Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske

»V srcu nam raste le ena zavest, da lepše kot vse, je domu biti zvest. Čim silnejše nas tujec zatira, tem močneje se narod upira.«

Spoznajte društvo

ŠKRBINA, 11. 11. 2018 OB 11. URI

Predstavniki društva TIGR Primorske smo se tudi letos dostojno poklonili dogodku in osebam, ki so v najtežjih narodovih preizkušnjah žrtvovali svoja življenja za svobodo. Vsem nam je bil v mislih en sam stavek "nikoli več vojne".

Današnji dogodek sovpada z obletnico konca ene največjih in najbolj nesmiselnih morij prejšnjega stoletja, to je prve svetovne vojne. Prva svetovna vojna nam je poleg vsega gorja, ker je bil del našega narodnega ozemlja del fronte, prinesla tudi bridko spoznanje o slovenskem ozemlju in slovenskem narodu kot predmetu kupčkanja velikih sil. Primorska, Istra in del Dalmacije z otoki so postali po določilih tajnega Londonskega sporazuma teritorij Kraljevine Italije. Za Primorke in Primorce se je pričel kulturni, gospodarski in populacijski genocid. Pričelo je obdobje fašizma, ki ga je v vsej svoji krutosti izvajala italijanska država.

Toda Primorke in Primorci so se tem poskusom uprli, najprej v vsenarodnem obrambnem gibanju TIGR, ki  je v vseh aktivnostih nadaljeval svoje delovanje v narodnoosvobodilnem gibanju in partizanski vojski, ter graditvi nove pravičnejše družbe.

Vsa ta dejstva je potrebno upoštevati, ko danes gledamo in ocenjujemo takratna dejanja.

Slava in čast vsem, ki so v tistem času vedeli "kaj je mož dolžan storiti" in so to tudi storili. Slava spominu na njih in na njihova veličastna dejanja. 

Slavnostni govor na prireditvi je imel dolgoletni član društva TIGR Primorske Saša Rudolf, sin narodnega buditelja in organizatorja upora proti okupatorju Ivana Rudolfa. Njegov govor si lahko preberite v nadaljevanju.

____________________________________

Spoštovani svojci pobitih padalcev. Predstavnikom oblasti in uglednim gostom se opravičujem za spremembo protokolarnih pravil, toda tu smo, da se spomnimo in poklonimo pomorjenim padalcem, zato najprej pozdrav svojcem.
Spoštovani komenski podžupan v začasnem opravljanju funkcije župana gospod Valter Ščuka, predsednik vaške skupnosti Škrbina, gospod Karlo Bunc, spoštovana veleposlanica Velike Britanije, ekscelenca Sophie Honey in major pri veleposlaništvu Združenih držav, Jonathan Zebre.

Pred dvajsetimi leti je bila na pobudo pokojnega Johna Earle-ja, Iva Jevnikarja, ki je s članki reviji Mladika razkrival usodo tedaj še živečih padalcev Cirila Kobala, Iva Božiča, Stanislava Simčiča in Cvetka Šuligoja ob pročelju Fakinove domačije, kjer se je rodil Miloš Adamič, prva spominska slovesnost. Letos se torej zbiramo že enaindvajsetič. Ker so to bili Rudolfovi padalci, mi dovolite, da spomnim, da je 7. novembra preteklo 120 let od očetovega rojstva, sto let pa bi imela padalca Milan Golob in Alojz Knez.

Vsakdo izmed nas se je ob tem obeležju prav gotovo vprašal, kako bi reagiral, če bi me kot vojaka v italijanski uniformi zajeli Angleži in me poslali v taborišče. Bi se pridružil prostovoljcem ali se potuhnil in v ujetništvu mirno počakal na konec vojne. Kaj je botrovalo odločitvi, da so šli v boj za osvoboditev Primorske? Je bila to zavest, trdna narodna zavest Primorca, ki se ni uklonila fašističnemu zatiralcu, ki je zahtevala svojo pravico, pravico do združitve z matico. Ni bil to isti naboj pripadnosti, ki je ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja združil slovenski narod v zmagovito osamosvojitveno bitko. Zgled so nam dali ne le padalci, pač pa vsi Prekomorci. In kakšno je bilo povojno plačilo: smrt za mnoge, zapostavljanje za ostale, kajti tedanja oblast jim je očitala dvoje: prvič da so bili nadaljevalci TIGRa, ki je bil nadstrankarska organizacija z enim samim ciljem: boj proti fašizmu, in se je kot prvi v Evropi uprl nacifašizmu, in to v času, ko je sovjetski komunizem še koketiral z nemškim nacizmom; in drugič, da so padalce izurili Angleži, zavezniki sicer v boju proti nacifašizmu, vendar označeni kot imperialisti. Bili so mladi fantje in možje, najmlajši Zvonimir Jelen iz Slovenj Gradca je padel kot partizan, ko mu je bilo komaj 24 let. Najstarejšega 34-letnega Antona Božnarja pa so pokončali udbovci.

Osebno sem kot otrok poznal le Josipa Dolenca, Pepija po domače. Bil je prvi, ki nam je na obisku v Ljubljani, kjer smo z
mamo in sestro živeli pri nonotu, ki se je tudi imenoval Pepi, povedal, da je oče živ v Kairu. Na Glinški, kjer smo stanovali, nas je vsako leto obdaroval Miklavž. Na predvečer svetnikovega godu je bilo leta 1945 še posebej slovesno, poleg Miklavža je bil angelček, s hodnika pa je bilo slišati rožljanje verig in zavijanje hudiča. Obdarovanju je sledila večerja, nono, kakšno leto kasneje so mi povedali, da je bil Miklavž, teta Vida angelček, medtem ko je bil Pepi Dolenc na hodniku hudič. Glavno besedo pri večerji je imel seveda prav on. Pripovedoval je, kako so ga fašisti aretirali, ker je na miklavževo delil otrokom na Opčinah slovenske knjižice, bil je zajet in leto dni preživel v angleškem taborišču v Indiji, nakar se je pridružil primorskim prostovoljcem v Kairu, opravil padalski tečaj in tečaj v radiotelegrafiji in pristal s padalom na osvobojeno ozemlje k partizanom. Nato razočaranje, ker ga niso uvrstili v borbeno edinico, takoj po osvoboditvi je bil v Trstu za prevajalca, nato pa so ga poslali v Ljubljano. Razočaran je pisal Beblerju: “od rane mladosti se borim za pravice svojega naroda, dvanajst let sem že partijec, fašisti so me preganjali in pretepali, cela moja družina je zaradi mene trpela. Ne iščem hvaležnosti in ne stremim po kakem boljšem mestu.” Nono Pepi ga je povabil na božično kosilo, toda čez deset dni, torej 16. decembra se je izvedelo, da so ga aretirali. Mama je šla na policijo, da bi povprašala, kaj se je z njim zgodilo. Odgovorili so ji, da je pametneje, če ne poizveduje. Sorodniki na Opčinah so dobili indirektno sporočilo, da je bil januarja 1946 živ v zaporu, potem pa nič več. Tako je Udba po nalogu tedanjega sekretarja za notranje zadeve in vodstva partije likvidirala celo predvojne komuniste.

Osumljen vohunstva je bil vsakdo, ki je bil v stikih z Britanci. Vsa padalska zadeva, se je spraševal Pokrajinski komite partije, nam poleg upanja, da bodo Angleži res poslali kaj uporabnega materiala, vzbuja seveda ne malo skrbi. Kaj bo vse priletelo z neba. Koliko Rudolfov in malih Čokov? Kako bomo opravili z njimi? Kardelj je odgovoril: Na našem teritoriju ne smemo dopustiti nobene špionažne organizacije, ker bi sicer s tem dopustili, da vzpostavljajo zveze, ki ne bodo pod našo kontrolo in ki prete, da bi se jih kasneje lahko poslužil sovražnik.

Sledila so desetletja zamolčanja TIGRovcev, padalcev in celo Prekomorcev. In še danes se najde diplomska naloga, objavljena v knjižni obliki, v kateri avtor trdi, da TIGR v dobi enostrankarskega sistema ni bil zamolčan. Pregledal je časopis borcev Narodno osvobodilne vojske in še veliko publikacij. Našel naj bi veliko člankov, razprav in govorov vidnih družbeno političnih oseb, vendar pa ni navedel nobenih podatkov, celo v literaturi ne. 13 let po vojni je Centralni komite Komunistične partije Slovenije sklical sejo o TIGRu, na kateri je pri Sv. Jakobu v Trstu krščeni Mitja Ribičič dejal, da partija nima kaj odločati o TIGRu, češ da je vprašaje jasno. Če prepustimo raznim Rejcem, da ustvarjajo obraz te organizacije, da oni tolmačijo Primorsko gibanje, bi to pomenilo miniranje naprednega gibanja, miniranje partije.

Toda vrnimo se k padalcem, ki jih je po vojni čakala podobna, če ne še bolj tragična usoda. Šele decembra 1995 je Zveza združenj borcev Narodno osvobodilne vojske – kot je v uvodu Earlove knjige “Cena domoljubja” zapisal Janez Stanovnik – sklenila, da padalce posthumno sprejme v svoje članstvo in javno obžaluje zločin, ki je bil storjen nad njimi. Rane iz preteklosti lahko celi samo čas z odkrivanjem resnice, ki jo moramo odkrivati, pa čeprav boli.
In edino zgodovina nam lahko nakaže pravo pot v prihodnost, čeprav v dobi, ko velja le sedanjost, torej tukaj in zdaj, ni lahko. Sedanjost pomeni obenem egoizem, zapiranje vase, odklanjanje soočanja, kajti človeka - sogovornika je zamenjal google. In vendar so danes bolj kot kdajkoli potrebni dialog, razumevanje, strpnost, spoštovanje in ne nazadnje narodna zavest, ki je kot pravi Boris Pahor največje orožje proti nacionalizmu, populizmu in porajajočemu se sovranizmu. Živeti v skupnosti, ponosni na svojo identiteto v spoštovanju drugih, tudi in predvsem če so različni. Branimo svoj jezik pred tujimi vplivi, sprejmimo, kar je dobrega, vendar ne uvajajmo tujih izrazov, če imamo za isti pomen udomačeno slovensko besedo. Ne pozabimo, TIGRovci - bazovske žrtve fašizma in padalci - žrtve povojnega nasilja so se borili in darovali svoje življenja, da bi se Primorska združila z matico in da bi slovenščina ostala edini uradni jezik vseh nas, obenem pa eden izmed priznanih jezikov Evropske skupnosti. Če se bomo tega zavedali tudi v vsakdanji rabi, bomo nadaljevalci načel in idealov demokracije, ki odklanja populizem in sovranizem in nas združuje v Evropi brez meja.

____________________________________

 

ŠKRBINA, 11. 11. 2018 OB 11. URI ŠKRBINA, 11. 11. 2018 OB 11. URI

Podarite 0,5 % dohodnine

Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Donacija društvu

Prijava na e-novice

Prijava za člane

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGRa. Prizadevamo si za čim večjo osveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGRa: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matici.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

Tel.: 05 9951 557

e-mail: drustvo.tigr@siol.net