»Drage vaščanke in vaščani prijatelji iz sosednjih vasi, spoštovani gostje, lepo vas pozdravljam, ne samo kot predstavnik naše organizacije, ampak tudi kot domačin.
Tu živimo ali še vedno skrbimo za dom svojih prednikov napredni in zavedni Slovenci, pravi primorski domoljubi, ponosni na svojo zgodovino.
Tu na meji med slovanskim in romanskim svetom smo kljub vojnam in vsem grozotam, ki so jih doživljali naši predniki, vzdržali 1500 let. Ne samo vzdržali, tu smo že pred dvesto leti postavili eno prvih slovenskih šol, nato Pevsko in bralno društvo Domovina, imeli smo več zborov, znano godbo in celo glasbeno šolo, konzumno društvo, svojo zadrugo, ki je uredila celo dolino v zavidanja vreden vrt, v katerem je rastel najboljši radič. Naše vino so pili tudi na Dunaju, dokler niso ni prišla italijanska vojska.
Po prvi svetovni vojni, ko so te naše kraje v zahvalo za izdajstvo dobili Italijani, je tudi to našo vas kmalu obiskala zasedbena vojska. Postrojili so se prav tu, kjer sedaj stojite vi in začeli dajati glasne pripombe o ščavih in ščavetah … Naši fantje, so to razumeli, in zapele so »punje«, nato je s tega zida zadaj začelo leteti še kamenje, vojaki pa so na ukaz oficirja začeli streljati v zrak. Ko se je na te stele zaslišal odgovor izpod stene, ki ni bil samo odmev, se je vojska umaknila.
Huje pa je bilo ob volitvah 15. maja 1921, ko so slovenska volišča množično napadli fašisti. V koprski občini poznamo te krvave dogodke kot Marežganski upor. Fašisti pa niso napadli samo Marezig, divjali streljali in požigali so glasovnice marsikje, kjer so le vedeli, da v njihovih volilnih skrinjicah ne bo nobene za njih. Po nepopolnih podatkih je bilo v Italiji več deset takih napadov in tudi več deset mrtvih. Tak spopad je bil tudi tu, v Ospu.
Sedaj, ko so nam nekateri politiki »gor iz Slovenije« in njihovi mediji oprali možgane, da naj bi bil fašizem samo nacizem, poboji pa samo holokavst, ko celo pri nas v Kopru, nekateri že pozabljajo, zakaj je ta praznik in kakšen je njihov zgodovinski pomen, je prav, da obudimo spomin tudi na te Osapske dogodke. Prav ti razkrivajo bistvo fašizma. »Zakaj pa je to potrebno?« pravijo nekateri. Zato, da bomo znali razumeti današnje dogajanje po svetu, tudi Srebrenico ali Odeso. A se tam ni zgodilo nekaj podobnega kot se je pred sedemdesetimi leti v sosednji Gabrovici. Fašizem je živ, le mutiral je in se prilagodil novim razmeram.
Spoštovani!
Dogodki v Osapski dolini ob volitvah leta 1921 so malo znani, malokdo ve za barikade, mrtve in ranjene, za prvi požig Mačkol, nato pretepaške pohode, sojenja in zapore. Kaj se je tu dogajalo ni bilo še raziskano, kar vam bom povedal, pa so meni povedali starejši ljudje.
Na večer pred volitvami, prav na današnji dan in v tem času, je bil v farovžu, kjer je bil tudi sedež društva Domovina in njegove organizacije Mladina, krajši skrivni sestanek, ki sta ga sklicala vaški župnik Franc Malalan in učitelj Alojzij Pucelj, prisotna je bila tudi moja nona, ki je bila takrat kot hči predsednika Domovine tudi predsednica Mladine. Ne vem točno, ali so dobili informacijo ali so zgolj predvidevali, da bodo naslednji dan fašisti iz Milj napadli to volišče. Malalan je po pogovoru ukazal, da se pri Križpotu, ki je bil takrat zaselek Ospa, prekoplje cesto oziroma odpre jarek od odvodnjavanja. To so mladinci iz Ospa in Mačkolj hitro opravili in tam tudi že čez noč postavili stražo. Naslednjega dne je Malalan po maši še sklical može iz vseh vasi tega volilnega okoliša oz. župnije in naročil, da postavijo barikade pred vsako svojo vasjo, čeprav je bilo volišče le v Ospu. Tu so postavili dodatno barikado na tej cesti, ki vodi proti šoli ali sedanjemu gasilskemu in kulturnemu domu, kjer je bilo volišče.
To, kar so predvidevali, se je tudi zgodilo, fašisti so se res odpravili na svoj pohod, a le do prve barikade pri Križpotu, a čez niso mogli, začeli so streljati in poslali po ojačitve, a kmalu je prišla na barikado, na pomoč svoji straži, tudi množica ljudi iz vseh vasi te doline. Med temi tudi Andrej Žerjul iz Gabrovice, po rodu pa Prebenežan. Fašisti so ga zadeli, potem ko je pobral kamen in se zravnal, da bi ga vrgel vanje. Takrat se je razplamtel pravi boj. Slovenci so odgovorili tudi s strelnim orožjem in napadalci pa so zbežali. Domačini so seveda pričakovali, da se bodo vrnili in zato so na tej barikadi in tudi novih pred Mačkoljami, Ospom, Gabrovico in Črnim Kalom stražili celo noč.
Naslednji dan so se fašisti seveda vrnili, vendar za njimi je prišla še enota redne vojske. Ljudje tudi teh niso pustili naprej. Ko je njihov oficir duhovniku Malalanu zajamčili, da bodo samo skrbeli za red, so barikade odstranili. Za vojaki so seveda v vas prišli tudi fašisti, ki so takoj začeli iskati volilno skrinjico. Ko so jo našli, jim jo je Malalan skušal iztrgati iz rok, a so proti njemu ustrelili in krogla ga je zadela v nogo. Nato so fašisti odprli skrinjico in pregledali glasovnice ter jih vse zažgali, za njih ni bilo niti ene. Tu so ljudje glasovali le za dve stranki, za JNS - Jugoslovansko narodno stranko ali lipovo vejico, kot so rekli tej stranki, ki seje na miren način prizadevala za priključitev naših krajev k Jugoslaviji, in za KPI, ki je med obubožanimi kmeti in delavci, ki so iskali delo v Trstu imela že veliko članov tudi tu v Ospu in zlasti Gabrovici. Fašisti so se kmalu pobrali iz vasi, a se niso vrnili v Milje, ampak so po drugi poti odšli v Mačkolje in tam med divjanjem zažgali tri stanovanjske hiše in dve gospodarski poslopji.
Drugi dan, ko v Ospu ni bilo več vojske, so se fašisti vrnili z orožniki in takrat se je začelo pretepanje, pitje olja in nato še aretacije. Ko so dobili nekaj ljudi, ki so jih iskali, so šli v to hišo, privlekli ven dolgo leseno klop, zavezali enega nanjo, ga pretepli, obrnili, mu zatlačili lijak v usta in nalili z ricinusovim oljem, saj veste kako to deluje. Nato so te reveže zavezali na vrv in jih vlekli po vasi. To se ni dogajalo samo v Ospu, ampak tudi drugih okoliških vaseh. Iz takratnih policijskih zapisnikov in sodnih obravnav se lahko razbere, da je bilo iz Ospa in teh okoliških vasi aretiranih in obsojenih na zaporne kazni več deset ljudi. Med temi, ki so jih odpeljali, je bil tudi Andrej Vodopivec, ki so ga tako hudo pretepli in mučili, da bi izdal še druge, da je kasneje zaradi posledic umrl v tržaški bolnišnici.
Teror nad ljudmi v tej in vseh sosednjih vaseh se je po prihodu fašistov na oblast samo še stopnjeval. Prepoved slovenske besede, spreminjane imen in priimkov in ostalo je še ostalo znano. Duhovnik Franc Malalan, ki je nato še tri fašistične mazače, ki so hoteli pomazati slovenske napise v cerkvi, oklofutal in kar sam vrgel ven, je moral v konfinacijo. V vas se je celo priselil nek italijanski fašist, ki je poskušal organizirati vsaj eno trojko, a mu ni uspelo. Med vojno pa so nekega dne prišli iz Ljubljane tudi trije domobranci, da bi tu ustanovili svojo enoto, a so že ponoči neznano kam izginili. Kljub vsemu, je tu v vasi delovala celo partizanska tehnika, partizanska kuhinja in šivalnica, kurirska in obveščevalna javka, narodnoosvobodilni odbor, celica komunistične partije, AFŽ, in druge organizacije.
Nemci, Italijani in razni njihovi pomočniki so požgali vse okoliške vasi in vsaka ima več obeležij , spomenikov ali nepozabljenih grobov. Absurdno, vendar resnično, vas Osp je ena izmed redkih ostala nepožgana, najbrž zato ker se je sem vselila večja nemška enota, zaradi katere se Collotti tu ni ustavil. Kljub temu je tu na spomeniku padlim in žrtvam zapisanih 21 imen, po večini padlih partizanov, med njimi je tudi ime Andreja Vodopivca. Andrej Žerjul pa ima svoj grob in ploščo v Gabrovici. Na pokopališču pa je še nagrobni kamen z imeni štirih partizanov, ki niso iz teh vasi, a so padli ob osvobajanju te doline oz. Trsta.
Grozno je bilo, a ljudje so vzdržali, to pa zato, ker so bili enotni, ker so si pomagali, ker tu ni bilo izdajalcev in ker so vedeli, kaj je domoljubje, kaj je svoboda in kaj je fašizem.
Še nekaj podatkov, da bi bolje razumeli ter naše kraje in tisti čas: Andrej Žerjul, prva žrtev, je bil član KPI, njegov prijatelj Andrej Vodopivec je bil iz zelo verne družine, mežnarjev sin, duhovnik Malalan je imel brata Rika Malalana, znanega legendarnega vodjo tržaških komunistov. Njuna sestra, ki je skrbela za oba brata, in oba enako rada imela, je bila, tako je rekla moja nona, poosebljena dobrota.
Pri njih se je eno leto skrival tudi Virgilij Šček. Tu so se pred fašisti skrivali tako člani Borbe, kot tudi tržaškega delavskega gibanja. Ljudje so mi pripovedovali, da so jih ponoči pogosto slišali peti Buči buči morje Adrijansko. Med domačinkami je bilo več aktivistk, kurirk in članic SKOJA, a so vse vsako nedeljo skupaj z ostalimi pevci Domovine peli med mašo na cerkvenem koru .
Zato tu ni bilo in ni moglo biti nobenega izdajstva, še dvomov v to ne. Pa še to, največ hrane za partizane je prispeval človek, ki je zato da je ohranil svojo gospodarsko dejavnost, moral postati član fašistične organizacije, in celo sin priseljenega fašista, ki je odraščal v vzdušju te vasi, je šel v partizane.
Spoštovano občinstvo!
Po vojni se je sicer v tej vasi, tako kot tudi drugje, marsikaj spremenilo, še bolj po slovenski osamosvojitvi, ki so jo nekateri izkoristili tudi za rehabilitacijo izdajalcev in kolaboracionistov. Mi Primorci pa bodimo še naprej enotni in ponosni na svoje prednike in tudi na nas same. Ko pa danes poslušate nekatere naše politike, žal tudi nekatere zgodovinarje in nekatere moje kolege novinarje, ki lažejo, natolcujejo in ponovno delijo naš narod, se spomnite na to, kar sem vam povedal prej o nekdanji enotnosti te vasi.
Odprimo tudi oči in poglejmo, kje vse se danes skriva tisti mutirani fašizem. Danes se ne ustrahuje več ljudi z ricinusovim oljem, ampak z množičnimi mediji in strahom pred terorizmom. Današnji dejanski fašizem se ne kaže več s svastikami in snopom povezanih palic. Če je nekdanji fašizem gradil na povezanosti snopa, ki mu daje moč, sedanji temelji na razvezanosti snopa nasprotnikov, razdrobljenosti delavcev, kmetov, intelektualcev in drugih svobodnjakov, na delitvi ljudi na domačine in priseljence, pripadnike te ali one stranke, tega ali onega naroda in tudi vere pa celo na neverne in verne. Na ustvarjanju nestrpnosti med njimi. Njihovi voditelji pa obenem rušijo pravne in moralne norme in se oklicujejo za edine prave voditelje naroda. Pravijo da danes kradejo in šenkavajo to državo tujcem tako levi kot desni, spomnite se, da sta se tudi Mussolini in Hitler izdajala za socialista, slovenski domobranci pa za edine prave domoljube.
Tovariši, prijatelji! Ohranimo zdravo pamet in ostanimo enotni in ponosni na naše prednike.
Slava vsem žrtvam, tukaj tem na tem našem spomeniku, na pokopališču in širom po deželi ter vsem svetu, Slava vsem, ki so se borili za svobodo, enakost, pravičnost, boljše čase in dostojanstvo ljudi!
In Smrt fašizmu!«