Na spominski slovesnosti v Ocizli ob začetku 14. pohoda po poteh TIGRovih aktivistov iz Ocizle, je slavnostna govornica, dr. Ljubica Jelušič je izpostavila da se je primorski boj proti fašizmu začel mnogo prej kot druga svetovna vojna.
Dan pohoda, 8. 6. 2014, je bil, kot je izpostavila govornica, poseben iz več razlogov:
Ker se je 8. junija 1508 rodil Primož Trubar in ta dan je bil prvič razglašen za slovenski državni praznik leta 2010.
Ker je 8. junija tudi mednarodni dan gasilcev, ki ga od leta 2004 dalje častijo gasilci v spomin na ustanovitev prvega znanega prostovoljnega gasilskega društva v Nemčiji.
Ker smo 7. junija smo praznovali dan izgnancev.
Ker je 6. Junija v francoskem mestecu v Normandiji potekala slovesnost ob 70 letnici zavezniškega izkrcanja na Normandiji.
»Dragi tovariši in tovarišice, dragi prijatelji tradicionalnega pohoda po poteh aktivistov TIGRa v Ocizli, dragi domačini in organizatorji pohoda, spoštovani župan občine Hrpelje-Kozina, spoštovana direktorica občinske uprave, spoštovani predstavniki Zveze borcev za vrednote NOB, predstavniki društev TIGR, ter veterani vojne za samostojno Slovenijo!
Čudovito je v zgodnjem jutru v Ocizli srečati toliko veselih obrazov kot jih je danes tukaj. Poletno topel dan je pred nami in vsi ste že polni nemira pred začetkom tradicionalnega pohoda, na katerega mnogi prihajate že vrsto let. Letos je dan pohoda še prav posebej simbolično izbran. Pa mi dovolite, da omenim, katerih dogodkov se spominjamo danes in te dni.
Ker današnji pohod spremlja veliko domoljubnega zanosa, naj najprej omenim, da se je 8. junija 1508 rodil Primož Trubar in ta dan je bil prvič razglašen za slovenski državni praznik leta 2010. V veliko čast mi je, da se lahko skupaj z vami spomnim osebnosti, ki je s svojim delom postavila temelje slovenskega naroda. Primož Trubar je avtor prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku, protestantski duhovnik in prevajalec, pobudnik oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora. Po njegovi zaslugi smo Slovenci sredi 16. stoletja dobili zapis svojega jezika v knjižni obliki.
8. junija je tudi mednarodni dan gasilcev, ki ga od leta 2004 dalje častijo gasilci v spomin na ustanovitev prvega znanega prostovoljnega gasilskega društva v Nemčiji. Tudi slovensko gasilstvo se te dni spominja 145 obletnice prvega prostovoljnega gasilskega društva v Metliki. Prostovoljno gasilstvo je preživelo vse gospodarske, politične in druge krize, pa tudi vse vojne na naših tleh. Pripravljenost žrtvovati se za dobrobit drugih, za nesebično pomoč v nesreči je močnejša od vseh tegob človeškega bivanja. V Sloveniji je gasilstvo med najbolj razširjenimi državljanskimi dejavnostmi, saj imamo preko 150.000 članov, od teh pa vsaj 45.000 operativnih gasilcev in gasilk, ki so opremljeni in usposobljeni za takojšnji odziv na klic na pomoč. Ob naravnih in drugih nesrečah so gasilci vselej prvi, ki se odzovejo.
V društvih skrbijo za spoštljiv odnos do gasilskih veteranov in vzgajajo mlade generacije gasilcev in gasilk. Gasilstvo je prava šola za medgeneracijsko solidarnost in pomoč. V imenu vseh, ki smo tukaj zbrani, izrekam čestitke ob gasilskem prazniku v upanju, da ljudje in oblasti nikoli ne bodo pozabile na izraze hvaležnosti tem našim gasilskim herojem.
7. Junija smo praznovali dan izgnancev. Spominjali smo se, še prav posebej mi Primorci, tisoče naših prednikov, sorodnikov, znancev, ki jih je fašistična oblast izgnala z domov in jih razgnala po premnogih italijanskih in kasneje nemških koncentracijskih taboriščih. Mnogi so za vselej ostali na mrtvi straži svoje drage domovine. Tisti, ki so se vrnili, pa so v sebi nosili trpljenje in žalostne spomine do konca svojih dni.
In dan prej, 6. junija, je v francoskem mestecu v Normandiji potekala slovesnost ob 70 letnici zavezniškega izkrcanja na Normandiji. Ameriški, britanski, kanadski in mnogi drugi vojaki so jurišali na obalo Normandije pred utrjene nemške topovske cevi. To izkrcanje je pomenilo udarec v nemške sile z zahoda, z vzhoda so jih v strateški obroč stiskali vojaki Rdeče armade, na Balkanu pa so nemško armadno skupino E vezali nase jugoslovanski in z njimi slovenski partizani, s čimer so pomembno razbremenili zahodno in vzhodno bojišče. Svoj delež v mednarodnem odporniškem gibanju so na proslavi v Normandiji obeležili tudi slovenski partizani. Da, slovenske Triglavke z rdečo zvezdo so ponazorile slovenski boj proti fašizmu in nacizmu, skupaj z drugimi veterani velike vojne.
Primorski boj proti fašizmu se je začel veliko prej, kot pa se je začela druga svetovna vojna in ko je na čelo odpora stopila komunistična partija. Takoj po koncu 1. svetovne vojne so primorske pokrajine pripadle Italijanom kot nagrada za prestop iz tabora trozveze v antanto. Z italijansko okupacijo in zlasti z nastopom fašizma so se za Primorce začeli težki dnevi. Najprej so bile prepovedane šole v slovenskem jeziku, nato kulturna in prosvetna društva, politične organizacije, gasilska društva. Ukinjene so bile slovenske zadruge in hranilnice, dela za domače ljudi ni bilo, zato so odhajali v izseljeništvo v Argentino, Ameriko, Jugoslavijo, druge predele Italije in drugam.
V razmerah najhujšega raznarodovanja so se leta 1927 na Nanosu zbrali aktivisti odporniških društev in ustanovili ilegalno organizacijo Trst Istra Gorica Reka – TIGR. Širom Primorske so se nato ustanavljale skupine tigrovcev in ilegalno delovale vse do vojne.Dragi tovariši, in sedaj se vrnimo v Ocizlo. Spominska pot, po kateri boste šli pohodniki, je pot, po kateri so se gibali in izvajali akcije mladi tigrovci iz Ocizle. Vaške poti in steze so jih vodile do točk, kjer so izvajali svoje odmevne akcije. V vasi Ocizla se je namreč leta 1933 oblikovala posebna skupina tigrovcev, v kateri so bili Andrej Počkaj, brata Franc in Rudi Mihalič, Just Bolčič, Ivan Slavec in Ivan Mihalič. Najprej so nabavili blago za zastave in izobesili slovensko ter rdečo zastavo na grič nad vasjo Klanec. Fašistični sedež v Hrpeljah so polili z bencinom in ga zažgali. Na pisalni stroj, ki so ga zasegli v stavbi italijanske občine na Kozini, so tipkali letake in jih trosili med ljudmi na velikih verskih slavjih. Na letakih so pozivali na odpor. Zažgali so šolo z italijanskim učnim jezikom v Krvavem potoku. Prvega maja 1935 so nad vasjo Socerb izobesili slovensko in rdečo delavsko zastavo. 15. junija 1940 jih je domačin, fašist, Milan Turk iz Klanca, izdal vodji karabinjerjev na Kozini.
Vseh pet članov je bilo na posebnem sodišču za zaščito države v Rimu obsojenih na dolge zaporne kazni. Dva sta v zaporu umrla. Eden naj bi se obesil, eden pa znorel in umrl v norišnici v zaporu. Izdajalec Milan Turk pa je celotno vojno deloval proti partizanom in aktivistom na Primorskem. Mučil in moril je ljudi v Podgorju, Zazidu in v Čičariji. Ob koncu vojne so ga partizani ujeli in na javnem sodnem procesu v Hrpeljah so ga oktobra 1945 obsodili na smrt na vešalih.
Danes se s hvaležnostjo in ponosom spominjamo tigrovskih vstajnikov. Prav začudeni smo, koliko so si upali ti mladi fantje in kakšne gverilske akcije so zmogli. Bili so med prvoborci v partizanskih enotah. Pa vendar moramo biti pošteni. Zgodovina je tigrovce en velik del povojnega časa prikrivala, in primorska vstaja proti fašizmu je bila zamolčana. Gledano od daleč in ne poznavajoč dejstva, da so se Primorci uprli režimu z zločinsko rasistično politiko s sistematičnim kršenjem narodnostnih pravic, bi kdo lahko tigrovce in njihove akcije označil za teroristične.Za Primorce, za Tigrovce pa je to bil zadnji izhod v zaščiti etničnega obstoja in slovenske identitete. Povojna oblast jih je označevala za teroriste in vohune. Mnoge je celo javno diskriminirala. Ves njihov boj, tudi tisti v partizanskih vrstah (ko so kakšnega tigrovca tudi likvidirali), je bil prezrt.
Spominjam se, da so nam starši kot otrokom pripovedovali zgodbe iz tigrovske zgodovine družinskih članov, vendar so pri tem vedno dali vedeti, da to vemo samo zase in da se o tem nikjer ne govori javno. Šele po osamosvojitvi Slovenije se je razmahnilo raziskovanje tigrovske zgodovine, objavljenih je bilo več monografij in tigrovsko gibanje smo začeli javno slaviti. Tigrovci so postali priznano odporniško gibanje in Društva TIGR, ki spomine nanje ohranjajo in slavijo, so dobila status veteranskega združenja.
Zdi se, da imamo Primorci, čeprav smo veliki domoljubi, vselej v zgodovini težave z uradnimi državnimi tolmačenji naše zgodovine. Kot rečeno, so bili tigrovci dolgo zamolčani, še bolj pa tigrovska vstaja proti fašizmu. Tudi v osamosvojitveni vojni leta 1991 imamo nekaj zamer do uradne zgodovine. Mi smo bili v vojni DAN PREJ kot oblasti priznavajo, da je bil začetek te vojne. Ni čudno, da smo v glasni protest proti zanikovanju naše preteklosti s himno Vstajenje Primorske dosegli simbolično raven naše notranje enotnosti in zavezanosti domovini. Primorci smo ostali zvesti svoji domovini tako takrat, ko nam je grozilo etnično uničenje, kot takrat, ko je bila domovina do nas mačehovska.
Danes ne smemo zamolčati še enega dejstva. Tigrovci so bili mladi ljudje. V boj proti fašizmu in nasilju države so šli z nasiljem, zob za zob, z revolucionarnim bojem. In v boj so šli organizirano, saj je organizacija TIGR napredek v primerjavi s spontanimi akcijami, ki so jih vodili pred letom 1927. Mladost tigrovstva, kasneje mladost partizanskih enot, nam kažeta, da so zgodovinsko najbolj odločilna obdobja v zgodovini naroda tista, v katerih mladi ljudje vzamejo boj v svoje roke. Bilo bi preveč poenostavljeno, če bi rekli, da morajo tudi danes, za izhod iz ekonomske krize, stvari v roke vzeti mladi ljudje. In vendar se bo tudi to moralo nekega dne zgoditi. Vem, da bo tedaj Primorska znova vstala.
Dragi pohodniki in pohodnice, želim vam srečno pot, in vas prosim, zapomnite si zgodbe o zamolčani vstaji Primorcev, nesite jih s sabo v svoj svet, in ne pozabite – srce naše domovine je Primorska.Srečno, tovariši!«
