Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij
organizacije TIGR Primorske



Primorci kot prvi protifašisti v Evropi  -  Evropski parlament v Bruslju, 23. januarja 2024 

Prispevki tukaj.

"BILI SO MED NAMI" Spomini Antona STEGLA iz Postojne

 ANTON STEGEL 16.10.1921 – 26.03.2004

 

Rodil se je v Orehku pri Postojni. Po končani osnovi šoli v domači vasi se je šel  v Sesljan pri Trstu, kjer sta imela sestrična Mici in njen mož Albin Legiša trgovino, učiti za trgovca. Kmalu po opravljenem vajeništvu je nadaljeval delo v trgovini v Nabrežini in kasneje kot namestnik poslovodje trgovine COOP na Proseku. Tam si je končno opomogel, si kupil  obleko, zelo dobro kolo z menjalnikom Simplex in fotoaparat  Kodak.  To stanje ni trajalo dolgo.

Vojna se je začela in vpoklicali so ga v italijansko vojsko, najprej v Ceseno pri Bologni. . Tam je - kot mnogi drugi -  staknil pljučnico, mumps in ''pleurite bilaterale'', da je bil v bolnici  mesec tri tedne. Takrat so zbirali enote za odhod na Libijsko bojišče in so izločali vse, ki so veljali za nezanesljive in med njimi so izločili tudi njega. Je bil pa zato premeščen v  La Spezio in kasneje v Sarzano, kjer so zbirali enote za odhod na rusko fronto. Odhoda na rusko fronto ga rešila zdravniška komisija na osnovi odpustnega pisma iz bolnice, ki mu je dovoljevalo le služenje v zaledju. Tam je dočakal razpad itlijanske vojske in skupaj z drugimi Slovenci odpotoval domov in se pridružil partizanom: najprej Pivški četi, potem Gradnikovi in nazadnje Kosovelovi brigadi. Decembra istega leta je v Sajovčah trči z Nemci in pri tem ga je nemška bomba rahlo ranila, kroglo pa je odnesel s seboj k počitku. V drugi polovici  januarja je zbolel in se nekaj dni zdravil v bolnici Raven, po njenem razpustu zaradi nemške ofenzive pa je odšel na zdravljenje v Sesljan. Čez par dni so Nemci Sesljan in druge vasi obkolili, pobrali vse moške, tudi njega in bratranca Cvetka Šuca in jih odpeljali v taborišče Neumarkt v Nemčijo ter od tu v delovno taborišče v Kaolinwerk v Schneitenbachu.  Od tam so Anton, Cvetko,  Antončič iz Cerovelj in še en drugi proti koncu marca 1944 zbežali. Gestapovci so jih v Beljaku ujeli in  aretirali in po nekaj obiskanih zaporih in dobih izgovorih odpeljali nazaj, od kjer so zbežali. Od tam pa si je Antona za pomoč pri kmečkih opravilih ''sposodil''Josip Stangel iz vasi Elsenbach blizu mesta Flos. Bil je vdovec, žena mu je pred kratkim umrla, sin padel v nemški vojski v Montecatinu. Ostal je sam s štirimi mladoletnimi otroki. Prav kmalu so sprejeli kot za svojega.  Sledilo je razpadanje Nemčije in pet prijateljev se je 20. aprila 1945 odločilo za pobeg. Gospodar Stangel je pred odhodom poklical Antona, mu dal 100 mark, hrano in ga prosil, da naj obišče grob sina v Montecatiniju, če bo imel priložnost. Med potjo so se ločili in Anton ter Lovrenc sta varno prispela 08.05.1945 v osvobojeni Beljak.

Po prihodu domov je služboval v administraciji jugoslovanske vojske do 21.12.1946, ko je bil demobiliziran in odšel je domov. Po nekaj dneh je dobil odločbo, da se mora javiti na Občinskem odboru v Postojni, kjer je nastopil službo in s kratkim obdobjem na zavarovalnici in Reševalni postaji Postojna služboval do konca delovne dobe na Občini Postojna. Glavni in zadnji del službovanje je bil odgovoren za področje  borcev in invalidov, kjer se je srečal z mnogimi usodami in  zgodbami.

Na svoji službeni poti je končal srednjo šolo in višjo upravno šolo. Ustvaril si je družino in skupaj z družino dom v Postojni.

Življenje v mladosti ga je za marsikaj prikrajšalo, pa je zato po osvoboditvi nekaj od tega nadoknadil :

- že nekaj mesecev po osvoboditvi je sodeloval pri ustanovitvi Letalskega društva v Postojni, Ajdovščini in na Blokah. Takrat so razpolagali z dvema jadrilicama : Vrapca in Vesno,
- sodeloval je pri ustanovitvi modelarskega krožka v spodnjih prostorih kasnejše Glasbene šole Postojna,
- vključil se je v delo občinskega odbora RK ter na osnovnih šolah vodil organizacijo  postaj prve pomoči, ki pa so kasneje po njegovem odhodu zamrle in seveda bil je zagnan krvodajalec,
- Dramsko društvo iz Orehka je z njim v glavni vlogi v Gogoljevi Ženitvi v Celju doseglo drugo mesto med amaterskimi dramskimi skupinami  Slovenija,
- z Mešanim pevskim zborom Postojna je pel na otvoritvi spomenika padlim borcem v Orehku leta 1957,
- sodeloval je pri Ljudski tehniki, foto amaterskem krožku Ljudske tehnike, v društvu gojiteljev malih živali v Logatcu na republiških in tudi na mednarodnih razstavah in
- pri ustanovitvi in pospeševanju Primorskega numizmatičnega društva.

Od vseh društev je največ časa in energije namenil Ribiški družini Postojna. 23 let kot predsednik ali pa častni predsednik. Na njegovo pobudi in pod njegovim vodstvom so zgradili svojo ribiško kočo, ki so jo kasnejše generacije prodale.

Njegova hobi ljubezen pa je bila numizmatika in ob tem je vzljubil tudi zgodovino kovancev in zgodovino nasploh.

Zaradi poti njegovega življenja, usode njegovega očeta in širše družine, službene povezanosti z borci in njihovimi svojci ter čutom za Slovenstvo in pravico ni nobeno naključje, da je zagrizel v odkrivanje resnice o TIGRU. Povedal jo je skupaj s prijateljem tako, kot so jo povedali dokumenti in priče.

Ob koncu svoje življenjske poti se je naučil dela na računalniku in napisal svoj življenjepis, kjer mnogo natančneje popisuje vse navedeno in še mnogo več.

Napisal sin Stojan, dne 05.12.2015

Njegov zapis o delovanju TIGR-a sledi.

Kontakt

Društvo TIGR Primorske, Goriška c. 17, 5270  Ajdovščina, Slovenija

e-mail: drustvo.tigr@siol.net