V delovanju Vilija Kovačiča in njegovih zvestih somišljenikov prepoznavam predvsem politične interese in cilje - zasejati čim več dvomov in polresnic o naši narodni zgodovinski preteklosti.
Po mojem prav to želi in hoče gospod Vili Kovačič. Na letošnji spominski prireditvi v Ribnici me je ogovoril in mi predstavil namen tega Gibanja. Odkrito sem mu povedal, da ne verjamem v vrednote, ki jih on ponuja, da zavračam tiste, ki se po letu 1990 zaradi osebne koristi obračajo po ideološkem in političnem vetru. To lahko zagovarjam, ker sem jaz - še pogumno mlad in komaj po dveh letih članstva - izstopil iz partije. Pisalo se je leto 1967, ko tako dejanje ni bilo prav koristno. Zato nikakor ne sprejemam interesno političnega domoljubja.
Primorci imamo svojo močno zgodovinsko izkušnjo in preizkušnjo - odpor proti zavojevalcem je v nas stalnica. Zato smo imeli Tigrovce in partizane in aktiviste OF! Naše prednike so že mnogo pred pojavom fašizma poniževali, zmerjali s ščavi, da smo barbari, brez kulture, primerni le za kmete in pastirje. Naj navedem primer, ko je sicer ugledni zgodovinar in geograf Pietro Kandler koncem 19. stoletja zapisal in objavil zahtevo, naj se geografska imena zapisujejo le v lepem italijanskem jeziku in ne v barbarskem, kmečkem slovanskem jeziku. Gospodje, ki tega in še mnogo drugega iz primorske zgodovine ne poznate in ne čutite, vedite, da smo Primorci rasli in dozorevali z odporom do nasilnega tujca. V tem smo si bili vsi enaki - kmetje, pastirji, obrtniki, intelektualci in tudi slovenski duhovniki.
V prvinskem narodno obrambnem delovanju ni bilo razlik, ali si krščanski socialist, liberalec ali komunist. Prav zato se je že pred letom 1927 porodil skupen odpor; na Tržaškem najprej v okviru Zveze mladinskih društev, na Goriškem pa je delovala Prosvetna zveza. Cilj tega pogumnega delovanja je bil ohranitev slovenskega jezika, slovenske kulture in tudi slovenske cerkvene pridige.
Res je, da so bili nekateri Tigrovci zaradi trdega dogmatskega stališča komunistov opredeljeni kot nacionalisti ali skrajneži, ki niso čutili potrebe za povezovanje v delavsko internacionalo. Seveda se je kasneje pridružila še sodba, da so sodelavci Angležev in Amerikancev. Podoben očitek sem doživel pred dvajsetimi leti tudi jaz. A sem odgovoril, da s kom bi lahko Tigrovci sodelovali in prejemali pomoč v 20. ali 30. letih preteklega stoletja, mar z oddaljenimi Rusi, ki so takrat imeli svoje težave.
Ob vsem tem pa je treba objektivno in pošteno povedati: Če ne bi leta 1941 prevzeli komunisti pobudo za oborožen odpor, tudi z izkušnjo delovanja v španski državljanski vojni, ne bi bilo partizanskih čet, ne bataljonov, ne brigad, ne divizij. Anglo-ameriška armada bi ob koncu vojne prišla do Planine; morda bi se tam srečali z Rusi in bi ugotovili, da je vojne konec. In mi bi se morali pogajati z Italijani, ali spada Postojna k nam ali k njim. A ne pozabimo, da je še dve leti po koncu vojne trajal trd in zahteven diplomatski in politični boj za priključitev Primorske k svoji matični domovini, Ob poznani spretnosti italijanske politike in diplomacije, ki je bila deležna močne naklonjenosti Anglo-Američanov, se bojim, da bi jaz danes morda živel v Avtonomni pokrajini Furlanija Julijska Krajina.
Vem, da so se med NOB dogodile tudi zlorabe, marsikaj nečednega je bilo in gotovo tudi zaradi silovitega antagonizma (že v predvojnem času) med katolicizmom in komunizmom, ko je bilo komunistov komaj za vzorec in so mnogi tičali po zaporih. Nemogoče je razumeti, kako da tedanji domobranski oblastniki niso dojeli usodnosti časa, ko je bil naš narod zapisan uničenju. Kaj niso slišali za Hitlerja v knjigi Mein kamf ali pa programski govor Mussolinija v Puli, že 22. februarja 1920., ko je še preden je prišel na oblast napovedal: »Mislim, da se sme z vso lahkoto žrtvovati 500.000 barbarskih Slovanov za 50.000 Italijanov,« ali kako je z goriškega balkona 12. aprila 1942 vpil: »Pokončati je treba vse moške, tega prekletega plemena...!«
Zakaj niso sprejeli tigrovskega in nato partizanskega gesla : Smrt fašizmu svoboda narodu!?
Vsaka vojna nevarno razčloveči. V vojni se dogajajo hude stvari, ko imajo orožje in moč tudi posamezni negativni ljudje ali skupine. Dogajajo se tako na eni kot na drugi strani, znana so tudi v cerkvenih krogih, kajne. Temne lise vsebuje vsakršna zgodovina, ne samo naša. Zato je enostransko in strankarsko predstavljanje zgodovine in življenjskih usod, namenjeno določenim političnim ciljem, škodljivo za narod in državnost.
Nekateri obsojajo medvojno revolucijo, postala je kar sinonim grdega in zločinskega. Lahko pa se vprašamo, ali je bilo v oblastveni in družbeni ureditvi kraljevine Jugoslavije, tudi Italije vse pravično in kako da so preprosti ljudje v veliki večini sprejeli obljubo pravičnejšega in boljšega življenja, torej revolucijo. Pa se spomnimo še zgodovinske lekcije o francoski revoluciji. Ali ni bila tudi ta krvava in naperjena proti takratni visoki posvetni in cerkveni kasti. Kako to, da častijo Francozi zmago revolucije z državnim praznikom 14. julija in se tega spominjajo z geslom liberte, fraternite, egalite. Tudi ta revolucija je proglašala človeške pravice. Kot tudi naša osamosvojitev pred 25 leti, ko smo sanjali o slovenski Švici.
Zatorej gospodje, ideološki misleci, pustite mit o TIGR-u predvsem Primorcem, svoja področja ideoloških spopadov poiščite drugje.
Lucijan Pelicon, Župančičeva 20, 6000 Koper
Izsek iz časopisa