Kolega in prijatelj Egon Pelikan me vabi, naj prispevam nekaj misli k programskemu projektu, ki ga nameravamo zastaviti v prihodnjih letih na Fakulteti za humanistične študije koprske Univerze na Primorskem. Ker je ta univerza nastala kot središče in izraz slovenske kulture na naši Obali, smo se tisti, ki se ukvarjamo z zgodovino, posebej osredotočili na preučevanje primorske preteklosti v našem prostoru na obeh straneh meje in njenih povezav z italijansko, hrvaško in širšo sredozemsko stvarnostjo. Ker se s Pelikanom strinjam, da je na tem področju treba nadaljevati, saj se v Ljubljani po upokojitvi vrste kolegov s to tematiko ukvarja še malokdo, sem začel razmišljati, kako bi jo najprikladneje prikazal.
Naj tukaj nanizam nekaj uvodnih idej. Začel bi z ugotovitvijo, da smo Slovenci v 19. stoletju imeli več kulturnih žarišč kakor danes. Poleg Ljubljane smo imeli še Trst, Gorico in Celovec, v katerih je utripalo bogato intelektualno in politično življenje. Če pustim Celovec ob strani in se osredotočim na Trst in Gorico, ki ju bolje poznam, bi dejal, da sta obe mesti vsako zase oblikovali svoje specifično okolje. V Gorici, ki je bila center mogočne metropolije, v katero so bile vključene tudi ljubljanska, tržaško-koprska, poreška in krška škofija, je bilo tamkajšnje semenišče v bistvu na ravni univerze. Ideološko zgrajene univerze, a intelektualno nadvse razgibane, saj so na njej gojili antične jezike (grščino, latinščino in hebrejščino), iz pastoralnih razlogov pa seveda tudi moderne: italijanščino, nemščino, slovenščino in hrvaščino.
V tem kontekstu se ni čuditi, da je Gorica proti koncu 19. stoletja postala kulturna prestolnica slovenskega naroda in da se je v njej poleg številnih intelektualcev lahko pojavil tako ljudski a obenem zaradi svojih bivanjskih dilem tako vznemirljiv pesnik, kakršen je bil Simon Gregorčič. Trst je izražal drugačno stvarnost: ton lokalnemu življenju tu niso dajali duhovniki temveč uradniki, podjetniki, obrtniki, delavci, okoliški kmetje. Večinoma liberalno ali socialdemokratsko usmerjeni, po svojem miselnem ustroju zmožni tudi uporniških dejanj. Spomnimo se samo na razkolniško gibanje v Ricmanjih, ki se mi zdi v nacionalno-religiozni zagnanosti, s katero so vznemirili cesarski dvor na Dunaju in sveti sedež v Rimu, nadvse značilno. Napovedovalo je puntarski ponos našega človeka, ki se je pozneje izrazil v tigrovskem gibanju, v delovanju moskovskih emigrantov tridesetih let, v povezovanju komunistov in nacionalistov pred izbruhom druge svetovne vojne, v narodnoosvobodilnem boju najprej proti fašistom potem proti nacistom.
Ne rečem, da v usodnih letih 1940 – 1945 tudi na Primorskem nismo imeli ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati z OVRO ali z esesovskim Globočnikom. Šlo pa je za obrobne pojave, ki se jim naša inteligenca (ta je bila po sili razmer po večini duhovniška) ni pridružila, kaj šele, da bi v zablodo kolaboracionizma zapeljala široke ljudske množice.
Ko sem nekemu prijatelju zadnjič tožil, da se z osrednjimi Slovenci pogosto ne morem prav razumeti, ker imamo različno skalo vrednot, mi je odgovoril, da nas »Kranjci« v bistvu ne marajo, ker jih opozarjamo na njihovo veliko krivdo. Na udinjanje mnogih med njimi tujcu in na pripravljenost povezovati se z njim proti lastnim bratom. Tega greha Primorci v glavnem nismo storili, zato tudi ne moremo povsem razumeti, odobravati, ali se poistovetiti s politično ihto, ki danes divja v Ljubljani in okolici. Ker svoje zgodovine ne nameravamo in nočemo na novo, saj za to nimamo nobene potrebe, smo v glavnem imuni za revizionistične popadke in ponosni na partizanske spomenike, ki v mogočnem loju obdajajo Trst in Gorico.
Jože Pirjevec
Glosa je izšla v Primorskem dnevniku