Vezi med društvom Primorci in Istrani smo spletli s srebrnimi nitmi, že ob predstavitvi filma Uroša Lipuška Eksodus. V filmu je objel v skupno celoto begunce iz Istre in Posočja, ki so se v neznane Prekmurske kraje preselili, zaradi naraščajočega fašizma na Primorskem po prvi svetovni vojni.
Žal so jim namenili zemljišče, ki ga je reka Ledava redno poplavljala. Skromne koče, je zalila voda tudi 1 m visoko. Ves pridelek na vrtičkih je tudi voda odnesla. Približno 260 primorskih družin je poselilo vasi Petišovci, Pince Marof, Komovci, Dolga vas in Benica.
Avtor knjige Od Soče do Mure, Stanko Bense, piše, da je bila njihova naselitev prava kalvarija, saj so prišli golih rok, brez premoženja. Pravi begunci.
Ob pričetku druge svetovne vojne, so jim skromno imetje Madžari pobrali in jih odpeljali v taborišča na Madžarskem.
Že drugič v svojem življenju so bili žrtve fašizma. Preživeli so se vrnili in ponovno vključili med avtohtone prebivalce. Zdaj tam živijo potomci Primorcev, s svojo žalostno zgodovino. Pred par leti sem jih povabila na ogled Postojnske jame (samo 1 evro na osebo) in proslavo v Črni Jamo, 23.aprila. Bila sem vesela, ko so prišli z velikim avtobusom.
Pomembno je, da smo imeli velike ljudi na pravem mestu, kot je bil v diplomaciji dr. Matija Slavič, dr. Franc Kovačič, ter drugi narodni buditelji in domoljubi v Prekmurju, ko se je določala usoda Prekmurja na pariški mirovni konferenci 1919 leta.
Zapisala : Bruna Olenik
Fsi so venci vejli,
fsi so venci vejli,
samo moj zeleni.
Ar ga jes zalevljem
ar ga jes zalevljem
s svojimi skuzami.
Či bi moja skuza
Na kamen spadnula,
Kamen bi se razklau
Na dvoje na troje…