Bil sem osem mesecev star v daljnem 1948, ko je bilo 26. februarja Siciliji, Sardiniji, Dolini Aosta in tridentinski Južni Tirolski priznano z zakonom o ustavnih avtonomnih pokrajin, s statutom "posebno", da jih loči od "navadnih "preostalih italijanskih dežel. Takoj so se, še preden je zagledala luč nova republika, avtonomiste in separatistične napetosti iz velikih otokov in z obmejnih regij. Ampak Ustava Republike Italije, razglašena 1. januarja navedenega leta, njen 116. člen, je že označil kot prvo na tem seznamu Furlanijo-Julijsko krajino. Do takrat hipotetična regija. Mirovna pogodba ob koncu vojne je izumila dve znameniti "območji": A (Svobodno tržaško ozemlje – STO) in B (Istra), pod nadzorom zavezniških uprav. Šele leta 1954 je pogodba o soglasju z Italijo in Jugoslavijo, znanega Londonskega memoranduma, dovolila ta zadevna ozemlja si prilastiti, ne ravno mirno, ta ozemlja so uveljavljali kot bistvena.
Etnični problem v tej regiji je bil vedno zaostren prav zaradi doslednosti, saj je bila slovenska narodna skupnosti več kot pomemben sestavni del. Zavezniška vojaška vlada je že izračunala, da je v STO približno četrtina prebivalstva (od skupno 310.000 preb.) bila slovenske narodnosti (približno 63. 000). To je bil pravi razlog za "posebnost", pridobljeno za novo deželo Furlanijo-Julijsko krajino, 31. januarja 1963. Takrat nihče ni govoril o manjšinah furlanskih, nemških ali drugih in je bilo jasno, da je posebnost slonela na tej heterogenosti prebivalstva. To se je zgodilo pred 50 leti, in zdaj hoče, da proslavimo hipotetično zrelost.
Takrat so Slovenci, priznani ali ne, bili naseljeni v celotnem obmejnem loku in njihovo število je mejilo na 100.000. Torej, ali se bomo ozrli nazaj na petdesetletno zgodovino? To je tudi moja zgodovina . In se sprašujem, kaj se je zgodilo, kako bi se lahko zgodilo, da so različne regionalne vlade v zadnjih desetletjih tako zlorabljale tako pomemben in velik del lastnega prebivalstva.
Podcenjevanje, če pomislimo na katastrofalne učinke kratkovidne politike, izdelano iz očitne opustitve in z veliko diskriminatornimi dejanji. Kljub jasnemu duhu in besedilu ustave, ki izrecno priznava svojim državljanom zaščito manjšinskih jezikov. Priti do konca stoletja, da se sprejme zakon, ki priznava varstvo pravic do deset manjšinskih jezikih (482 leta 1999) in počakati na novo tisočletje, da zakon do posebnega varstva za Slovence v Italiji (38/2001); ali se vam to ne zdi poraz civilizacije? In to bo, da se shrani obraz pred svetom, da se za regijo FJK sprejme zakon, čuden in navihan, kot naj (pred niti šestimi leti) na 26/2007, "priznava in pomaga pri zaščiti in izboljšanje jezikovnih manjšin, kot del njegove zgodovinske, kulturne in človeške zadeve. " Ampak vsaj to je bilo mogoče uporabljati bolj blagoslovljeno! Moledovati iz dneva v dan, mesece, leta, za štiri denarje, da skupnost preživi kot družba vredna tega imena. To je preizkušnja Slovencev.
Meja je padla. V EU potekajo velika prizadevanje za vzpostavitev sodelovanja in povezovanja ter za našo regijo, ki naj bi delitev presegla z izgovorjenimi in zapisanimi besedami, konkretno pa se še vedno vidi njene državljane slovenskega jezika kot tujce.
Sam sem pogledal v štiri knjige "Številke posebnosti", 4 tematske publikacije ob slovesnosti ob 50. obletnici regije. Poročilo, s številkami in funkcijami posebnosti, ki predlaga in pojasnjuje gospodarstvo, družino, delo, infrastrukturo in javno upravo v Furlaniji-Julijski krajini. Pa sem iskal besede, kot so: jezikovne manjšine, slovenska, ipd. in sem našel samo eno omembo v tej predstavitvi. Samoocenjevanje svojih 50 let posebnosti – če menite, da je temeljni element tega prisotnost slovenske skupnosti – in niti namig, vrednotenje, številne statistike, val pozornosti na to "posebnost" regije. Že je diskriminatorno obravnavanje Slovence kot enakovredne tistim, ki niso enaki. Bi bilo že nekaj. Prezreti celo stran? Kar se sprašujem, je dejstvo, da Slovenci in vedno dovolj trpijo. To imajo v svojem DNK? (Richard Ruttar)
Praznujemo 50-letnico ustanovitve avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine. Posebnost ji je bila priznana predvsem zaradi prisotnosti slovenske manjšine. Da bi ohranila avtonomijo, se sedaj sklicuje na svojo večjezičnost in multikulturnost. A ima večkrat do Slovencev mačehovski odnos, saj se premalo briga za naše pravice in težko potegne iz svoje blagajne kakšen denar za našo manjšino.
Msgr. Marino Qualizza na Dnevu emigranta 2013