Cerje je zopet postalo svetišče miru. S sobotno dobro obiskano proslavo, se je tradicionalno počastilo svetovni dan miru, prav ob pomniku braniteljem slovenske zemlje. Proslava je bila zaznamovana z branjem domoljubnih besed TIGR-ovcev, na plan so prišle pesmi, čutna, premnogih zadnja pisma, odlomki iz Samorastnikov, zaprisega Črnih bratov. Tišino kraške vzpetine je preplavila recitacija pesmi dijakov gimnazije iz Nove Gorice pod vodstvom Nataše Konc Lorenzzutti ter članov kluba mladih TIGR pod vodstvom Roka Andresa. Peto besedo je zaznamovala gledališka igralka Lara Janković, oktet Sotočje ter orkester slovenske policije.
Vzpetina Cerje ponuja razgled na skoraj obe Gorici, pogled sega tudi višje v Vipavsko dolino, na Kras, vse do obale in morja, ter daleč v Julijske Alpe. Iz vseh, nekdaj nemirnih krajev, vključno s Cerjem samim, je sedaj pogled povezan naprej v eno največjih vrednot – mir. A kaj storiti za to dobrino, za to skorajda floskulo in klišejsko vrednoto. O tem so se spraševali tudi vsi govorniki. Od župana občine Miren – Kostanjevica Mavricija Humarja, do predstavnika slovenske vojske - Emila Velikonje, predsednika koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij – Tita Turnška ter slavnostnega govornika, predsednika državnega zbora Republike Slovenije – Milana Brgleza.
Cerje so že dva dni pred proslavo, kot nekakšen forum uporabili tudi dijaki srednjih šol, povezanih v mrežo UNESCO. Ob stolpu so se pogovarjali in ustvarjali o miru. Nosilka projekta je bila profesorica na gimnaziji Nova Gorica – Suzana Černe. Prav takrat nastalim likovnim delom, je bil tudi namenjen razstavni prostor v pomniku-stolpu.
Vse torej složno, povezano pod pokroviteljstvom miru in visokoletečih besed o tem. A kaj ostane kasneje? Kaj ostane, ko je slavja konec? Utihnejo zvočniki, pevski zbor odide domov, pospravijo se zastave, sleče se uniforme. Zakaj je mir, ta ničkolikokrat obravnavana vrednota, ritual vsakega govornika, postal tako zlorabljen, da se že modrecem zdi nesmiselno z njim ukvarjati. Tovrstne prireditve, nas jasno prigovarjajo k složnosti, tudi ta je bila takšna, a žal nas ne more prisiliti, da bomo v duhu performativne in retorične estetike spremenili naša ravnanja, zato zgolj nagovarja, kar ji je tudi dano in ji je naloga. Ne more nam nuditi odgovorov, temveč zgolj vprašanja. Sprašuje našo vest. Saj se vendarle mir začne pri nas samih.
Nejc Furlan
Kolumna je bila objavljena na www.lokalne-ajdovscina.si