To kar se je zgodilo na Nanosu, se je preprosto moralo zgoditi prav tam. Petnajst let prej, 27. in 28. oktobra 1927 so se na Nanosu sestali voditelji zveze mladinskih društev iz Trsta in razpuščene zveze prosvetnih društev iz Gorice: Albert Rejec, Zorko Jelinčič, Jože Dekleva, Dorče Sardoč, Andrej Šavli in Jože Vadnal. Ni pomembno ali je bila tu ustanovljena nova organizacija TIGR ali je obstajala že prej. Pomembno je le, da so tu sprejeti sklepi pozitivno odmevali in da se je dejavnost organizacije čutila po vsej Primorski. Še močneje je odmevala Nanoška bitka. Zanjo so slišali prav vsi, saj so tudi italijanski časopisi pisali o njej. Trdili so, da so uničili partizane, da je njihova vojska v kali zatrla upor in da v Rimu sodijo tistim, ki so bitko preživeli. Tako pisanje je demantiralo samo posebno sodišče, ko je v odsotnosti obsodilo večje število partizanov. Upora ni bilo mogoče več zadušiti ne z mučenjem, ne s streljanjem talcev, ne s poboji in požigi. Val upora je odplavil vse ovire.
Hvaležni moramo biti vsem tistim, ki so ta plaz upora sprožili in vanj vgradili svoja življenja. Spominjati se jih moramo. Večna jim slava!
Generacija, ki je vse to doživela odhaja. Gre za neizprosno logiko. Čas odhajanja iz odra življenja je pač čas streznitve in s tem ugašanja iluzij. Hkrati pa gre tudi za medgeneracijski konflikt, ki sovpada z zatonom ideologij (en narod, ena stranka, en vodja). Generacija, ki je doživela somrak bogov - Mussolinija, Hitlerja, Stalina - je v splošnem vrenju iluzij v veliki meri zbegana in se zateka k resignaciji ter splošni graji. V taki družbi, ki prezira človekovo solidarnost, načela sožitja in sodelovanja, se težko znajde. Tako tudi ni pričakovati strpnega dialoga in konsenza. Generacije niso zamudile zgodovinskih izzivov. To so borci za severno mejo v letih 1919-1920, TIGR v letih 1927 - 1941, osvobodilno gibanje 1941 - 1945, osvobodilnim bojem in zmago nad okupatorjem, nad fašizmom in nacizmom ter njihovimi sodelavci. Štiri leta trpljenja, štiri ledene zime. Vendar je bilo to strašno trplenje končano in kronano z zmago, z osvoboditvijo in s priključitvijo k matičnemu narodu. Ovenčani z zmago v skupnem boju s Francijo, Veliko Britanijo, ZDA, Sovjetsko zvezo in odporništvom nimamo nobenega razloga za malodušje, pač pa za ponos in zadovoljstvo.
Veselimo se življenja, ki ga nismo zavrgli. Naš ponos je toliko večji, ker smo ustvarili generacijo hčera in sinov, ki so končali začeto delo njihovih staršev in ga ovenčali s samostojno državo v letih 1990-1991. Vsega tega ne bi dosegli, če ne bi imeli uporov v Judenburgu, Radgoni, Boki Kotorski, Zeleni kader na Nanosu, TIGR-a, Nanosa v letih 1924-1927. Požar Narodnega doma v Trstu se je vrasel v upor naših ljudi. Šest milijonov Židov je umrlo, ne da bi se uprli. Nam se tega ni moglo zgoditi. Za Bidovcem, Marušičem, Milošem in Valenčičem so stopili pred strelski vod, pred puške, Simon Kos, Ivančič, Bobek, Vadnal, Tomažič.Za njim je padel Danilo Zelen v boju z italijanskim okupatorjem. Boj se je razplamtel do slednjega kotička domovine in ustvarili smo armado IX Korpus, Prekomorce. Od vsega 250.000 Primorcev in Primork je bilo v NOB udeleženih nad 30.000 borcev. Zato ni razloga za strah, kaj in kako bo z našim narodom. Nikoli ne bomo imeli milijonske armade, bomo pa zanesljivo imeli znanje, ki nadomešča količino. Tako je razmišljal tigrovec in partizan Ciril Pelicon.