Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske

»V srcu nam raste le ena zavest, da lepše kot vse, je domu biti zvest. Čim silnejše nas tujec zatira, tem močneje se narod upira.«

Spoznajte društvo

AKADEMIKA SAŠA VUGE NI VEČ

Danes je odšel od nas akademik, rodoljub, pisatelj, mojster slovenske besede in predvsem pokončen mož, ki nam bo ostal v spominu kot borec za resnico, ponos slovenskega naroda.

V njegov spomin si preberimo njegov govor , ki ga je imel pred letom dni v Dražgošah.

 

Saša Vuga – slavnostni govor: Dražgoše, 10. januarja 2016

 

 

 

Dražgoše so nesmrtne. Vse te preskušene gore, ki bodo na veke, kar so: mogočen pomnik, bodo živo pričale, ko bo krog njih že marsikaj za vekomaj zvenelo. Potihnilo. Zašlo. Dražgoše bodo, dokler bomo Slovenci. Ugasnile bodo šele, če bo usahnil slovenski rod. Dotlej naj ga krepčajo. Mu kažejo pot. Mu stanovitno dajejo pogum. In zlasti - samozavest.

Francoski pisatelj Anatole France je z modrostjo klasika razsodil: “Preteklost je edina reč ki je za naš zavest trdna. To je zid, ki obenj lahko naslonimo hrbet. In se zagledamo v praznino, ki prihaja - v prihodnost.” 

Tudi na Slovenskem so, vidimo, kraji, ki jih je navidezno naključe vzdignilo iz povprečosti v neminljivost - jih požlahtnilo v svetišče. Zgodovina, beremo, je zapisana usoda. Če se iz nje ne učimo, se bo ponovila. Ali kot je neka nemška družina v Kobariškem muzeju o soški fronti leta 1998 zabeležila v knjigo vtisov: “Zgodovina poučje vsak dan - ji pa primanjkuje učencev!”

Včasih kaž pomisliti na romanopisca Ferdinanda Camóa: “Ko se zgodovinske ujme pomešjo in se dijak pri naševanju letnic zmoti za 300 let, pomeni, da okoliščne večne bolijo.” Pa hkrati pomisliti na amerišega marinca, ki je leta 1942 prežvel krvavi ples na Guadalcanalu v Salomonovem otoču. In se v pismih bralcev potlej izpovedal: “Ko da so mrtvi dalečkrog in krog mene naročli: Povej ljudem, kaj se je tu v resnici dogodilo!”

Vsakič ko me prevzame epopeja, imenovana Dražoš, se spomnim nanj, ki je o njem ognjeviti lirik Giosue Carducci, leta 1906 prvi italijanski nobelovec, avtor znamenite Himne Satanu, velikemu borcu za svobodo človeškega duha, razmišljal:“Rim je velik ne le zaradi Cezarja, Cicera, arhitekture, prava in tako naprej - Rim je velik tudi zavoljo pokončnosti gladiatorjev, ki so se leta 73 pred našim štetjem v mestu Capua uprli. In se po zmagah in porazu raje vrgli na svoj meč, kot pa da bi spet pokleknili.” Zame je ta kraj, piš Carducci, svet: “Ko ga v tihih nočh obiščm in ujamem tožo Spartakovih sužjev, pribitih na križ se, ganjen, priklonim njihovemu spominu.”

Tako lavreat za poezijo, Giosue Carducci, zakaj je Spartak postal pojem pokončosti? Čovešega dostojanstva? Povsem nesporno pozitivnega, čprav se je, sužnj, uprl tedanjemu cesarju-bogu? Mar je kje kateri odpadnik dosegel tolikšno stopnjo spoštovanja, občudovanja in moralne časti? 

Narod za v popoln nič

Sredi prejšnjega stoletja je, ob razbijaškem kankanu, zlasti Evropo vse bolj obnorevalo v pekel, ki je v primerjavi z njim Dantejev zgolj genialna literatura. Pripravljal se je strašen konec nekega sveta. Perspektive so bile apokaliptične. Čas pa čas grotesk, celo karikatur. Smrt je jadrno začela spreminjati življenje v usodo - čeprav je že Publij Kornelij Tacit, rimski zgodovinar, sodil, kako je mir zgolj izčrpanost po kakšni grobi, krvavi vojni. Hkrati smo hitro prešli v leta najbolj barbarskega protislovenskega divjanja najbolj banalnih nemških in italijanskih oblasti. V čas, ko je akademski slikar Tone Kralj v krvnikih, ki v šentviškogorski cerkvi mučijo svetega Vida, tvegal in glavnemu rablju narisal Mussolinijevo lobanjo in žabasto čeljust.

Židje in Slovenci smo bili naroda, namenjena za v popoln nič - pogin. Zato rad večkrat in spet navajam dva kanibalsko gnusna, zgovorna dokumenta. Prvi: v Dnevniku grofa Ciana, Mussolinijevega zeta in zunanjega ministra, je za 5. januar 1942, ko je sprejel tajnika fašistov Julijske krajine, naslednje: “Vidussoni mi je razložl krvave namere proti Slovencem. Namerava vse pobiti. Opozoril sem ga, da jih je milijon. Ni važno, je odločno odgovoril. Delati moramo kot naši v Afriki - vse pokončati!” Drugi dokument: visoki komisar Emilio Grazioli je leta 1942 poslal iz bele Ljubljane v Rim naslednji načrt: “Vprašnje slovenskega naroda se lahko razreš po enem od tehle načnov: 1. Da ga uničmo. 2. Da ga razselimo. 3. Da ga povsem asimiliramo - moramo se samo odločiti za smer, ki jo bomo ubrali.”

Ta dokumenta tako ostudno jasno pričta o neki ž načtani prihodnosti, da tretji ni potreben - pa vendar. Naj dodam osebno pričevanje: leta 1942 me je, dvanajstletnega dijaka salezijanskega zavoda San Luigi sredi Gorice, doletela velikanska čast. Na petindvajset metrov sem na trgu, od zmeraj imenovanem Travnik, po 1918 pa Piazza della Vittoria, trg zmage, gledal nič kot Mussolinija, penastega od akcij Janka Premrla - Vojka. Skakal je po balkonu prefekture. Rjovel, smešen, pod ponvasto čelado na labodje pero: “Bisogna sterminare tutti i maschi di questa maledetta razza,” kar v natančem prevodu pomeni: “Treba je iztrebiti vse moše (ali samce) tega prekletega plemena (ali pasme)!” Seveda ni slutil, da bo čz tri leta, za noge obešn, visel kot zaklana mrhovina sredi Milana. Ampak to ni bila cirkuška komedija. Bila je groteskna tragedija: od tega klovnskega rjovenja je v mukah umrlo na tisoče naših ljudi. Zgolj mimogrede: istega dne ponoči so v tržaški slovenožerski ječi Coroneo do nezavesti mučili tudi mojega očeta. 

Hitler - za tega enako vemo, kako triumfatorsko je s svojimi generali koračil po Mariboru. In mrko terjal: “Napravite mi to dežlo spet nemšo!” Prav zaradi Dražošniso Gorenjske priključli k rajhu. Zavezniki pa - prek Dražgoš so prvič zaznali, ko so dešifrirali poročila, ki jih je nemški štab z Bleda pošiljal v Berlin, kaj se čudno velikega dogaja v nekem majhnem narodu.

Nakba je po arabsko katastrofa. Naša nakba se je začela z eno naših doslej največjih nesreč: z nemško, italijansko - vsakršno okupacijo 1941. leta. Slovenski človek ni imel pred seboj resnično več nobenega obzorja. Štiri leta so nas trebili. Požigali. Česali z ovaduhi. Nad prebivalstvo pošiljali cvetobêr razdivjanih soldatesk: laške masovce, Čerkeze, Špance, Ukrajince, Francoze, Mongole, četnike, ustaše - in tako naprej.

Okupatorjeve hudote so se zločinsko množile. Se poglabljale. Ni bilo tedna brez aretacij. Ustrelitev - pa? Zaman: Vstajniške enote so se množile. Širile. Se krepile!  

Upor, upor, hvala, Bog, za Vaš pogum, včeraj ste, otroci nas, preganjanih Slovencev, pri cesti za Čezsočo zažgali kamiončin, potolkli štiri lahe - ta napis je odkril soboslikar Danilo Šuligoj po potresu, ko je prekrival streho. General Jaka Avšič mi je zaupal: “Ni bilo boljšga partizana, kot je bil tisti, ki je kdaj videl jokati lastno mater”. 

Grom topov

Slovenija včasih spomni na ljubeljski predor: veselo vozimo skozenj. Pa vsakič pozabimo, da so ga v coklah, v raševini, pod okovanimi gorjačami, polmrtvi, lačni, izvrtali sužnji. Z bridko žrtvijo smo Slovenci plačali, kar imamo - naj se ne zgodi, da bi našim ljudem kdaj opešal zgodovinski spomin!

Dražgoše, pravim, so nesmrtne - vendar čemu je bog vojne izbral prav to ljubo, starožitno, slikovito gorsko vasico na pobočju Jelovice, te Dražgoše, svojčas znano kvečjemu po dražgoških kruhkih, za plemenit simbol drugega svetovnega pomora na Slovenskem? Zakaj danes jih, Dražgoše, daleč kod ne le pozna, marveč preučuje marsikatera vojaška akademija.

Je mar čudno, da se je naš človek tako plebiscitarno odločil za boj? Čeprav ni vedel, kako je svetoval francoski pesnik René Char: “Nemogočga ni močdoseč - nemogoče naj vam rabi za svetilko!” Ta dokaz legendarnega junašva in skrajno domoljubne požtvovalnosti, ta prva veča bitka med narodnoosvobodilnim bojem, je trpela tri grozljive dni - od 9. do 11. januarja  1942. Torej v času, ko se je po Rusiji razlivala trimilijonska pošast! Obilno hranjena. Z najbolj ubijalsko uspešnim orožjem. Pridrla je na 18 kilometrov do Moskve - 6. armada pod feldmaršalom von Paulusom pa nič kot v Stalingrad. Da bi se prav tam, v zimi 1943, pošastno zdesetkana, predala.

Človeka prešinjata srh, ponos v zdajšnjih dnevih brez ponosa - ob teh idealnih dražgoških junakih! Sprejeli so boj, čeprav je razmerje sil štelo 1:14. Bilo je turobno. Oblačno. Vmes je snežilo. Zima je padla na minus 25 stopinj. Ob štirih zjutraj je straža opazila čudno dolgo vrsto tovornjakov - ti so v napad vrgli 4000 spočitih vojakov. Z esesovci. S smučarskim bataljonom. Spet pomislimo: najboljše vojaštvo v Evropi se zliva v Rusijo, tu pa se narod, skoz tisoč let načrtno vzgajan za pohlevnost, upre! In z 200 borci izpelje bitko, ki vanjo celo štab esesovskega generallajtnanta Schreyerja v hotelu Toplice na Bledu komaj verjame, da bi v takem sploh bila mogoča.  

Grom topov, ki je zamračeval dan, osvetljeval noč. Fantazija strojnic z Bičkove skale. Boj prsi ob prsi. Od hiše do hiše. Ustrelitve vaščanov. Zažigalne granate. Smrtni kriki. Ruševine. Požari. Megla. Lakota. Zmrzavanje. Zagatnost. Stiska. Strahovito, zgoščeno trpljenje, skratka - za komajda približno ponazoritev si kaže ogledati dramatično fotografijo s pohoda 14. divizije na Štajersko pozimi 1944. Med upadlimi obrazi pa partizanskega duhovnika Jožeta Lampreta pod bremenom improviziranih nosil. Na večer tretjega dne so branilci zapustili položaje - obležalo jih je devet. Ranjenih je bilo enajst. 

Pa če parafraziram vzklik cineasta Carlosa Alazrakija iz 1986. leta: ne pretiravam, ko trdim, da bi zemljevid Slovenije 20. stoletja bil brez prometejskega kljubovanja Dražgoš - nepopoln!  

So, ki se počutijo nekaj šele kot hlapci 800 let in več je naše prednike grobo gnetel tujec. Ni potlej nekako skoraj razumljivo, da so ga 1941 nekateri pričakali kot gospodarja. Nekateri celo kot osvoboditelja! Vendar - v usodno umazanem trenutku, ko je slovenski človek na ljubljanskem stadionu prisegel pred tremi germanskimi policijskimi čeladami s svastiko, se je za vse večne čase obsodil na sramotnost. Se pozabil v razred renegatov Efialtov. Judežev vseh sort - ali vsaj Polinejkov.  

Zlasti večji narodi so na moč ponosni na svoje junake. Na zmagovite, odmevne zgodovinske dosežke. Pri nas pa terjajo, naj naš človeček ostaja pokoren. Ponižno vdan - na kolenih. Slovencelj naj sklanja glavo kot opica v kletki. In si še naprej nazdravlja s postano, čeprav blagoslovljeno vodo.

So, ki se počutijo nekaj šele kot hlapci. Radi bi ostali še bolj hlapci. Pa sprašujejo, kdo je v Dražgoše poklical Cankarjev bataljon. Ne vprašajo, kdo je poklical Mussolinija. Kdo je poklical Hitlerja - modrijansko skomigajo. In Dražgoše zaljšajo s pomijami. Ondan je neki Nekdo v nekem časopisu duhovičil, kako so po treh dneh boja partizani stisnili rep med noge. In zbežali kot zajci. Ob tem sem se spomnil na ironijo Winstona Churchilla: da je nekoč živel tako bedast konjeniški častnik, da so to opazili celo drugi konjeniški častniki. Namreč: ali je ta Nekdo kdaj slišal za nekakšno gverilsko, partizansko taktiko? Za bliskoviti napad in hitri umik? Najprvo so od španskih gverilcev, piše Hemingway, začeli Napoleonu izpadati lasje. In ko so ga spred Moskve leta 1812 pa brž prek Berezine noč in dan kot volkovi preganjali majhni kozaški oddelki princa Mihaila Ilarionoviča Kutuzova - prav ti, ki jih je ta Nekdo opljuvál z zajci, so nam po štirih letih težkih žrtev in junaštev prinesli svobodo! Nam vrnili Primorsko. Čast in ponos biti Slovenec.

Dražgoše so nesmrtne. 

Dražgoše so nesmrtne. Kot je nesmrtna na primer bitka med Špartanci in Perzijci pri Termopilah 480. pred našim štetjem - ta spopad je tudi trajal tri dni. Razmerje sil pa je neverjetno podobno številu iz dražgoške bitke! Prav prek Termopil poznamo Efialta, klasičnega izdajalca domovine. Kot vemo iz evangelija po Mateju za Judo Iškarijota, ki je Kristusa izdal - s poljubom.

Danes naj bi bilo Bogu povšeči škropljenje partizanov z gnojnico. In okajevanje renegatstva s kadilnico, zvrhano moraličnih dišav. A da bi se, za uteho vesti, zgodila nekakšna revizija vsaj zgodovine? Pa se Dražgoš, le primer, ne da izničiti! Zbrisati jih je kanil že Hitler. S pobijanji vaščanov. Z miniranjem romarske cerkve svete Lucije iz leta 1535. Kamen naj ne ostane na kamnu - Dražgoše pa vse bolj živijo! Kje je zdaj ta Hitler, ta šef ogabnih nadljudi, čigar podobo Američani uporabljajo za groteskno komične filme?

Naš narod se je, čeravno nevelik, vso zgodovino upiral. Iz punta je padal v punt. Od srednjeveških prek Gubca do obsoškega v letu 1713. Kot potoži Prešeren: samo krvavi punt poznamo - pa še tu bi farizeji, ki zasramujejo vse naše, mitskega kralja Matjaža iz ljudske pesmi, zraslega iz puntarskega kmeta Matije, radi zamenjali z ogrskim Matijo Korvinom, monarhom, ki je s kmečkimi trupli pregrnil, beremo pri doktorju Grafenauerju, Vrbsko jezero!

Ondan so se Kobaridci spomnili začetkov soške fronte, ki je Italijo pahnila na kolena. V teh bojih so naši ljudje v avstrijskih uniformah trdo branili slovensko zemljo pred požrešnim laškim apetitom. Lahko primerjamo z drugo vojno, ko so naši ljudje v angleških uniformah, vrženih iz zavezniških letal, trdo branili slovensko usodo. Koga so do leta 1945 branili Slovenci v Hitlerjevih uniformah? Dom in vero, odgovarjajo - Boga! Ubogi Bog, ali je res bil tolikanj zanič, da bi moral pod brambo tolikanj idealno čednostnih velmož?

1000 let smo Slovenci morali dopuščati, naj nas ni. Se včasih vprašam, ali smo zares bili protagonist svoje zgodovine? Ali pa je vse bilo samo videz? Nekakšne razbolele sanje. Z refrenom: ali sanje puščajo brazgotine?

Brez jezika smo kot brez matere, očeta. Pa če smo že imeli ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki je grebel protestantske kadavre z božjih njiv. Jih kidal v Ljubljanico. Spotoma iztrebil sto let slovenske kulture - smo imeli tudi spoštovanega novomeškega prošta, slavnega Slovenca Jurija Slatkonjo, dunajskega škofa! V grbu je kazal zlatega konja na belem polju. Avstriji je dal muzikalno kulturo. 1513 ustanovil še danes živi zbor Dunajskih dečkov. Postavil na kolesa tako imenovane glasbene vozove, ki so ob nedeljah in praznikih krožili po habsburški prestolnici in muzicirali. Bil je učitelj mogočnemu cesarju Maksimilijanu I. In imeli smo jezik! Brez tega jezika smo kot brez matere, očeta. Smo preprosto nič. V tisoč letih se je kot v Postojni kapnik delal ta jezik. Kako delamo pa mi z njim? Ta jezik je za najmanj 150 milijonov duš! Se Bog zares od hitrice ni zmotil, ko je z njim oblagodaril dva milijona nehvaležnih, vseenostnih ljudi? Namreč - slovenski jezikovni Avgijev hlev je ta trenutek tak, da bi nebeški Herakles moral zapeljati skozenj Savo in pol Soče hkrati!

Zakaj Slovenec ko da ne zna več spodobno govoriti! Še brati ne. Ozrite se na primer v državni zbor. In prisluhnite nekaterim demostenom - mar mislite, da bi bili manj smešni, če bi svoje otrobe vezali v angleščini? Doktor Ahac, partizanski polkovnik, je pogostoma ponavljal: “Ni najbolj važo, kako ravnajo drugi z nami. Pomembno je, kako s seboj ravnamo - mi!”

Dražoše, ta največi dogodek v evropskem odporniškem gibanju, so nesmrtne. Vse te preskušene gore, ki bodo na veke, kar so: mogočen pomnik, bodo živo pričale, ko bo krog njih že marsikaj za vekomaj zvenelo. Potihnilo. Zašlo. Izročilo ni le ohranjanje pepela, marveč je predvsem zavarovanje ognja! Dražgoše, ta veličastna zgodba o veliki moralni moči, bodo, dokler bomo Slovenci. Ugasnile bodo šele, če bo usahnil slovenski rod. Dotlej pa naj mu kažejo pot. Mu dajejo pogum. Samozavest. Še dolgo naj oznanjajo, kaj se je v resnici kje, kdaj, kako in zlasti zakaj dogajalo ne samo ob bridki, ledeni zori 9. januarja usodnega slovenskega 1942. leta.

Prav zato bi ponovil: Priklonimo se in tiho zamislimo, zakaj ta kraj je svet! 

 

Podarite 0,5 % dohodnine

Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Donacija društvu

Prijava na e-novice

Prijava za člane

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGRa. Prizadevamo si za čim večjo osveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGRa: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matici.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

Tel.: 05 9951 557

e-mail: drustvo.tigr@siol.net