Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske

»V srcu nam raste le ena zavest, da lepše kot vse, je domu biti zvest. Čim silnejše nas tujec zatira, tem močneje se narod upira.«

Spoznajte društvo

NEKROLOG: SLOVO CIRILU ZLOBCU

Primorsko slovenstvo je svojevrstna, močna oblika slovenstva; za navrh vseh stoletij bridke slovenske zgodovine so dobili še 25 let fašizma, ki ga niso marali za noben denar. Znani Vipavec mi je pripovedoval o Musolinijevem napadu na nekdanjo kraljevino Jugoslavijo; takrat so fašistične oblasti zapovedale zvoniti po vseh cerkvah; on, fantič, je očetu pomagal orati, oče pa mu je ob zvonjenju velel ustaviti volove in rekel: Pob, zdaj bova molila, da bi Jugoslovani nabrisali Mussolinija! Pokleknila sta sredi njive in molila. Kar takoj njuna molitev ni bila uslišana, njuna samozavest pa zato ni bila nič manjša.

NEKROLOG: SLOVO CIRILU ZLOBCU

Mogoče se tak uvod v nekrolog za Cirilom Zlobcem zdi malo nenavaden, toda kot osebnost je pesnik zrasel iz osrčja prav takšne zvestobe in kljubovalnosti – na zgornjem robu Krasa. Tam nekje blizu Zlobcev je v času fašizma znameniti župnik Virgil Šček vodil »učenike svetega Pavla«, glasnike resnične vere, slovensko zavedne duhovnike; prostor je bil poln uporne samozavesti in Gregorčiča, Ščeka pa je rimska cerkev suspendirala. V Zlobčevem fantu so slovenski duhovniki videli velik obet, dali so ga v šole; sam je rad malo v šali pa tudi zares povedal, da so mu napovedovali bleščečo prihodnost in celo škofovstvo. Vendar s tem ni bilo nič, čas za takšne uporne duše ni bil pravi, bil je preveč Slovenca, letel je iz šole. Tudi ko je Primorska »vstala«, je bil takoj zraven; ni se izogibal bojem, je pa z ganjenim ponosom rad povedal, da ga niso pošiljali v najhujši ogenj, ker so cenili njegovo pesniško nadarjenost. Naredili so ga celo za partizanskega učitelja, čeprav nešolanega, toda z imenitnim jezikovnim posluhom in predvsem nekakšno tiho zapriseženostjo slovenski besedi.

Takoj po vojni se je v javnosti oglasil – dvajsetletnik – z verzi; najprej malo nerodno, družbeno »angažirano«, še malo pod vtisom tako imenovane »partizanske breze«, potem pa zmeraj boljšimi in zmeraj bolj – izpovedno intimnimi. Okoli 1953 se je mladi rod pišočih ljudi odločil nastopiti skupinsko – protestno, proti temu, da bi bila literatura družbeno ali celo politično orodje, kot se je dotlej oficialno zahtevalo. Mlada generacija je zasnovala nekaj skupinskih knjižnih nastopov, pesniških in novelističnih, med njimi pesniško zbirko, znamenite Pesmi štirih (izšla 1953). »Novele štirih«, ki so prav tako bile v načrtu, so obstale, ker je eden od avtorjev tačas pobegnil čez mejo; štirje pesniki, Kovič, Menart, Pavček in Zlobec, pa so z zbirko postali pravi literarni spomenik in ustvarili vsak svojo bleščečo pesniško zgodbo. Tudi Zlobec.

Sčasoma se mu je kot pesniku dokončno izoblikovalo prepričanje, da je temelj in bistvo sveta ljubezen, in je zmeraj bolj zlagal samo še sonete o njej – tako da danes velja za enega naših najizrazitejših ljubezenskih poetov. Oblikovno pa se je iz tako imenovanega svobodnega verzificiranja preusmeril v najstrože vezane forme.

Toda hkrati se ni niti za trenutek izogibal nečemu, čemur bi lahko rekli intimna družbena odgovornost, odgovornost za svoje ljudi – najprej za zatirane primorske Slovence, ki so ga posvojili kot svojega tribuna, potem za pesniške tovariše, ki jih je kot politik in urednik kar naprej ščitil, čeprav mu niso zmeraj vračali dobrega z dobrim, in končno za vse Slovence, ko se je bolj kot marsikdo od naknadnih domoljubnih fanfaronov angažiral pri našem osamosvajanju. Ni treba pozabiti, da je bil na prvih (in edinih) neposrednih volitvah v nekdanje petglavo predsedstvo države Slovenije izvoljen z največjim številom glasov in da je s tem prevzel velik del odgovornosti za našo skupno usodo. Kot jo je že zdavnaj prej tudi s svojim partizanstvom. V ta okvir gre seveda tudi njegovo knjižno in revialno urednikovanje, celo časnikarstvo, ki se mu je za nekaj časa zapisal. V zgodovinskem spominu ostaja kot reformatorski sourednik in branilec Besede in pozneje že skoraj legendarni nekajdesetletni urednik Sodobnosti.

In zdaj še poslovilne besede: Dragi prijatelj Ciril, odšel si iz ne najbolj srečnega življenja, toda bil si eden najbolj odgovornih, ustvarjalnih, zvestih in poštenih Slovencev. Mirno prijazen in ob tem sleherni trenutek dosleden; ne samo velik pesnik, tudi velik Slovenec, velik človek. Ljudje že od zdavnaj vemo, da s smrtjo ne umre vse; kar postorimo dobrega, ostaja po naši smrti v človeštvu; kar storimo dobrega za ta naš ljubi slovenski narod, ostaja v slovenstvu, naj se zdi kak trenutek še tako brezupno.

Tako ostaja v slovenstvo za zmeraj vgrajeno tudi tvoje izjemno delo – pesniško, kulturno in politično.

 

Matjaž Kmecl

 

 

objavljeno na spletni strani DNEVNIKa.

 

Podarite 0,5 % dohodnine

Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Donacija društvu

Prijava na e-novice


Prijava za člane

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGRa. Prizadevamo si za čim večjo osveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGRa: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matici.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

Tel.: 05 9951 557

e-mail: drustvo.tigr@siol.net