Govor dr. Savina Jogana na pogrebu Marjana Grila, v Postojni, 24. marca 2018
Spoštovani žalni zbor,
zbrali smo se na slovesu od našega dragega sodelavca in prijatelja Marjana Grila.
Rojen je bi v Orehku pri Postojni leta 1940 in preživljal je življenje mnogih primorskih družin: ob pomanjkanju v družini s šestimi otroki, ob fašističnih pritiskih in zatiranju. Vse to pa je rojevalo odpor. Zavedni Primorci so takrat in enako tudi v drugi vojni vedeli, da je njihovo mesto v odporu, ne glede na žrtve. Ko smo se lani spominjali 90. obletnice ustanovitve revolucionarne organizacije TIGR takratne Julijske krajine, je bilo posebej poudarjeno, da so bili na ustanovnem sestanku na Nanosu – poleg tržaških in goriških – tudi predstavniki upornih jeder s Pivškega in da se je prav tu odpor začel že pred tem datumom.
Zaradi take aktivnosti je kruta okupatorska pest že v njegovih najbolj rosnih letih segla tudi v Marjanovo družino, ko so Nemci zajeli ter odpeljali v zloglasno koncentracijsko taborišče Ravensbrueck dve njegovi starejši sestri.
Po vojni je Marjan dokončal osnovno in srednjo šolo v Postojni, za strojnega inženirja pa je diplomiral leta 1964 v Ljubljani. Uspešno poklicno pot je opravil v znanem ter priznanem postojnskem podjetju LIV. Poročen istega leta je v veliki meri živel za družino, v zadnjih letih se je razdajal predvsem vnukoma Martinu in Vasji. Veliko skrbi je posvečal soprogi Anici, zlasti v času njene hude bolezni, pravzaprav do zadnjega trenutka, saj je omagal na zadnjem obisku pri njej v domu za starejše.
Vsa ta zgodba je na poseben način izoblikovala Marjanov značaj ter izbor vrednot, ki se jim je zavezal.
Na začetku Hemingwayevega romana Komu zvoni beremo misel angleškega pesnika Johna Donna o tem, da noben človek ni otok povsem sam zase. Vsak je nezamenljiv del celine. In zato, pravi pesnik, je ob smrti slehernega človeka tudi mene manj, ker sem vključen v človeštvo.
V resnici pa taka izguba še posebej in veliko bolj prizadene tiste, ki je živel z njimi, s katerimi je bil vsak trenutek povezan. In zato lahko razumemo, a si le težko predstavljamo bolečino in prizadetost, ki jo ob Marjanovi smrti zaradi nenadnega slovesa čutijo njegovi najbližji. Soprogi Anici, hčerkama Ireni in Alenki ter drugim sorodnikom velja naše iskreno in obzirno sočutje.
Bolečo vrzel pušča slovo tudi med člani Društva za negovanje rodoljubnih izročil in vrednot legendarne organizacije TIGR Primorske, ki smo pretreseni zvedeli za njegovo smrt.
Dragi Marjan, pred enim tednom si v vlogi predsednika nadzornega odbora napisal in poslal poročilo, ki smo ga ta četrtek prebrali na naši letni skupščini, ki je onemela ob žalostni novici, da te ni več med nami. Ko se v prvem pomladnem tednu poslavljamo od tebe, prijatelja, sobojevnika, iskrenega človeka širokih obzorij in dobrega srca, čutimo, koliko te bomo pogrešali. Ob družini si nedvomno imel še mnogo stikov in srečevanj ter sodelovanja z mnogimi, vendar smo te tudi v krogu tigrovcev upravičeno šteli kot svojega, saj si veliko svoje zavzetosti in energije posvečal prizadevanju za negovanje zgodovinskega spomina in vrednot primorskega boja, in to prav do zadnjega, kot neumorni član vodstva društva.
Poznali smo te kot mirnega, preudarnega sodelavca. Na naših sestankih in srečanjih nisi govoril niti veliko, niti preveč glasno. A vsaka tvoja beseda je zadevala bistvo in vsaka je zahtevala premislek. V najbolj polemičnih besedovanjih si znal nakazati pot, ki je vodila do strnitve in oblikovanja soglasja. Ponosni smo, da smo uspeli v teh letih sodelovanja skupaj uveljaviti načine in osmisliti vsebino našega delovanja. V mnogočem – posebej v resnobnosti, preudarnosti in vztrajnosti si nam bil zgled in učitelj. Ne jutri, že danes te pogrešamo.
Ob tem prepletu začetih in uspešno utirjenih poti, na eni, in ob razmisleku o tvojem prispevku k skupnemu toku, na drugi strani, je morda smiselno in prav ponoviti vprašanje iz začetka: Komu zvoni?
Dragi Marjan, danes zvoni v tvoj spomin. Ta otožni zven spomina in opomina pa ostaja v nas, ki si bomo prizadevali – tudi po tvoji zaslugi – vztrajati v stremljenjih, ki smo jih oblikovali in potrjevali skupaj.
V imenu vseslovenskega društva TIGR Primorske še enkrat hvala za tvoj prispevek našim skupnim prizadevanjem in za vse, kar si nesebično vtkal v našo tovarišijo.
Slava tvojemu spominu!
