Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij
organizacije TIGR Primorske



Primorci kot prvi protifašisti v Evropi  -  Evropski parlament v Bruslju, 23. januarja 2024 

Prispevki tukaj.

GOVOR PREDSEDNIK DRUŠTVA TIGR PRIMORSKE DR. SAVINA JOGANA NA SPOMINSKI PRIREDITVI "PRI PETERNELU" PRI CEROVEM

Spoštovani borci, aktivisti, prebivalci zaselka Pri Peternelu in Cerovega, gostje in vsi udeleženci današnje spominske slovesnosti.

Osnovni podatki o tistih tragičnih dneh v maju 1944 so v glavnem znani: šlo je za najhujšo nemško ofenzivo v Brdih od 22. do 26. maja, v kateri so Nemci poskušali z zadnjimi močmi in že preizkušeno krutostjo, ki se je takrat še nadgradila, do konca prestrašiti prebivalce, uničiti partizansko gibanje in izsiliti poti za kasnejši preboj na zahod. Na območju Brd so tiste dni požgali čez sto hiš in gospodarskih poslopij, lovili in aretirali prebivalce ter jih odpeljali v zapore in internacijo; 41 so jih ustrelili. Prvi dan, 22. maja, ki ga lahko štejemo za črni dan krvoločnega maščevanja, so v poskusu obkolitve briških partizanskih enot v Cerovem ubili 10 talcev, kasneje pa so se - potem, ko so dobili še tankovsko pomoč – na kraju, pred katerim stojimo, v divjem besu najhuje znesli nad 22 prebivalci, med njimi tudi otroki; privedli so jih v hišo, kjer je bila trgovina Pri Peternelu, in hišo z nesrečnimi ljudmi zažgali. Ob obupnih klicih na pomoč so se hiši približali garibaldinci, vendar niso mogli storiti ničesar več, ker so se takrat pripeljali nemški tanki in začeli kositi po pripadnikih enote in jih več pokončali.

Vojne bilance tega časa kažejo, da so med vojno Nemci npr. v Sovjetski zvezi uničili ali hudo poškodovali 1710 mest in okoli 70 tisoč vasi, da so bila razdejanja podobnega primerljivega obsega zaznana tudi na Čehoslovaškem, Poljskem, v Srbiji, taka dejanja so se, čeprav v neprimerljivo manjšem obsegu, dogajala tudi v zasedenih zahodnoevropskih državah. Pri velikem delu teh dejanj je sicer mogoče, zlasti na strani storilcev, iskati ali si izmisliti razloge, da pri tem ni šlo za namerno uničevanje, temveč za slučajno, kolateralno škodo, povezano s potekom vojnih operacij, ki se ji ni dalo izogniti. Moramo se vprašati, ali gre pri Peternelu za zgodbo, podobno naštetim, ali gre za dogodek, pri katerem je šlo v prvi vrsti za del premišljenega, krvoločnega, genocidnega načrta, kjer nasilje izbriše vsa pravila in ovire ter postane kot tako edini smisel ter cilj vojaškega nastopanja? Očitno je šlo za tako, zločinsko naklepno dejanje. Med takimi pa so se ljudem okupiranih narodov ter zgodovinarjem nekatere posebej izstopajoče akcije zarisale posebej globoko v zavest kot meja prepovedanega ravnanja, ki jo je komaj še mogoče preseči, kot simbol nasilja, ki nas zmrazi in ob katerim onemimo. Naj ob našem primeru divjaškega izživljanja pri Peternelu omenim le nekaj takih ali podobnih primerov: Lidice na Češkem, kjer so Nemci zaradi atentata na šefa Gestapa Heydricha (junija 1942) napadli kraj, vse moške nad 16 let postrelili, ženske in otroke pa odgnali v KC, v katerih je večina žensk umrla, prav tako 82 otrok. Vse hiše so požgali, zminirali ter preorali z buldožerji. Drugi primer: Hatinj v Belorusiji (konec 1941): zaradi žrtev v spopadu s partizani so Nemci vse vaščane postrelili, hiše pa zravnali z zemljo. Dve leti po Lidicah so Nemci zaradi uspešnih napadov sil odpora napadli francoski trg Oradour–sur-Glane, vse moške prebivalce strpali v 6 skednjev okoli trga, ki so jih kasneje skupaj z zajetimi zažgali, ženske in otroke pa zbrali v cerkvi, v kateri so nato aktivirali zažigalno bombo: umrlo je 247 žensk in 205 otrok ter 195 moških (petim je uspelo pobegniti). Nam bliže omenjam Smiljan, rojstni kraj Nikole Tesla v Liki, kjer so ustaši pobrali vse moške, jih strpali v pravoslavno cerkev ter jo zažgali. V Sloveniji pa so podobno usodo doživele brkinske vasi Pregarje, Zajelše, Tominje, Prelože in Huje, v katerih so Nemci skupaj z domobranci, ki so bili v začetku oblečeni v nemške uniforme, v istem času kot tu (19. do 21. maja 1944) požgali 102 hiši in 72 prebivalcev živih vrgli v ogenj, neznano število pa odpeljali v taborišča /SPL, IV.(Čepe)/.  

Praktično vse »civilizirane države«, kot so se same označevale, so že na mirovnih konferencah v Haagu leta 1899 oz. 1907 s konvencijo o zakonih in običajih vojne prepovedale pobijanje in ranitve civilistov nasprotnikove (sovražne) države, prav tako pa uničevanje ali plenitev nasprotnikovega premoženja; Nemčija je drugo omenjeno konvencijo podpisala po temeljitem in tehtnem premisleku, ki je trajal dobri dve leti (1909), in to prepoved vključila v svoja navodila za bojevanje. Krvoločno izživljanje soldateske z zažiganjem trupel prebivalcev ali celo metanje živih zajetih civilistov v ogenj je bilo kot hujši vojni zločin takrat še neznano in zato prepovedano šele kasneje, z zavezniško Moskovsko deklaracijo o nemških krvoločnostih v okupirani Evropi (1943) ter s konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (1948); govorita o sistematičnem, načrtnem uničevanju pripadnikov določene nacionalne, etnične, rasne ali verske skupnosti ali skupine. Nobenega dvoma pa ne more biti o tem, da je že prva omenjena prepoved pobijanja civilistov iz prehoda 19. v 20. stol. veljala tudi za vse kasnejše, še bolj zavržne ter nečloveške prakse in »izume« v pošastni areni uničevanja.

V teh primerjavah in okvirih je mogoče bolj realno oceniti mero in težo trpljenja, ki so ga po dolgih desetletjih fašističnega zatiranja in preganjanja, uporu Tigra ter drugih antifašistov in žrtvah njihovih pripadnikov morali prevzeti nase primorski ljudje še v zadnjem letu krvave morije. To neizmerno trpljenje ter žrtve nimajo cene in jih ni mogoče niti poplačati, še manj pa nadomestiti. Morda lahko kot uteho štejemo spoznanje, da boj, trpljenje in žrtve niso bili zaman, saj je razvejena partizanska aktivnost pripeljala do tega, da je bilo do sredine maja 1945, poleg Primorske, osvobojeno celotno slovensko etnično ozemlje. S Pariško mirovno pogodbo (1947) in z londonskim sporazumom (1954), pa je Slovenija prav zaradi uspešnosti partizanskega boja, tesno povezanega in prepletenega z akcijami zavezniških vojsk, pa tudi zaradi tedaj že široko poznanega trpljenja naših ljudi pod fašizmom in v vojni, dosegla znatno povečanje narodnostnega prostora. Ne vsega, kar smo zahtevali in kar so ga naši borci osvobodili, vendarle pa znaten del. Z odpravo rapalske meje je Slovenija pridobila nazaj večino Primorske in del Notranjske, skupaj 4527 kvadratnih km, torej skoraj tretjino več ozemlja v primerjavi z ozemljem pred vojno. Priključitev tega ozemlja je pomenila uresničitev septembrskega odloka Vrhovnega plenuma OF, kot najvišjega organa nove slovenske oblasti, sprejetega 16. septembra 1943 in kasneje potrjenega na 2. zasedanju Avnoja (novembra 1943). Čeprav nam torej mednarodna skupnost zaradi različnih interesov ter načrtov velikih sil ni prisluhnila v celoti (odločanje o mejah je padlo tudi v obdobje zaostrene hladne vojne med Zahodom in Vzhodom), je mogoče v teh odločitvah zaznati spoštljivo priznanje Sloveniji in celotni skupni državi za odločilen prispevek in neštevilne žrtve v boju zoper nacifašistično agresijo in okupacijo velikega dela Evrope ter h končni zavezniški zmagi. Na ta naš prispevek moremo biti Primorci in Slovenci upravičeno ponosni in tudi smo ponosni.

Slava žrtvam tega tragičnega dogodka pri Peternelu med prebivalci in padlim garibaldincem!

Cerovo, 21. 5. 2017

 

Kontakt

Društvo TIGR Primorske, Goriška c. 17, 5270  Ajdovščina, Slovenija

e-mail: drustvo.tigr@siol.net