarizmu na Slovenskem - nekoč in danes! Pričakujem predvsem zelo konkreten odgovor. Splošnih definicij ne potrebujemo več«.

 

Ko uvidiš, da nisi imel prav, namreč da je klerofašizem bil in je v Wikipediji celo zabeležen…, preprosto spremeniš temo oziroma pozornost usmeriš drugam, na klerofašizem danes in tukaj! O čemer v mojem zapisu vam ni bilo govora.  Da ne vprašam, kdo ima pravico od kogar koli po spremenjeni temi  zahtevati, naj na vprašanja odgovori!? Obnašate se kot Bogovi!

 

Ampak, brez skrbi: odgovorila bom tudi na to vprašanje!

 Ker zdaj se pa bom  res posvetila razlagi spornosti Evropske resolucije o totalitarizmu! Ker sem časovno zelo omejena in že utrujena od vaših napadov in zmerjanj,  podtikanj ter odgovarjanja nanje (za tole pisanje sem potrebovala kar devet skoraj docela prečutih noči), boste pač še malo počakali na moj odgovor!  Klerofašizem iz preteklosti ne bo nikamor »ušel«.

 To je moj odgovor, Vili,  na nekatera Tvoja in ostalih stališča. Dvomim, da ga boš dobronamerno razumel   in sprejel kot izraz mojega spoštovanja do Tebe in ostalih dopisovalcev  - in tako kot je bil mišljen in napisan!

 Lep pozdrav Tebi in tvojim somišljenikom  - z iskreno željo, da bi prenehali s sovražnostjo in se potrudili za korektno polemiko!

 Spomenka HRIBAR  september 2015

 

 

 

 

Podarite 0,5 % dohodnine

Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Donacija društvu

Prijava na e-novice


Prijava za člane

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGRa. Prizadevamo si za čim večjo osveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGRa: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matici.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

Tel.: 05 9951 557

e-mail: drustvo.tigr@siol.net