Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske

»V srcu nam raste le ena zavest, da lepše kot vse, je domu biti zvest. Čim silnejše nas tujec zatira, tem močneje se narod upira.«

Spoznajte društvo

SPOMINSKA PRIREDITEV NA MALI GORI V SOBOTO 11.5.2019

V soboto, 11. maja 2019 ob 11.00 uri, smo na Mali Gori pri Ribnici organizirali že tradicionalno prireditev v spomin na prvi oborožen spopad tigrovcev s fašističnim okupatorjem Slovenije. Po položitvi vencev in častnemu pozdravu Gardne enote Slovenske vojske, so sledili pozdravni govori predsednika društva TIGR PRIMORSKE dr. Savina Jogana, predstavnika občine Ribnica in slavnostnega govornika, poslanca v Evropskem Parlamentu dr. Igorja Šoltesa. Ta je v svojem govoru poudaril nujnost ohranjanja spomina na upor in narodnoobrambno gibanje TIGR.

 

Govor dr. Igorja Šoltesa

Drage tovarišice in tovariši, prijateljice in prijatelji.

Vašega povabila na današnjo spominsko slovesnost sem bil iskreno vesel. Rad sem z vami! Rad z vami delim občutja ponosa in hvaležnosti za to, da smemo danes na naši zemlji govoriti tako, kot so nas učile matere; ter v svobodi in miru.

Dogodki, ki so se tu, na Mali gori, zgodili 13. maja 1941 in so dolgo veljali za zamolčane, pomenijo prvi oboroženi spopad Slovencev, pripadnikov organizacije TIGR, z okupatorjem. Trije pripadniki udarnega jedra primorske protifašistične organizacije Trst, Istra, Gorica in Reka, so se spopadli s kar 34 italijanskimi karabinjerji in vojaki. V spopadu je padel eden od ustanoviteljev TIGR-a, Danilo Zelen. Ferdo Kravanja je bil težko ranjen, tretji borec, Anton Majnik, pa je Italijanom uspel pobegniti z Male gore.

Spomenik, ki danes opominja na ta junaštva, smo morali čakati vse do leta 1996. To veliko pove o zavesti o vlogi organizacije TIGR v slovenski zgodovini in našem kolektivnem vrednotenju njenega prispevka k miru in svobodi.

Prav tako o našem zavedanju vloge bojev v drugi svetovni vojni za to, da je danes Slovenija samostojna in neodvisna država. Naša svoboda in samostojnost sta bili spočeti v bojih, ki so jih za vse nas bili partizani.

Moj odnos do dediščine partizanstva in narodno osvobodilnega boja je poseben in močno zaznamovan s tem, da sem prve zgodbe o časih, ki se ne smejo več ponoviti, slišal od dedka in babice. Zame je bila moja babica moja velika zaveznica, moj dedek pa moj junak, kot vsak dedek vsakemu vnuku. Ko gledam nazaj, prav njima dolgujem dvoje pomembnih spoznanj: da mora biti človek človeku vedno človek in da imam srce z razlogom na levi.

Tudi zato se včasih še danes ne morem načuditi dejstvu, da smo prevrednotenje pomembnega dela naše zgodovine naenkrat razglasili za nujno demokratizacijo.

Da smo pod pretvezo približevanja Evropi, katere neločljiv del smo od vedno, hiteli brisati imena z ulic in trgov, odstranjevati spomenike in iz zgodovinskih knjig trgati cela poglavja.

Da smo junake, ki so svobodo plačali z življenjem in so se zanjo borili z najbolj čistimi nameni, začeli nadomeščati z ljudmi, ki jih je v dejanjih vodila preračunljivost in ljubezni do domovine niso nikoli zares razumeli.

V Sloveniji k sreči nismo tam, kjer so domala vse naše sosednje države; v ujetništvu politične misli, ki je obstala nekje daleč v zgodovini. A misliti, da smo si ta položaj trdo priborili, je zmota. Sreča je, da se je politično prerazporejanje moči na nekaj zadnjih volitvah obrnilo na sredino, lahko bi se namreč tudi drugam. Ostajamo otok približne normale, a pri tem misliti, da nas plima z desne ne more preplaviti, je neodgovorno in lahkomiselno.

Sam se večkrat vprašam, če sem – kot pravnik in kot politik, predvsem pa kot človek, zares storil dovolj, da lahko v prihodnost zrem pomirjen.

Iskreno priznam, da so bili trenutki, ki jih danes razumem celoviteje in so klicali k odločnejšemu ravnanju. Najpogosteje so bili to trenutki, ko sem spoznal, kaj pomeni sovražni govor in kako široko nekateri razumejo svobodo govora.

Vi, tovarišice in tovariši, veste, kaj pomeni boriti se. MI se moramo tega še naučiti. In če kdo misli, da je sovražni govor manj od sovraga; da ostra beseda ne rani enako kot bajonet in da so skrbno orkestrirani medijski napadi obvladljivi, ste tu vi, da poveste, kdaj in kako se je začelo največje zlo 20. stoletja. Da se je začelo z mislijo in da je bila na začetku Beseda.

Drage tovarišice in tovariši.

Za vse, kar ste storili, da je naš svet, ta naša mala dežela na sončni strani Alp, svobodna, slovenska in varna, sem vam iz srca zahvaljujem in se na tem mestu s spoštljivostjo spominjam tudi vaših prijateljev, sopotnikov in vzornikov, ki so na ta del Dolenjske, pred sedem in več desetletji, zanesli misel o svobodi in upanje miru.

 

Nagovor dr. Savina Jogana

Spoštovani udeleženci, dragi gostje, spoštovani slavnostni govornik dr. Igor Šoltes.

Vse nas, ki se leto za letom zvesto zbiramo tu na Mali gori kot pomembni postaji tigrovske epopeje, verjetno navdajajo enaka ali vsaj podobna čustva.

Najprej gre za občutek globokega spoštovanja, ki ga čutimo do pripravljenosti, vztrajanja in poguma, ki so ga v enem najbolj negotovih, mračnih in skoraj brezupnih trenutkov narodove zgodovine vsak dan izražali in dokazovali naši najbolj pogumni in odločni predniki pod težo fašističnega zatiranja v zasužnjeni  Primorski, ne  glede na nevarnosti in žrtve, ki jih ni bilo malo.  

Naš globok poklon posebej velja prvi žrtvi v oboroženem spopadu med II. svetovno vojno na Slovenskem, Danilu Zelenu, vojaškemu poveljniku Tigra;  enaka usoda je bila namenjena tudi sobojevnikoma Kravanji in Majniku. Hkrati se priklanjamo bazoviškim junakom, peterici ustreljenih po II. tržaškem procesu v decembru  istega leta in številnim drugim junakom - žrtvam tega neenakega boja.

Naša hvaležnost velja tudi zavednim in požrtvovalnim ljudem ribniškega območja, ki so skupaj s svojim priljubljenim učiteljem Antonom Majnikom omogočili in nudili zatočišče tej prvi oboroženi skupini upornikov. Ob izseku iz zgodovine upornega slovenskega in posebej primorskega ljudstva, ki se mu bomo poskušali danes spet približati z nekaj novimi spoznanji o pomenu bitke na Mali gori, se zavedamo, da je ta zgodba upora in pokončnosti tako tigrovcev kot kasnejših partizanov ter aktivistov pravzaprav neskončna. Zato ni pomembno le naše hvaležno poudarjanje pomena te bitke, temveč tudi potrditev, da se je slovenski  narod takrat z najbolj odločnimi silami v polni meri zavedel svoje odgovornosti in na edini pravi, ustrezni način že tudi začenjal udejanjati svojo narodno suverenost in zavzemati svoje zgodovinsko mesto med narodi Evrope in sveta. To poskušamo danes čim bolj plodno udejanjati v okviru Evropske unije.

Pogum in izkušnje iz teh zgodovinskih obdobij so spodbudne in uporabne tudi za današnji in jutrišnji dan. Fašizem kot gibanje in mehanizem zatiranja, podrejanja in podcenjevanja ljudi, za katerega so bili narodi po zmagi II. sv. svojne prepričani, da je za vedno poniknil iz zgodovine, žal še vedno živi kot metoda in celo po imenu. V naši neposredni okolici, pa tudi že tostran naših meja, se srečujemo z zahtevami za ustanavljanje strankarskih vojaških formacij in korakanjem skupin v uniformah nekdanjih enot, ki so sodelovale z okupatorjem. Srečujemo se s koncerti ustaških »domoljubnih« pesmi, z imperialističnimi grožnjami skupin na naši zahodni meji, ki so si nadele na svoj prapor ime fašistično usmerjenega ameriškega pesnika Ezre Pounda. V Španiji pa je letos prvič po obdobju Franka brez posebnih težav vstopila v parlament fašistična stranka Vox. Pri tem ne smemo pozabiti, da se je poglavitna grozovitost II. sv.vojne - brezobzirno uničevanje nebranjenih mest, v Evropi pravzaprav začela in preizkusila prav na španskih tleh, že dve leti pred začetkom te vojne, leta 1937. Šlo je za objestno nacifašistično bombardiranje baskovskega mesteca Guernica y Luno. Domači fašizem je takrat podal krvavo roko starejšima, bolj izkušenima, italijanskemu in nemškemu.  Strnitev moči vseh tistih, ki zavračamo takšne načine ustrahovanja, podrejanja, zatiranja in uničevanja posameznikov ter  narodov, je zato danes ne le smiselna, ampak postaja ob stopnjevanem razraščanju takšne prakse vedno bolj nujna. Postaja vprašanje obstoja narodov in ohranjanja temeljnih človekovih pravic.

V imenu naše domoljubne organizacije, Društva TIGR Primorske, ki si prizadeva ohranjati izročila tigrovske organizacije, vam želim, da bi se z našega srečanja vrnili z novimi drobci spoznanj, prav tako pa tudi z okrepljenim pogumom in pripravljenostjo,  da vztrajamo v naših prizadevanjih. Ta bodo glede na okoliščine pogosto različna, glede poglavitnih ciljev pa enaka ali podobna tistim izpred več kot devetih desetletij, vse od prve strnitve protifašističnega primorskega odpora z ustanovitvijo Tigra leta 1927. Torej, vztrajanje v boju za svobodo in kruh!  

Želim vam prijetno druženje!                                                                            

Podarite 0,5 % dohodnine

Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Donacija društvu

Prijava na e-novice

Prijava za člane

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGRa. Prizadevamo si za čim večjo osveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGRa: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matici.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

Tel.: 05 9951 557

e-mail: drustvo.tigr@siol.net