Zlate mislim dobesedno. Že ob prihodu sta nam njihova prijaznost in gostoljubje, ki je dano tem ljudem, dala vedeti, da dolga pot čez vso Slovenijo ni bila zgolj kulturna dolžnost. Bilo je veliko več. Dogodek, ki se dotakne duše. Ob prisotnosti predsednika države in nekaj poslancev ter politikov so položili venec k spomeniku velikemu rodoljubu, borcu in duhovniku Jožetu Kleklju, ki so ga ponosno postavili pred občinsko hišo. Od tam smo bili vabljeni v park na proslavo. Po govoru predsednika države in župana občine je sledilo presenečenje večera. Kulturni program. Pripravili so ga osnovnošolci, mladina in pevski zbor, ki nam je že v uvodu zapel tisto nežno o spominčicah. Program je poteka z izjemnim domoljubnim. Tenkočutno so nam predstavili stoletno trpljenje prekmurskega malega človeka, ki so ga tepli tuji zavojevalci vojne lakote. Nesrečni in lačni so odhajali v Ameriko po skromen zaslužek, da družine niso preveč stradale. Ko je mladenič na odru v narečju čital staro pismo sina, ki je iz Amerike zgaran in utrujen pisal staršem, da se morda ne bodo nikoli več videli, ampak do zadnjih moči jim bo pošiljal peneze, sem videla kar še nisem in morda tudi nikoli več ne bom. Mladeniču se je med branjem pisma zatresel glas in kar nekajkrat si je obrisal solze. Ganjena od teh pristnih čustev sem tudi jaz dovolila duši, da mi orosi oko. Čakala nas je še pogostitev po prekmursko in odkritje ter blagoslov spomenika rodoljubu in Majstrovemu borcu duhovniku Jožefu Godini.
Vsemu videnemu in doživetemu lahko rečemo popolna proslava prežeta z ljubeznijo do svoje zemlje, zgodovine in sedanjosti.
Primorci in Prekmurci, vsak na svojem koncu naše domovine, imamo enake izkušnje s fašizmom, ki je naš narod tlačil in poniževal do krvavega upora. Njih so mučili madžarski, nas pa italijanski fašisti. Zlo ima samo en obraz. Tujec ne pride narodu pomagati pač pa izpolnjevat svoje interese. Prekmurci in mi na Primorskem, smo imeli srečo duhovnikov, ki so nas peljali skozi najtežje čase naše zgodovine, ko slovenska beseda, pa naj si bo prekmurska ali primorska ni bila dovoljena. Desetletja teptanja naših ljudi, poniževanja in kratenja vsakršnih človekovih pravic nas je ojeklenilo. Kot kamni smo, ki jih Mura in Soča stoletja brusita in drgneta, vendar uporno kljubujejo vsem poskusom, da bi jih preoblikovali.
Taki smo mi ljudje, branitelji vzhodne in zahodne meje.
Prekmurje je med obema vojnama dalo azil 111 primorskim in istrskim družinam, ki še danes živijo v okolici Lendave. Bežali so pred italijanskim fašizmom in se kot koloni naselili vsak na svojem kosu rodovitne zemlje. Vendar so leta 1941 padli pod še hujšo madžarsko diktaturo. Oblast jih je poslala v taborišče SARVAR, kjer so v obupnih razmerah dočakali svobodo.
Danes so združeni v Društvu Primorcev in Istranov. Predstavniki TIGR Primorske smo jim odnesli nekaj knjig o delovanju TIGRa v 91 letni zgodovini. Prav zaradi teh naših primorsko-prekmurskih ljudi in skupnega minulega gorja občutim Prekmurce kot dobre daljne sorodnike in razumem, zakaj se mi je utrnila solza ob nastopu tistega mladeniča.
Sonja Groznik
Vodja območne enote gornje vipavske doline društva TIGR Primorske
