Nekoč, ko so še ročno obdelovali njive in je na kruh čakala v družini kopica otrok, je bil kos kruha sveta stvar. Če je po naključju padel na tla, so ga otroci morali poljubiti v opravičilo in spoštovanje kruhu. Danes je žito lažje pridelati toda do kruha moramo imeti še vedno spoštljiv odnos. Prav to je gospo Ano Vehar in njene sodelavce navdalo z idejo, kako otrokom predstaviti pot od zrna do kruha skozi risbo, ki so jo učenci vsak po svoje narisali. Predstavili so to dobroto, ki nas že stoletja rešuje pred lakoto in bedo.
Upam si trditi, da gospa Vehar izjemno spoštljivo dojema zemljo, ki kot dobra mati daje vsem, ki jo obdelujejo.
Sicer se ne bi ob tem projektu spomnila na tigrovce, ki so za našo zemljo, svobodo, za kruh, dajali svoja življenja in se upirali fašistom davno pred II. svetovno vojno.
V osnovni šoli Vena Pilona v Ajdovščini je bila zaključna prireditev. Posamezne šole so dobile priznanja za risbe o kruhu in zemlji. Kot članica TIGR sem bila povabljena med njih. Po avli in hodnikih so na steni visele risbe, na katerih je bil upodobljen kruh v vseh oblikah in zemlja, ki ga je rodila. Nekaj resnično lepega je sevalo iz teh risbic. Predvsem je bilo lepo čutiti, da so učenci dojeli pomen kruha.
Prevzeta od dogodka sem želela pozdraviti vse prisotne. Gospo Vehar, učence in mentorje. Takoj ko sem dobil besedo, sem pozdravila v imenu TIGR Primorske. Spomnila sem otroke, na njihove pradede, ki so se na tej primorski zemlji nekoč upirali tujcem, fašistom, ki so mučili naš narod dolga desetletja. Borili so se za slovensko besedo, ki je niso smeli peti, za kruh in slovensko zemljo. Ker še noben zavojevalec, ni prišel zato, da bi pomagal narodu, temveč je prišel izpolnit svoje interese. Že v ranem otroštvu me je prevzela pesem, ki jo je Igo Gruden napisal svojemu sinku in pove veliko več kot bi jim lahko povedala jaz. Prav ta pesem me v življenju navdaja s ponosom, da sem Primorka.
SINKU
V Nabrežini blizu Trsta
se tvoj oče je rodil:
kjer je v morju skala čvrsta,
se po produ je podil,
v zimi z burjo se boril.
V šolo hodil je v Gorico:
ko prihajal je domov,
vozil se je z jadrnico,
z ribiči veslal na lov tja do
istrskih bregov.
Dnevi so prišli temačni,
takšnih ni še videl svet:
mrki tujci v dobi mračni
so teptali kraški cvet
25 strašnih let.
Naj kdor koli kdaj te vpraša,
kdo živi na zemlji tej,
vedi: zemlja ta je naša,
tvoji dedi spijo v njej,
zanjo bori se naprej!
Pesem sem zrecitirala v pravem času na pravem mestu. Dosegla je svoj namen, saj je bila deležna bučnega aplavza.
Sonja Groznik