Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske

»V srcu nam raste le ena zavest, da lepše kot vse, je domu biti zvest. Čim silnejše nas tujec zatira, tem močneje se narod upira.«

Spoznajte društvo

PROSLAVA NA MALI GORI V SOBOTO, 13. MAJA OB 11.URI

 

V soboto, 13. 5. 2017 je bila v zavetju mogočnih gozdov na Mali gori nad Ribnico spominska prireditev v počastitev prvega oboroženega spopada Slovencev – TIGR-ovcev z italijanskim fašističnim okupatorjem na območju Slovenije.

Slovesnost so odlično organizirali Društvo TIGR Primorske, Občina Ribnica in Združenje borcev za vrednote NOB Ribnica. Ob navzočnosti številnih praporščakov, predstavnikov veteranskih organizacij ter častne straže Slovenske vojske in seveda številnih obiskovalcev, so posamezne delegacije položile vence v spomin na padlega junaka Danila Zelena in v čast njegovima soborcema Antonu Majniku in Ferdu Kravanji. Vsi trije so bili vodilni v organizaciji TIGR.

PROSLAVA NA MALI GORI V SOBOTO, 13. MAJA OB 11.URI

Polaganje venca

 

Svoje misli so prispevali župan občine Ribnica g. Jože Levstek, predsednik Društva TIGR Primorske dr. Savin Jogan ter slavnostni govornik g. Dušan Jelinčič, esejist, dramatik, prevajalec, sin Zorka Jelinčiča, enega od ustanoviteljev organizacije TIGR.

Slavnostni govornik g. Dušan Jelinčič je odlično povezal in primerjal navedeno dogajanje z današnjim zgodovinskim trenutkom ter predvsem s kulturo in uporom proti krivicam ter bojem za svobodo.

PROSLAVA NA MALI GORI V SOBOTO, 13. MAJA OB 11.URI

Slavnostni govornik g. Dušan Jelinčič

 

Pester kulturni program, ki so ga pripravil Rok Andres, recitatorke ZB za vrednote NOB Ribnica, kvartet Gallus in mladi recitator, je dal pečat celotni slovesnosti. Prav tako pa seveda druženje med prijatelji.

V nadaljevanju si lahko preberete govora obeh govorcev.


Dr. Savin Jogan, predsednik Društva TIGR Primorske

Nagovor na slovesnosti Mala gora 13. 5. 2017

Spoštovani vsi udeleženci, dragi gostje, spoštovani slavnostni govornik Dušan Jelinčič.

Vse, ki se leto za letom zvesto zbiramo tu, na Mali gori kot pomembni postaji tigrovske epopeje, nas verjetno navdajajo enaka ali vsaj podobna čustva:

  • najprej gre za občutek globokega spoštovanja, ki ga čutimo do pripravljenosti, vztrajanja in poguma, ki so ga v enem najbolj negotovih, mračnih in skoraj brezupnih trenutkov narodove zgodovine naši najbolj pogumni in odločni predniki pod pezo fašističnega zatiranja na ozemlju zasužnjene Primorske izkazovali in preverjali vsak dan, ne glede na nevarnosti in žrtve, ki jih ni bilo malo;
  • podobna občutja se nanašajo na našo hvaležnost in priznanje, ki ga v naši zavesti in spominu čutimo do mnogoterih pripadnikov tigrovskega gibanja, svečenikov sv. Pavla, staršev ter redkih izobražencev, ki so v obdobju nasilnega izrivanja slovenskega jezika in krnitve narodove kulture prevzeli, namesto narodnih šol ter drugih ustanov, na svoja ramena skrb za njuno ohranitev ter hkrati za utrjevanje nacionalne zavesti in tudi temeljnega človeškega dostojanstva;
  • naš globok poklon velja prvi žrtvi v oboroženem spopadu med II. svetovno vojno, Danilu Zelenu, vojaškemu poveljniku Tigra – vemo pa, da je bila enaka usoda namenjena tudi sobojevnikoma Kravanji in Majniku. Hkrati se priklanjamo tudi bazoviškim junakom, peterici ustreljenih po II. tržaškem procesu decembra leta 1941 in številnim drugim junakom - žrtvam tega neenakega boja.
Poleg izseka iz zgodovine slovenskega in posebej primorskega ljudstva, ki se mu bomo poskušali danes spet približati za nekaj novih spoznanj o bitki na Mali gori, se zavedamo, da je ta zgodba upora in pokončnosti pravzaprav neskončna. Zato ni pomembno le naše hvaležno poudarjanje takratnega pomena bitke, temveč tudi spoznanje, da so izkušnje in pogum iz teh obdobij uporabne za današnji in jutrišnji dan. Fašizem kot gibanje in mehanizem zatiranja, podrejanja in podcenjevanja ljudi, za katerega so bili narodi po zmagi v II. svetovni vojni prepričani, da je za vedno poniknil iz zgodovine, žal še vedno živi kot metoda in celo po imenu. V naši neposredni okolici, pa tudi že tostran naših meja, se srečujemo z zahtevami za ustanavljanje strankarskih vojaških formacij, korakanjem skupin v uniformah nekdanjih kolaborantskih enot z okupatorjem, s koncerti ustaških »domoljubnih« pesmi, z grožnjami skupin na naši zahodni meji, ki so si nadele na svoj prapor ime najbolj fašistično usmerjenega svetovno znanega pesnika Ezra Pounda. Strnitev moči vseh tistih, ki zavračamo takšne proslule načine ustrahovanja, podrejanja in zatiranja ljudi ter narodov, je zato ne le potrebna, ampak ob stopnjevanem razraščanju takšne prakse vedno bolj nujna. V imenu naše domoljubne organizacije, Društva TIGR Primorske, vam ob devetdesetletnici od ustanovitve njegove zgodovinske predhodnice leta 1927 želim, da bi se z našega srečanja vrnili z novimi drobci spoznanj, prav tako pa tudi z okrepljenim pogumom in pripravljenostjo, da vztrajamo v naših prizadevanjih in nalogah, ki bodo glede na okoliščine ter pristope največkrat različne, glede poglavitnih ciljev pa enake ali podobne tistim izpred devetih desetletij: torej vztrajanje v boju za svobodo in kruh!
Želim vam prijetno današnje druženje ter izrekam prisrčno povabilo vsem na številne prihodnje prireditve v tem jubilejnem letu!

 Dušan Jelinčič

UPOR KOT ETIČNO DEJANJE

Naslov tega govora se glasi Upor kot etično dejanje, a prav zaradi tega malce filozofskega prijema bom prešel takoj k dejstvom. Za slovenske zgodovinarje je oboroženi spopad na Mali gori nad Ribnico 13. maja 1941 zadnja akcija revolucionarne organizacije TIGR in obenem prvi spopad z okupatorjem na slovenskih tleh. Idealno torej predstavlja začetek narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, saj sta oba preživela borca vstopila med partizane, kjer sta imela odgovorne naloge in nato tudi padla v boju. Kontinuiteta je torej na dlani in menda ni sporna. Kakor ni več za nobenega sporno – in dolgo so strokovnjaki pilili to definicijo – da TIGR predstavlja najstarejšo organizirano in oboroženo protifašistično organizacijo v Evropi.

A naj nobenega ne zavede izraz: oboroženo. TIGR je bil akcijska organizacija, ampak velika večina njegovih akcij je bila narodnostno in kulturno osveščanje, torej izrazito miroljubne narave. Njeni pripadniki so prenašali slovenske knjige preko tedanje italijansko-jugoslovanske meje, širili kulturo v vseh njenih oblikah tedanje prosvetne organiziranosti, raznašali propagandno gradivo, pripravljali tečaje, osveščali ljudstvo in kot najbolj nasilno dejanje, požigali šole – tedanje potujčevalnice. A nikoli ne smemo pozabiti, da je fašistični režim obsodil slovenski narod na smrt s tem, da je prepovedal njegov jezik, zapiral šole in organizacije, uničeval njegovo imovino in tudi geografsko razpršil slovenski živelj v Italiji.

In smo že pri obtožbi TIGR-a terorizma, ki se je pojavila še v zelo aktualnih časih in to s strani neslutenih oseb. Nanizal bom le en podatek. Od ustanovitve tajne organizacije leta 1927, lahko pa tudi sežemo v leto 1921, do naravnega konca leta 1941, so tigrovci ubili 14 ljudi, v veliki večini v samoobrambni, le nekaj je bilo fašističnih konfidentov, torej izdajalcev, a ti so bili izrazito nevarni posameznikom in samemu narodu. Se vam zdi ta številka za tako časovno obdobje in predvsem za tako območje, ki sega od Triglava do morja in od Ljubljane do Istre, velika? Po drugi strani pa je bilo nasilje, ki se je razbohotilo s strani okupatorja – prisilne selitve, umori, kulturni zločini, vsakodnevna genocidna politika, neizmerno. In tigrovsko nasilje, ki ni bilo nikoli iskano, temveč izzvano in so se ga poslužili le, ko so res odpadle vse druge možnosti, je bilo v tem primeru dolžnost, ker je prva človekova dolžnost preživetje z lastnih dostojanstvom.

Sicer pa je starosta slovenskih zgodovinarjev in najboljša poznavalka tigrovskega gibanja Milica Kacin Wohinz v uvodu knjige Upor obsojenih, v kateri objavljam svojo gledališko dramo o tigrovski epopeji Kobarid 38 – kronika atentata, zapisala sledeče: »Da je med dvema vojnama na Primorskem obstajala narodna revolucionarnost, ki sama po sebi vsebuje nasilne metode, pripoveduje tudi pismo voditelja primorsko-istrskega krščanskosocialnega tabora in člana Kongresa evropskih narodnosti, Goričana Engelberta Besednjaka duhovniku Virgilu Ščeku leta 1935. Glede prošenj italijanskih antifašistov v emigraciji v Parizu, da bi Slovenci organizirali revolucionarne akcije v Italiji, je Besednjak sporočal: "Revolucionarna organizacija je za nas življenjska potreba. Nasproten sem osamljenim in nesmiselnim aktom terorizma, toda za slučaj političnega prevrata moramo organizirati tudi fizične sile našega naroda ..." piše Besednjak.« 

Sicer pa ta odstavek dokazuje, da je bil tigrovski upor vseprimorsko dejanje, v katerega so se vključili vsi, katoličani in liberalci, komunisti in meščanstvo, proletarci in kmetje. Iz tigrovskega glasila Svoboda pa je razvidno, da je gibanje boj za narodnostni obstanek povezovalo z bojem za socialno pravičnost, ki je dobil zgled v sovjetski revoluciji in se je leta 1935 povezalo v akcijskem paktu s komunisti. Zgodovinska dejstva pač. A narodnostni obstanek je bil prvi in temeljni vzrok za nastanek in obstoj gibanja.

Vrnimo se na Malo goro. Ta kraj predstavlja v vsem tedanjo veličino tigrovskega upora in obenem njegovo tragiko, saj je do usodnega streljanja prišlo skoraj gotovo zaradi izdaje. Ali, in smo spet pri dejstvih, italijanske karabinjerje je na kraj dogodka, odvedel slovenski žandar, katerega vemo ime in priimek in ki je bil tudi ranjen v trebuh v tedanjem herojskem štiriurnem spopadu trojice junakov – Danila Zelena, Antona Majnika in Ferda Kravanje – proti številčno dosti močnejšemu nasprotniku.

Oba preživela po neenakem boju, Majnik in Kravanja – Zelen si je raje poslal kroglo v glavo, kot da bi padel živ v sovražnikove roke, isto je poskušal Kravanja, pa mu ni uspelo, Majnika pa so aretirali, a je takoj nato zbežal – oba preživela sta nato nadaljevala svojo borčevsko epopejo pri partizanih. Zato je tudi povezava z Narodnoosvobodilnim bojem naravna, kot je bila naravna tudi izbira za odhod v partizane.

Sicer pa, kdo so bili tigrovci? Ko sem ob pisanju drame o tigrovskem neizvedenem atentatu na Benita Mussolinija 20. septembra 1938 v Kobaridu grebel po duši vodilnih tigrovcev, sem se dokopal do presenetljivih spoznanj. Skorajda vsi so bili izjemne osebnosti s široko kulturo in prodorno kritičnostjo. Razpravljali so o Dostojevskem, Cervantesu, Jacku Londonu in Knutu Hamsunu, pa tudi o Kosovelu, Gregorčiču in Prešernu ter se navduševali nad bojem izumirajočih Indijancev v Ameriki, nad proletarsko revolucijo ter nad bojem španskega in predvsem irskega ljudstva za samostojnost in dostojanstvo. Bili so polni življenja, idealizma in zanimanj, večinoma pa so bili pravi intelektualci.

In smo že pri bistvu: kulturi. Tigrovci so dobro vedeli, kaj pomenita kultura in izobraževanje, saj se pri teh začne in konča vsaka duhovna stopnja razvoja človeške družbe. Iz kulture nastane upor, ki se spet prelije v kulturo. In zato tudi oblasti, ko hočejo onesposobiti neko skupnost, ohromijo najprej njegovo kulturo. Brez kulture se vsi zadovoljimo z drobtinicami, ker mislimo, da je to največ, kar si zaslužno, brez kulture ni dostojanstva in nas zato lahko manipulirajo, in v končni posledici, brez kulture ni svobode. Prav o tem so tigrovci mnogo razpravljali in sicer skoraj tematsko o legendi velikega inkvizitorja v romanu Fjodora Dostojevskega Bratje Karamazovi. Da se ljudje bojijo svobode prav zato, ker morajo v njej odločati.  

Ker brez kulture in znanja smo podvrženi manipulaciji. Najprej posameznika, nato kolektiva, potem pa še celotne zgodovine. Zato pa je zaskrbljujoče dejstvo, da hočejo nekateri danes retuširati zgodovino, kdo je bil med vojno okupator, ki se mu je bilo treba iz moralne dolžnosti upreti, in kdo je bil tisti, ki je z okupatorjem sodeloval. Kaj je pri tem nejasnega? Saj verjamem, da je lahko marsikdo subjektivno verjel, da se je boril za domovino in vero, a zgodovina, kot resnica, je le ena.

A kultura ni statična, ampak je zahtevna in zato tudi zahteva stalne spremembe. In ko piha veter sprememb nekateri gradijo mline na veter, drugi pa zidove. Zidove gradijo šibke družbe. Šibke oblasti so tiste, ki investirajo v bodeče žice, ki ločujejo narode, in ne v kulturo. Opravičujejo se, da je to sad mednarodnih dogovorov. A pokončni narod se lahko tudi tem dogovorom upre. Saj so bile vse močno družbe tolerantne s priseljenci, moralno šibke pa so jih odbijale. Hočemo res spadati v kategorijo moralno šibkih?

Zdaj pa k uporu, ki je bil prva svetla značilnost tigrovcev. Prepričan sem, da si nihče ni želel iti po naravni izbiri v nejasnost in nevarnost upora, a klic pravice in dostojanstva je bil za tigrovce premočan. Upor je človekova nuja in ni potrebno, da kličem na pomoč starogrške filozofe, pa Sartra in Camusa z njegovim upornim človekom, in niti Spa­rtaka, Che Guevaro ali Nelsona Mandelo ne. Zavest upora je zavest dostojanstva. Upreti se moramo strastem oblasti po vojnah, po kapitalu, po anesteziji naših možganov, po želji, da bi nas potisnili na drveči vlak, da ne bi videli lepote okrog sebe in nas potem vrteli po mili volji kot vrtavke. Potrebujemo upor počasnosti. Vsi veliki ljudje so bili uporniki. So bili junaki.

In prav Slovenci imamo zelo problematičen odnos do junakov, večkrat se jih celo sramujemo. Tigrovci so zalagali slovenski narod z velikim številom legendarnih ljudi, mi pa nismo znali izkoristiti priložnosti, da bi se z njimi proslavili, kot bi to naredili recimo Američani, če bi razpolagali z našo bogato dediščino. Pa so morali preko luže ovrednotiti bandite in avanturiste, Billyja the Kida in Buffalo Billa, Jessea Jamesa in Pecosa Billa ali pa celo serijskega morilca in izrazito povprečnega človeka, generala Custerja. Mi pa imamo samo med tigrovci gverilca Danila Zelena, uradno sovražnika številka ena fašistične Italije z neverjetno visoko tiralico, in Ferda Kravanjo, Justa Godniča ter Zorka Jelinčiča, ki je presedel desetletje v fašističnih ječah, pa nesojenega atentatorja na Benita Mussolinija Franca Kavsa, ki ga je hotel v konfinaciji bodoči italijanski predsednik Sandro Pertini spoznati, kot znamenitega 'človeka z dinamitnim pasom'. 

A imamo tudi sveže junake, iz spopadov za slovensko samostojnost leta 1991. Imamo Tonija Mrlaka, ki je kot pilot Jugoslovanske ljudske armade sodeloval s Slovenci in nato žrtvoval življenje za narod, ko je njegov helikopter nad Rožnikom zadel izstrelek slovenskih oborožencev. Imamo Avgusta Cvetežarja in Nevena Boraka, ki sta se kot voditelja teritorialcev uprla povelju, naj napadejo jugoslovanske vojašnice v osrčju Ljubljane in tako preprečila pokol, pa tudi Draga Kosmača, ki je v Rožni dolini pri Novi Gorici sam razorožil skupino jugoslovanskih vojakov, ki so se mu takoj predali. In še dobro, da imamo televizijske posnetke, sicer bi obveljala uradna resnica, torej laž. Kaj so imelo oni od tega junaštva? Vendar pa, in to je najvažnejše – opravili so najplemenitejše človekovo poslanstvo – človekoljubno dejanje: ker junak je tisti, ki zavrača vojno in se bori za mir. In verjemite, dobro sem premisli ta imena in tudi tista, ki jih ni na tem seznamu ... 

Zato pa imamo ponižni Slovenci – kot junake – lepo Vido, ki je pri morju stala, tam na produ si plenice prala, prav ko je po sivem morju prišel črni zamorec, našega zafrustriranega proletarca hlapca Jerneja, pa kralja Matjaža, ki spi, spi in spi in se nikoli ne prebudi, niti ob kanonadah, in seveda veselega pretepača Martina Krpana z Vrha. 

Pa še nekaj je. Vsak dan slišim na sončni strani Alp besedo sprava v vseh možnih omakah. Ne ugaja mi, ker ko odjekne, pomeni, da hoče nekdo zanetiti razdor. Ko se o spravi ni govorilo, je ta domovala med nami, ko pa se je pojavila, je nastal požar. Ne potrebujemo sprave, potrebujemo le človečnost in človeka, tistega človeka, ki so ga tigrovci iskali in naposled tudi našli, plačati pa so morali visoko ceno omalovaževanja, osamitve, nerazumevanja, in celo obtožb izdajstva. A naj bo noč še tako dolga, naposled vedno zažari nov, svetel dan ...

Podarite 0,5 % dohodnine

Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Donacija društvu

Prijava na e-novice


Prijava za člane

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGRa. Prizadevamo si za čim večjo osveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGRa: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matici.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

Tel.: 05 9951 557

e-mail: drustvo.tigr@siol.net