Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij
organizacije TIGR Primorske



Primorci kot prvi protifašisti v Evropi  -  Evropski parlament v Bruslju, 23. januarja 2024 

Prispevki tukaj.

ZGODOVINA ORGANIZACIJE TIGR IN PRIMER ZLORABE ZAUPANJA

Kot primer zlorabe zaupanih podatkov Vam dajem v vednost zapis Dušana Jelinčiča v zvezi z zapisnikom zaslišanja Franca Kavsa.

Dušan Jelinčič je zapisal:

ZGODOVINA ORGANIZACIJE TIGR IN PRIMER ZLORABE ZAUPANJA

Zagonetna igra gospoda Boruta Rutarja ob knjigi Krik mačehe

Potem ko se je zadeva razvedela, sem se odločil, da se oglasim tudi sam, ker sem pri njej žal soudeležen. Dolgo sem molčal, a vse bolj mi je jasno, da je tisti, ki molči, sokrivec. Torej: še vedno sem zaprepaden in ne morem razumeti dejanja gospoda Boruta Rutarja.

Takoj grem k stvari. Ko sem pred skoraj štirinajstimi leti pisal dramo Kobarid 38 – kronika atentata, sem se večkrat zglasil v Ljubljani pri ugledni zgodovinarki in prvi avtoriteti za zgodovino tigrovskega gibanja Milici Kacin Wohinz. Slednja me je radodarno zalagala z nasveti in predvsem z materialom, za kar se ji še enkrat javno in iskreno zahvaljujem.

Prav v tistem času je Wohinčeva v rimskih arhivih po dolgem in poglobljenem iskanju iztaknila zapisnik policijskih zasliševanj tigrovca Franca Kavsa, ki je natančno opisal celotno ozadje neizvedenega atentata na Benita Mussolinija 20. septembra 1938 v Kobaridu, jaz pa sem tedaj literarno obdeloval prav to problematiko. Material, ki je bil povsem nov in še neznan, torej za zgodovinarja izjemno dragocen, je nameravala uporabiti za svoje strokovne publikacije. Vseeno mi ga je nesebično in prijateljsko odstopila, da pa je šlo za njeno osebno raziskavo in torej za njeno last, je samo po sebi umevno.

Minilo je skoraj desetletje, moja že zdavnaj napisana drama pa je tedaj še čakala v predalu. Še vedno vroča tema … Tedaj me je nekega večera poklical Borut Rutar in me prosil, če mu lahko posodim zapiske Kavsovega zaslišanja, ker je izvedel, da sem iz tega napisal dramo, češ da mora samo nekaj preveriti, potem pa da mi jih takoj vrne. Obveze do Wohinčeve seveda nisem pozabil, zato sem ga (če bi bilo sploh potrebno) opozoril, da mu jih lahko posodim, a le od pogojem, da mi jih vrne takoj naslednjega dne in da jih pod častno (ali moško, ne spominjam se več) besedo (ali prisego) nikakor in na noben način ne uporabi, ker gre za last Milice Kacin Wohinz. In res, takoj sem dobil nazaj poslani material in na zadevo pozabil, ker sem mislil, da je s tem zadeva zaključena in da se bo gospod Borut Rutar držal svojo častne (ali moške) besede. Saj bi bilo drugače nepojmljivo. Dokler…

Minilo je kakšno leto, pri Mohorjevi družbi v Celovcu pa je medtem izšla knjiga Krik mačehe izpod peresa Boruta Rutarja. In v njej je bil – groza – objavljen celoten policijski zapisnik Franca Kavsa. Nisem mogel verjeti svojim očem, nato pa sem se za trenutek pomiril in si rekel, očitno je raziskoval po svoje … Vseeno mi nekaj ni dalo miru in sem takoj poklical Rutarja ter že po nekaj besedah ogorčeno spoznal resnico, da mi je udarila kri v glavo. Uporabil je z nakano prevzeti material. Ob tem sem, ne vem če jezno, razočarano, nejeverno ali samo osuplo zavpil: »Saj si dal svojo besedo!« In veste, kaj mi je odgovoril gospod Rutar? »Saj gre za TIGR!«. Ko sem jaz, priznam, vse glasneje (in vse bolj osuplo) vztrajal, je on le kot papiga ponavljal, da gre za TIGR, ob tem pa še pridajal vrsto delirantnih trditev o režimskih zgodovinarjih, o osebnih poslanstvih in drugem, ki jih tu iz prizanesljivosti ne bom obnavljal. Kako naj tako zadržanje komentiram?

Tudi sam priznam svojo krivdo, in sicer to, da še – glej naivneža! – verjamem v človeka, v dano besedo, v obljubo, v stisk roke ... Za priliznjeno masko se je skrivala druga, bolj zagonetna maska, obraz, ki se je skrival za njo, pa je bil sluz brez obraza ...

Marsikdo mi je rekel, da so omenjeni dokumenti javni in dostopni vsem. Seveda, a zgodovinar ve, da jih je treba znati iskati, jih izbrskati, večkrat tudi po mnogih in različnih državnih arhivih in knjižnicah, nato iztakniti med tonami rumenega in zamešanega papirja, interpretirati, povezati, preveriti verodostojnost ipd., to pa lahko zahteva dolge meseca ali celo leta dela …

In še: znanec – zgodovinar mi je ob premieri moje drame o TIGR-u (ki si je končno pred dvema letoma izborila pot do profesionalnega odra) rekel: »Saj je tvoja beseda proti njegovi!« Točno, a dokazi so neizpodbitni. Dovolj je vprašati, zdaj že upokojenega ravnatelja Narodne in študijske knjižnice v Trstu, Milana Pahorja, od kod ima knjižnica Kavsov zapisnik (sam je namreč podpisal v knjigi objavljeni dopis, ki priča, da ga je Rutar prevzel od NŠK). No, slednjega je pred tem po naročilu samega Rutarja knjižnici izročil njegov prevajalec Igor Tuta (ki ni mogel vedeti ozadja), ta pa ga je prejel od samega Rutarja, ki ga torej ni prevzel od knjižnice, kot bi lahko ljudje zavajajoče razumeli, temveč od mene. Na njem so med drugim zapisani moji lastnoročni komentarji, dodatki, podčrtavanja, klicaji, črtanja, čačke, ipd., ki jasno dokazujejo, kdo ga je obdeloval. Torej: Rutarjeva beseda proti Milanovi in proti moji in predvsem proti … moji pisavi? In predvsem: Rutarjeva beseda proti besedi ugledne zgodovinarke Milice Kacin Wohinz, ki z lahkoto dokaže, da gre za njene raziskave? Sicer pa taki osebnosti, kot je Wohinčeva, res ni potrebno nikomur ničesar dokazovati.

Toliko o tej bedni zadevi. Nadvse mrzim polemike, vendar je pojasnilo, podkrepljeno z lahko preverljivimi dejstvi, ki so edini, ki veljajo, nujno. Ta zapis objavljam kot moralno obsodbo nekega dejanja, opozorilo pred podobnimi šakalstvi in ob zavesti, da zločin ne sme nikoli ostati brez kazni. Vsaj javnost naj ve in upoštevajoč vsa dejstva tudi sodi.

 

Tako je napisal Dušan Jelinčič. Sam se opravičujem za to pozno objavo pisma. Dr. Milici Kacin Wohinz pa iskreno opravičilo za neljub dogodek in zahvala za njeno dosedanje delo.

 

Miha Pogačar - tajnik društva

 

 

 

 

 

Kontakt

Društvo TIGR Primorske, Goriška c. 17, 5270  Ajdovščina, Slovenija

e-mail: drustvo.tigr@siol.net