Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske

»V srcu nam raste le ena zavest, da lepše kot vse, je domu biti zvest. Čim silnejše nas tujec zatira, tem močneje se narod upira.«

Spoznajte društvo

TRADICIONALNI NOČNI POHOD V RUT

V spomin na tigrovca Simona Kosa, ki je bil ustreljen 15. 12. 1941 na Opčinah pri Trstu, organizira Planinsko društvo Podbrdo v sodelovaju z Osnovno šolo Simona Kosa iz Podbrda Nočni pohod v Rut.

Prireditev je namenjena tudi spominu na ljudi in poti, po katerih so ljudje prenašali slovensko literaturo in jo širili med prebivalstvom ter tako ohranjali besedo materinega jezika. Pohod bo organiziran v petek, 9. 12. 2016 ob 18.00 uri. 

V nadaljevanju Vam posredujem pogovor z Eugenom Božičem, članom ilegalnega Planinskega društva Krpelj.

 

Poslovil se je poslednji krpljevec 

( Evgen Božič: roj 19.3.1905, †24.9.1997 )

 

Ena ura je skrita

mor bit lih nocoj ...

nobeden prijatelj ne pojde z menoj. 

( stara tolminska obsmrtnica )

 

Omahnil je viharnik. Evgen Božič, zadnji živeči ustanovni član predvojnega ilegalnega PK Krpelj je zapustil planinsko srenjo in nepreklicno odšel na svojo zadnjo turo v nedrja svojih Peči. Kot da bi slutili skorajšnje slovo, smo ga bralcem Planinskega vestnika pobliže predstavili v letošnji dvojni številki (PV 7-8/1997, str.323-325). Z njegovim odhodom izgubljamo človeka, ki je bil vse življenje povezan z gorami: od svojih dijaških let naprej, v času prijateljevanja z Zorkom Jelinčičem, Francem Štrukljem in Klementom Jugom; v letih najtrših preizkušenj za Primorce pod italijanskim fašizmom; v letih razvoja nove planinske organizacije na Tolminskem, ki je vzniknila na ruševinah svetovne človeške blaznosti in tradiciji nekdanje Soške podružnice; v zrelem obdobju iskanja prepotrebne sprostitve po napornem delu. Potreba, da predstavimo javnosti čimveč še neobjavljenih podatkov iz časa nastajanja in delovanja Krplja, je narekovala, da sva se v zadnjih letih srečevala pogosteje kot običajno. Razmere delovanja planinskih navdušencev v globoki ilegali je lahko avtentično pojasnil edino še on. Živo je pripovedoval. Dogodke je ohranil v presunljivo svežem spominu, do zadnje podrobnosti. Spominjam se enega svojih obiskov, ko sem se letos spomladi vračal z Gradice. Med samotnim spuščanjem po Konjskem hrbtu v grapo Knežce sem spontano podoživljal dogodke iz številnih Evgenovih pripovedi. Nič čudnega, saj sem se gibal po svetu, ki je bil vseskozi njegovo torišče. Sklenil sem, da se oglasim tudi pri njemu. Razveselil sem ga z vejico rušja, katere smola je oddajala omamen vonj, rekoč, naj jo poduha vselej kadar se mu stoži po gorah. Kasneje sem ga še nekajkrat obiskal. Vsakokrat mi je pomenljivo namignil: “A jo vid’š? Še je tam za vrati.“ Vejica se je počasi sušila. Žal je z njo tudi Evgenova življenjska iskra nezadržno pojemala. Kdaj je globlje doživljal prelesti njemu tako ljubega gorskega sveta? V času ko je bilo na Primorskem vse kar je dišalo po slovenstvu prepovedano, Peči obdane z bodečo žico in mejniki, lepi trenutki gorske tišine pa takorekoč ukradeni, ali morda kasneje, v svobodni domovini, ko je naenkrat lahko zadihal s polnimi pljuči? Vprašanje, ki sem ga nosil v sebi, pa ga Evgenu nisem več utegnil zastaviti. Odšel je za Zorkom, Francetom in drugimi pajdaši iz Krplja.

Žarko Rovšček

  

PLANINSKI PORTRET EVGENA BOŽIČA

ŽARKO ROVŠČEK Leta 1986 sem ob odkritju spominske plošče Zorku Jelinčiču na Ilovici v Baški grapi poleg številnih znancev in prijateljev srečal tudi Evgena Božiča. Med prijateljskim pomenkom mi je na kratko orisal razmere v času italijanske zasedbe Primorske, ko je skupina zavednih primorskih narodnjakov skušala v ilegalnih razmerah ohraniti tisto, kar je spričo naraščajočega fašističnega nasilja od nekdanje Soške podružnice SPD še ostalo. Premalo sem takrat vedel o tem poglavju planinske zgodovine, da me ne bi - zvedavega - zamikalo vse skupaj bolj podrobno raziskati. V naslednjih letih sem Evgena velikokrat obiskal. Kot edini še živeči Krpljevec je postal nekakšen sprotni in neformalni recenzent vseh odkritih zgodovinskih dokumentov, ob izdaji jubilejnega zbornika Stoletje planinstva na Tolminskem pa je poglavje o Krplju tudi z velikim zadovoljstvom pregledal. “Kaj ga po številnih razgovorih lahko še vprašam novega”, mi je vrtalo po glavi. Po dokaj odmevni TV oddaji o Krplju iz serije Gore in ljudje me je namreč urednik Planinskega vestnika prijazno naprosil, naj “napišem intervju z Božičem”. Z novo nalogo v nahrbtniku sem se kot že velikokrat doslej odpravil na obisk v Klavže, k Majnču po domače. Evgen je kot ponavadi sedel na toplem jutranjem soncu pred hišo. Od tam ima zaradi ožine Baške grape sicer omejen, a pomemben pregled nad okoliškimi hribi. Kamor ne seže pogled mu pomagajo bogati spomini. Vse to mu na stara leta pričara nekakšno notranje zadovoljstvo. Ko sem mu malce v zadregi obrazložil svojo nalogo, sva kot že tolikokrat doslej pričela pogovor.

  

- Prosim, če se bralcem PV predstavite z nekaj podatki o svojem življenju? 

Rodil sem se 19.3.1905 v družini s štirimi otroki, poleg mene še brat in dve sestri. Če ne bi dva zelo majhna umrla, bi nas bilo šest otrok. Oče je imel gostilno in trgovino v Klavžah, ki jo je kasneje prevzel brat Vojko. Osnovno šolo sem obiskoval v bližnjem Podmelcu, kjer je poučeval oče Zorka Jelinčiča, narodnostno izredno osveščen učitelj in gonilna sila prosvetnega življenja v vasi in okolici. Leta 1922 sem se vpisal v slovensko gimnazijo v Kranju. Jeseni leta 1924 sem moral šolanje prekiniti in tako kot večina tedanjih primorskih fantov odslužiti šestnajstmesečno obveznost v italijanski vojski. Po vrnitvi domov sem moral leta 1930 pobegniti čez Peči 1 v Jugoslavijo, ker mi je zaradi ilegalnega dela grozila aretacija in fašistični zapor. Najprej sem se zaposlil v Rakeku, kasneje pa sem se preselil v Beograd, kjer sem imel zastopstvo za različne inozemske firme. Že začeti študij ekonomije mi je leta 1940 preprečila vojna. Domov sem se vrnil leta 1945. Vsa leta po osvoboditvi sem delal v gozdarstvu (Postojna, Most na Soči) in se končno kot računovodja Soškega gozdnega gospodarstva v Tolminu tudi upokojil.

 

- Kakšni so vaši spomini na prva srečanja z gorami?

Moja prva planinska tura je bila leta 1918 ali 1919 s skupino kontrabantarjev, ki sem se jim pridružil kot dobrim poznavalcem poti. Kasneje se spominjam predvsem številnih skupnih tur s prijateljem Zorkom Jelinčičem. Ko sva se dogovarjala za najin prvi pohod v hribe, sem mu kot cilj predlagal Jalovnik. Zorku pa se je zdela ta pot verjetno prelahka in je dejal: “Šla bova na 2Kuk.” Pri tem je tudi ostalo, saj je bil starejši in bolj izkušen. Sicer pa sva velikokrat prespala v “beobachterju3” pod vrhom Kobilje glave in čakala na sončni vzhod. Tem turam so sledile bolj zahtevne, kasneje tudi v okviru planinskega kluba Krpelj. Zorko je bil leta 1923 tudi organizator skupne nabave cepinov švicarske znamke Fulpmes- zase, za Klementa Juga in zame. Še se spominjam, da sem zanj odštel 20 lir, kar takrat ni bilo malo.

 

- Z Zorkom Jelinčičem vaju je vezalo iskreno prijateljstvo, utrjeno na številnih turah in ilegalnih poteh. Kaj bi lahko povedali o vajinih odnosih? 

Preko njegovega očeta, mojega učitelja v osnovni šoli, sem ga spoznal že zelo zgodaj.. Poznanstvo je preraslo v nepozabne skupne planinske ture in raziskovanja tolminskega kraškega podzemlja. V težkih razmerah po italijanski zasedbi Primorske pa sem postal tudi njegov zaupni sodelavec. Ob volitvah v italijanski parlament leta 1921 in 1924 sva skupaj hodila od hiše do hiše po vaseh Baške grape in slovenskim družinam delila letak z natisnjenim lipovim listom, ki je agitiral za Narodno listo. V času mojega šolanja na kranjski gimnaziji me je Zorko seznanil z načelnikom Obmejnega policijskega komisariata na Jesenicah Antonom Batageljem, od katerega sem domov grede prevzemal tajno obveščevalno pošto in mu jo izročal doma v Podmelcu. V letih 1928 / 1929 je Zorko iz Gorice4 napotil k meni v Klavže več ubežnikov, ki sem jih na njihovem begu pred fašističnim režimom vodil preko Peči v Jugoslavijo. Preko Zorka sem imel priložnost seznaniti se s Topolovcem, Jugom, Wisiakom in Bartolom. Skupaj sva bila poleg Jožeta Bevka pri ustanovitvi ilegalnega planinskega kluba 5Krpelj. Po njegovi nesreči pod Višem, leta 1928, sem ga nekajkrat obiskal, vendar me je kmalu posvaril, naj se ne izpostavljam, ker je pod policijsko kontrolo. Znano je, da je kasneje po aretaciji in obsodbi preživel vrsto let v italijanskih zaporih. Po vojni sva se še večkrat srečala. Bil je idealen tovariš in je za osvoboditev Primorske opravil velikansko delo, ki ga še danes ne znamo pravilno ceniti. Bil je pobudnik ustanovitve Zveze primorskih planinskih društev, ki je povezovala planince na našem teritoriju pred ukinitvijo cone A in B, torej pred dokončno priključitvijo k matični domovini. Kolikor se spominjam pa je bil tudi ustanovitelj in prvi predsednik Slovenskega planinskega društva v Trstu.

 

- V kakšnih okoliščinah ste ustanovili ilegalni planinski klub Krpelj?

Nasilna asimilacija Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini se je pričela že kmalu po italijanski zasedbi, vendar je bila uzakonjena šele po prihodu fašizma na oblast 6. Gentilejeva reforma je po letu 1923 pometla s slovenščino v kakih 400 šolah, ukinjenih pa je bilo tudi okoli 500 prosvetnih in drugih društev. Splošnega pritiska na vsa slovenska društva je bila deležna tudi že oslabljena Soška podružnica SPD. V takih razmerah so nam predstavljale gore in kraško podzemlje edino zatočišče pred valom etničnega nasilja. Tam smo lahko sproščeno zapeli sicer prepovedano slovensko pesem in se vsaj za nekaj ur počutili svobodne. Zorko Jelinčič, Jože Bevk in jaz smo se 16. marca1924 v skoraj zimskih razmerah povzpeli na Porezen. Vreme je bilo čudovito. V svežem snegu smo s pridom uporabili krplje. Po prihodu na vrh in okrepčilu v opustošeni postojanki iz prve svetovne vojne, se je na Jelinčičevo pobudo dokončno izoblikovala misel, da ustanovimo ilegalni planinski klub, ki smo mu po koristnem delu planinske opreme dali ime Krpelj. Spominjam se, da sem na tram tega zapuščenega objekta z ogljem zapisal datum ustanovitve. Kasneje je naš neutrudni Franc Štrukelj oblikoval tudi žig, ki je ponazarjal krplje, cepin in smuči z datumom ustanovitve. Štrukelj je postal tajnik, jaz pa sem bil blagajnik “brez denarja.”

 

- Kakšen je bil namen ustanovitve ilegalnega planinskega kluba? 

Zedinili smo se, da naj bi klub združeval zanesljive Primorce: ki so z vsem srcem za osvoboditev Primorske, ki so navdušeni za turizem7, ki so drzni pri raziskovanju jam in se ne ustrašijo dolgih in težavnih prehodov meje pri prenašanju slovenske literature na zasedeno ozemlje. Glavni del dejavnosti je bil namenjen organiziranju planinskih tur, s katerimi bi širili krog udeležencev. K raziskovanju jam nas je najprej vzpodbudila novica, da nameravajo tolminski fašisti raziskovati naš podzemski svet, seveda z italijanskimi zavojevalnimi nameni. Kasneje pa smo ugotovili, da so jame izredno prikladno mesto za bolj sproščene tajne sestanke, ne glede na vreme. Glede na to, da se je naša dejavnost odvijala v strogi tajnosti, se je na žalost ohranilo le malo dokumentov o našem delu. Veliko zaslug za to, da so ti sploh nastali imata Franc Štrukelj, ki je kot gradbeni strokovnjak izdelal načrte raziskanih jam8 in naš “dvorni fotograf” Janez Vidmar, ki je ovekovečil nekatere pomembnejše trenutke. Mimogrede naj še omenim, da sta tako Štrukelj kot Jelinčič zahajala v gore tudi s Klementom Jugom, vse do njegove nesreče v severni steni Triglava.

 

- Koga se iz tistih časov še spominjate? 

Jožeta Bevka iz Laharna pri Cerknem, ki je leta 1923 končal filozofski študij v Padovi in na jesen pričel poučevati na tolminskem učiteljišču, sem že omenil. Pridružil se nam je tudi Joško Ščuka iz Barkovelj pri Trstu. Na naših turah je bil skoraj vedno prisoten kdo od Rejčevih iz Tolmina, sestri Mici in Ivanka ali njihov brat Berti. Poleg Franca Štruklja sta se posameznih akcij udeleževala tudi njegova brata Valentin in Ludvik z Modrejc. Omeniti moram pa še dr.Mašera iz Kobarida, Stanka Polenčiča, Berlota in Tuzulina iz Tolmina ter Antona Mikuža, gostilničarja in posestnika z Mosta (Sv.Lucija). Skoraj vsi “krpljevci” so bili tudi člani tajne organizacije TIGR. Planinska in jamarska dejavnost sta jim velikokrat služili kot pretveza za druge aktivnosti, s ciljem osvoboditve Primorske izpod fašizma. Nekaterih tur so se udeležili tudi Milutin Vuga, brata Zdravko in Ciril Munih ter sestre Gerželj z Mosta. To so bili težka leta, ko smo Primorci zaman, vendar ne križem rok, hrepneli po osvoboditvi izpod italijanskega škornja. Spominjam se s kakšnim zanosom smo na vrhovih naših Peči, obdanih z mejniki in žičnimi ovirami, ponavadi pokleknili in se hrepeneče ozirali tja proti Jugoslaviji.

 

- Ali se vam je kakšen dogodek iz dejavnosti Krplja še posebej vtisnil v spomin?

Veliko jih je bilo, saj smo bili kar precej izpostavljeni. Omenil bi dva, ki se mi zdita bolj pomembna. Pri raziskovanju v jami Smoganica nad Drobočnikom (Most na Soči), kjer smo po mučnem plazenju po ozkem rovu na koncu dosegli dno in na steno narisali znak Krplja, smo odkrili okostja jamskih medvedov. Kosti smo nato preko Peči naskrivaj tovorili v Jugoslavijo, točneje v naravoslovni muzej v Ljubljano. Drugi nepozaben dogodek je naša zimska tura januarja leta 1924 na Krn, ki se je zaradi vremenskega preobrata sprevrgla v petdnevno avanturo zame, Zorka Jelinčiča in Franca Štruklja. Staknil sem ozebline, ki jih čutim še danes. Lahko pa bi se vse skupaj končalo kot tragedija. Starše smo spravili v resne skrbi. “Zaskrbljeni” pa so bili tudi italijanski karabinjerji iz Tolmina, saj smo se jim nehote za daljši čas umaknili izpred oči.

 

- Kdaj se je po vašem mnenju končala organizirana dejavnost Krplja?

Vsekakor pomeni prelomnico v našem delovanju nesreča Zorka Jelinčiča pod Višem. Ostali smo brez duhovnega pobudnika vseh naših akcij. Fašistične hajke ob pripravah na tržaški proces leta 1930 in boj za eksistenco so nas razpršili vsepovsod. Kolikor mi je znano so posamezne skupine v tridesetih letih še zahajale v gore, vendar delo ni bilo več tako organizirano kot poprej.

 

- Morda imate še kakšno zaključno misel, kot sklep najinega pogovora?

Zadovoljen sem, da se počasi odstira ta del naše preteklosti. Mislil sem že, da bodo naša prizadevanja za vedno pozabljena. V zadnjih letih je bilo opravljeno na tem področju veliko delo in bi se rad vam mladim za to prisrčno zahvalil. Zadoščenje, ki ga ob vsem tem doživljam, bi zelo rad delil tudi z mojimi tovariši iz takratnih dni, pa jih žal ni več med nami. O tem je treba še pisati in govoriti, ne zaradi mene ali nas “krpljevcev”, ampak zato, ker je to naša skupna zgodovina in opomin za prihodnost.

 

Ko sem se mu na koncu v imenu bralcev PV zahvalil za intervju, je moj sogovornik postal spet tisti hudomušni Evgen. Nasmehnil se je in odrecitiral: “Jaz pa se ti v imenu Evgena Božiča zahvaljujem za vso pozornost.” V bližnji cerkvici je odzvonilo poldne. Evgena je čakalo kosilo, mene pa drugi opravki. Poslovil sem se z obljubo, da bomo o “Krplju” napisali še kaj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1 Tako pravijo domaèini na primorski strani grebenu Črna prst - Gradica (Rodica), včasih pa se to ime uporablja tudi za njegovo nadaljevanje proti Tolminskemu Kuku - op.Ž.R.

 

2 Žabiški Kuk.

 

3 Gre za takrat še dobro ohranjeno opazovalnico iz prve svetovne vojne, ki so jo imeli Avstrijci za svoja dva borbena položaja havbic v Baški grapi ( prvi pri Lušinu v sami dolini Bače in drugi nekoliko višje pri Zakrajnkarju pod Humom).

 

4 Jelinčič se je namreč pred zimo leta 1924 preselil v Gorico, kjer je prevzel dolžnosti tajnika Zveze slovenskih prosvetnih društev - op. Ž.R.

 

5 Bilo je na Poreznu, 16.3.1924 - op.Ž.R.

 

6 Fašistična vlada je prišla na oblast po volitvah v parlament leta 1921 - op. Ž.R.

 

7 Turizem ali turistika je bilo takrat poimenovanje za današnje planinstvo.

 

8 Zapise o raziskovanjjih kraških jam na Tolminskem je tudi objavil v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe letnik 1925 in 1926 - op. Ž.R.

 

 

 

 

 

 

 

 

Podarite 0,5 % dohodnine

Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Donacija društvu

Prijava na e-novice

Prijava za člane

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGRa. Prizadevamo si za čim večjo osveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGRa: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matici.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

Tel.: 05 9951 557

e-mail: drustvo.tigr@siol.net