V večernih urah tega dne, ko je pomlad z zanesljivimi koraki prihajala v to prelepo okolje in tik pred koncem druge svetovne vojne, so pripadniki 13. policijskega polka SS skrajno brutalno umorili, postrelili enajst ljudi, štiri odrasle in sedem otrok. Z uničenjem Peršmanove domačije se je še podaljšal krvavi seznam več sto slovenskih domačij in celih vasi, ki so v letih okupacije doživele podobno usodo.
Grozodejstvo nad slovenskimi domačini tu, pri Peršmanu ni bilo naključno in tudi ne plod zamisli kakšnega posamičnega pripadnika nacionalno in rasno večvredne skupnosti; bilo je eno od množice dejanj, s katerimi se je uresničeval podrobno izdelan načrt za utrjevanje nemštva in tretjega rajha, bilo je s puško in ognjem »na terenu« zapeto »Deutschland, Deutschland über alles«. Zvest izvajalec tega načrta je bil tudi Freidrich Rainer (gavlajter Koroške in načelnik Jadranskega primorja), ki je ob božiču 1943 svojemu prijatelju nacističnemu generalu avstrijskega rodu Edmundu Glaise-Horstenau izrekel mnenje, da bo na tem ozemlju v prihodnje »samo Nemec imel pravico do nacionalne zavesti« (Pirjevec 2017: 39). Nacistični načrt za iztrebljenje celotne slovenske narodne skupnosti, je vseboval natančen seznam brutalnih ukrepov: izgon okoli 50.000 Slovencev s Koroške in od 220.000 do 260.000 Slovencev iz Štajerske in Gorenjske, ostanek pa ponemčiti v petih do desetih letih.
Vsestransko raznarodovanje slovenskega življa se je na Koroškem začelo takoj po plebiscitu 1920, vrhunec pa je kruto in mnogovrstno nasilje nacističnih oblastnikov in njihovih oprod doseglo po Anschlussu, zlasti po napadu na Jugoslavijo (aprila 1941). Biti zaveden Slovenec je bilo v tem času smrtno nevarno, kar je prispevalo k prisilni prilagoditvi nekaterih, pri drugih pa se je začela porajati tudi upornost. Izjemno pomembno vlogo v spodbujanju odporniškega delovanja je imela Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki je predstavljala edinstven pojav v takratni Evropi.
Klic k oboroženemu odporu in združitvi vseh svobodoljubnih ljudi v skupnem boju za preživetje v okviru OF je našel plodna tla tudi na dvojezičnem Koroškem, kjer so že pred tem obstajale različne oblike pasivnega odpora. Seznanjanje s cilji in delovanjem OF je marsikaterega slovenskega fanta, ki je bil kot mobiliziranec v nemško vojsko doma na dopustu ali pa je že pripadal »zelenemu kadru«, spodbudilo k odhodu v partizane, med »slovenske vojake«. To potrjuje zahvala, ki jo je Karlu Prušniku (1980:62) izrekel Franc Pasterk: »Sedaj, ko vem, da imamo Slovenci svoje pravo vodstvo, me Hitler ne vidi več…Kori, bog ti lonaj, da si me zbudil!«.
V sodobnem času si je težko predstavljati, da so se v resnici zgodila grozodejstva, kot je izganjanje Slovencev v koncentracijska taborišča, kruto kaznovanje podpornikov partizanskega boja, mučenje v zaporih, požiganje hiš, streljanje talcev, obglavljanja. Saj se zdi, kot da je vse le grozljivka, izmišljena zgodba, ki so si jo izmislili, da bi strašili prihodnje rodove. Če ne bi bilo neštetih materialnih in duhovnih dokazov, ali, če bi zavrgli vso to dediščino boja za preživetje in obstoj, potem bi zgodovinski spomin res lahko obstajal le kot pravljica; v pravljicah pa je možno vse. Tak, »pravljičarski« pristop se je na Koroškem začel porajati že kmalu po zmagi nad nacizmom z rušenjem enovitega razumevanja pomena te zmage in z ustvarjanjem drugačnega (asimetričnega) zgodovinskega spomina. Ob tem je treba spomniti, da je bila na teheranski konferenci (1943) jugoslovanska partizanska vojska (katere del so bili tudi partizanski odredi Slovenije) priznana za zavezniško vojsko, ki je ob
sodelovanju z zavezniki sama osvobodila svojo domovino. Še nečesa ne smemo pozabiti: proti okupatorju in za nacionalno svobodo so se med drugo svetovno vojno na Slovenskem bojevali samo partizani, vse druge formacije so se z okupatorjem borile proti lastnemu narodu.
Napis na spomeniku - tukaj pred Peršmanovim domom z vso spomenikovo zgodovino vred - sporoča le gola dejstva, ki pa beroči osebi (lahko) veliko pove o širših (proti)nacističnih okoliščinah od konca druge svetovne vojne naprej. Sporočilo o odsotnosti avstrijskih oblasti pri skrbi za obstoj tega simbola »koroškega in mednarodnega boja proti nacizmu« kaže na nespoštovanje Državne pogodbe o obnovi neodvisne in demokratične Avstrije (15. 5. 1955). Znano pa je, da je eden ključnih temeljev za nastanek ADP (19. člena) prav partizanski boj koroških Slovencev, ki je bil odločilnega pomena za priznanje statusa žrtve Hitlerjeve Nemčije, ne pa sostorilke v nacističnem zločinskem delovanju. Ob upoštevanju še vrste drugih neuresničenih pravic slovenske manjšine (zlasti 7. in tudi 24. člena ADP) lahko pritrdimo ugotovitvi, da je spomenik pri Peršmanu »danes priča in relikt, ki je v spominu koroških Slovencev povezan predvsem z izkušnjo žalostne povojne zgodovine: z izključevanjem in obrekovanjem ter nenehnim bojem za uresničitev manjšinskih pravic«.
Z znaki »žalostne povojne zgodovine« se koroški Slovenci srečujete že več kot sedemdeset let, Slovenci v matični domovini pa smo se s podobnimi pojavi (vključno s skrunjenjem partizanskih spomenikov) začeli vedno bolj odkrito srečevati po nastanku samostojne države 1991. V imenu demokracije, svobode govora in boja zoper totalitarizem je postalo podcenjevanje, zasramovanje, kriminaliziranje in izničevanje NOB-ja že stalnica v javnem govoru. Tako se že skoraj tri desetletja ponavljajo trditve, da je »tako imenovani NOB« le »plod politične ideologije«, »komunistična izmišljotina«, »privid preteklosti«, velika laž, mit, in podobne; da so partizani zločinci, ki so v »državljanski vojni« le pobijali prave »rodoljube«. Zločinskost partizanskega boja naj bi potrjevali zlasti povojni poboji »nedolžnih rodoljubov«, ki da so se tudi borili proti »sovražniku«, in so torej tudi udeleženci odporniškega gibanja.
Resnicoljuben in spoštljiv zgodovinski spomin na prelomno dogajanje v času druge svetovne vojne in po njej je od nastanka samostojne slovenske države predmet celovite »predelave«; v ospredju so vedno bolj očitno skrčene in sprevrnjene razlage polpretekle zgodovine, ki je pojmovana le še kot nedemokratični »totalitarizem«.
Prva skupna značilnost koroške in sodobne prakse v RS v interpretaciji
polpreteklega dogajanja je pomanjševaje ali celo izključevanje nacističnega nasilja in zločinov zoper človečnost v času okupacije (etnocid in genocid nad slovenskim prebivalstvom, množične deportacije Slovencev) ter osvobajanje nacističnih storilcev s preimenovanjem v »vojake«, ki da so povsod delovali le »v skladu z mednarodnim pravom«: na Koroškem 1938-1945, oziroma v Sloveniji 1941-1945. Ta praksa se povezuje z omejitvijo pozornosti na čas po letu 1945, ki pa je na Koroškem krajši (maj, junij 1945) kot v Sloveniji (kjer traja do 1990). Druga podobnost se kaže pri izbrisu bistva odpora in
partizanskega boja – nasprotovanje okupaciji in boj zoper nacizem: na Koroškem naj bi ta boj predstavljal le nadaljevanje tradicije »južnoslovanske agresije«; v Sloveniji pa je ob spregledu okupatorskega terorja NOB zreduciran na notranje slovensko »državljansko vojno«, na boj za »komunistično oblast«. Kot tretjo značilnost lahko omenimo blagohotno označevanje sodelavcev okupatorskih oblasti, kolaborantov v zločinskem delovanju zoper slovenski živelj: na Koroškem so označeni kot domovini zvesti, »borci za domovino« − »svobodno in nedeljeno« nemško, seveda; podobno so v Sloveniji označeni kot »plemeniti«, »viteški borci« za svobodno in demokratično domovino (vero in boga), ki jo ogrožata »komunistična revolucija« in boljševizacija.
Kljub vsem prizadevanjem, da bi se skupni zgodovinski spomin očistil vsega »ideološkega« (to je NOB in socializma), pa pri večini prebivalstva v Sloveniji, kot kažejo raziskave slovenskega javnega mnenja od 1990 do 2018, še vedno prevladuje pozitivna, protifašistična in protinacistična usmerjenost.
Žal pa politični predstavniki RS v glavnem ne delujejo v skladu s prevladujočo protinacistično usmeritvijo, kar se kaže tako v njihovih nastopih doma, kakor tudi v zunanjepolitičnem delovanju. Primer za prvo je izogibanje pojmu partizan v javnih nastopih najvišjih državnikov in sploh v javnem medijskem delovanju. V mednarodnih okvirih pa se odmik od »vodilne volje« kaže v zadržanosti pri obsojanju različnih sodobnih oblik oživljanja fašizma in nacizma. Tako na primer Slovenije ni med približno 140 državami – podpisnicami Resolucije OZN proti poveličevanju nacizma in drugih oblik razpihovanja sodobnih vrst rasizma (november 2014). Proti so glasovale le tri države: ZDA, Kanada in Ukrajina, vzdržalo pa se je večina članic EU.
Ponos na odpor nacizmu in partizanski boj kot sestavino zmagovite koalicije v drugi svetovni vojni, ki je še močno navzoč v slovenskem zgodovinskem spominu, se lahko okrepi ob oceni Petra Wilkinsona, člana angleške misije, ki je bila nekaj mesecev pri slovenskih partizanih, in ki je v poročilu (spomladi 1944) zapisal, da gre pri partizanskem odporu za »gibanje, ki je verjetno najpomembnejši dogodek v srednji Evropi, od kar je Andreas Hofer na začetku 19. stoletja dvignil tirolske kmete v upor proti Napoleonu.« (J. Pirjevec, Primorski dnevnik, 2. 8. 2018).
Vsi, ki nam je pokončna drža upornih prednikov in prednic zgled, ki sprejemamo vrednote, za katere so se oni borili, smo dolžni skrbeti, da spomin na veličasten NOB ne bi utonil v oceanu laži in potvorb. Odgovorni smo, da živi in se prenaša iz roda v rod kot spodbuda v prizadevanjih za človeka vredno življenje in za mirno sožitje med ljudmi in državami zdaj in v prihodnosti!
dr. Maca Jogan
Moralna prenova Evrope in 23. avgust
Evropski parlament je pred desetimi leti (2. aprila 2009) sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu s končnim pozivom državam članicam, da razglasijo 23. avgust za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov. Resolucijo so v EP oprli na vrsto temeljnih preteklih svetovnih in evropskih dokumentov, od Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah prek Pogodbe o EU, Resolucije Sveta Evrope o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov 2006, do vrste drugih. Njen nastanek so dodatno utemeljili s potrebo po ohranjanju enotnega zgodovinskega spomina, enotnega pogleda na »skupno zapuščino«, ki jo predstavljajo »nacizem, stalinizem ter fašistični in komunistični režimi«. Potrebo po resoluciji so okrepili še s prepričanjem, »da bi ustrezno ohranjanje zgodovinskega spomina, obsežno prevrednotenje evropske zgodovine in
vseevropsko priznanje vseh zgodovinskih vidikov sodobne Evrope okrepilo evropsko združevanje« (točka 10).
V besedilu je jasno izražen poglavitni namen resolucije in način njegovega uresničevanja, to pomeni, da »se počastijo žrtve, obsodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu«. Sprava je torej cilj, ki je dosegljiva ob ustreznem zgodovinskem spominu, ali kot je v besedilu večkrat ponovljeno »…saj brez spomina ne more biti sprave«. Pri zagovarjanju sprave je izrazito poudarjena »resnica«, kar samo po sebi nikakor ne more biti problematično. Vprašanje celovite in mnogoplastne »resnice« pa se pojavi že pri naštevanju razlogov zanjo, v oceni, da zgodovinskih dejstev ni mogoče razlagati »povsem objektivno in ker ne obstajajo objektivna zgodovinska poročila«. Nadomeščanje tega domnevnega primanjkljaja »objektivnih poročil« o preteklih dogajanjih s »subjektivnimi« razlagami zgodovinarjev je za oblikovalce resolucije problematično, ker da »lahko napačne razlage zgodovine spodbujajo politike izključevanja in tako napeljujejo k sovraštvu in rasizmu« (točka »E«).
Resolucija naj bi dala podlago za »ne-napačne«, torej spravo-tvorne razlage. In kaj je glavna značilnost resolucijskih gradnikov takšnih razlag? Medtem ko se lahko nasploh v celoti strinjamo s svarilom o morebitnih negativnih posledicah »napačnih razlag«, pa se takoj pojavi vprašanje, katere razlage so pravilne, ali katere so bliže preverljivim dejstvom in vzročnoposledičnemu razumevanju in pojasnjevanju celovitih dogajanj. Glede na večkrat izraženo željo po »resnici«, bi pričakovali, da bo v resoluciji vsaj približno uravnoteženo navajanje tipov totalitarizmov in ocen zločinov. K takšni pripovedni usmeritvi bi končno lahko vodilo tudi relativizirajoče egalitaristično sklicevanje na to, da »je z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal« (točka »N«).
Resnica o dogajanju v Evropi v 20. stoletju je v tej resoluciji v bistvu precej odmaknjena od celovitega prikaza totalitarnega delovanja, je pomanjkljiva in s tem tudi pristranska. Tega »pripovednega« dejstva pa nikakor ni mogoče opravičiti z odsotnostjo »objektivnih poročil«, saj ne manjka pisnih in vseh drugih (materialnih) virov za to, da bi pod »totalitarizem« uvrstili npr. italijanski fašistični režim, frankizem, Hortyjev fašizem ali pa Paveličevo NDH. Ne manjka množice virov, ne manjka niti seznamov žrtev teh totalitarizmov, pa jih zaman iščemo v resoluciji. Zaman je tudi trud, da bi vendarle postavili zaporedje dogajanj in tudi, da bi »na miljone žrtev« (točka »G«) prelili v približno konkretne številke. Ve se namreč, koliko milijonov civilistov in vojakov je bilo npr. pobitih s strani Nemcev in koliko desettisočev mest in vasi uničenih. Nobenega dvoma tudi ne more biti o tem, kdo je začel drugo svetovno vojno.
Resolucijska »resnica«, na kateri temeljijo zahteve po spravi in moralni prenovi, je predvsem temelj za obsodbo enega totalitarizma – komunizma. V njej so zelo podrobno naštete različne potrebne dejavnosti za obsodbo komunizma, vključno z zagotavljanjem posebnih finančnih sredstev za to. V zagovoru 23. avgusta kot »vseevropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov« (točka 15) je enostranska, protikomunistična usmeritev praznovanja tega dne posebej poudarjena, saj je »končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove« (točka 16).
Pred desetimi leti je skupina poslancev državnega zbora RS zahtevo za sklic izredne seje (24. avgusta 2009), na kateri naj bi »čim prej« sprejeli to resolucijo, utemeljila s trditvami o izenačenosti vseh žrtev, s poudarkom, da je »visoko kvoto žrtev prispevala tudi Slovenija, daleč največ v dveh mesecih po koncu 4-letne 2. svetovne vojne« in z opozorilom na nujnost nepristranske počastitve spomina na »desettisoče žrtev teh režimov, ki ležijo razsute po slovenskih breznih«. V skladu z ostriženo »resnico« je s temi žrtvami povezan le komunizem. Že deset let beremo obžalovanje, da 23. avgust v RS še ni državni praznik. Prizadevanja za odpravo vseh ostankov »totalitarizma« pa se nadaljujejo z nezmanjšano močjo, in to ne le na ravni »ideološkega« temveč v zelo vidnem praktičnem delovanju, vključno z zadnjimi skrunitvami spomenikov.
Enačenje vseh totalitarizmov je v polnem teku, zato ni odveč, če si prikličemo v spomin, kaj je glede tega pojava pred nekaj leti povedal znani angleški zgodovinar, avtor dela Podivjana Evropa, Keith Love v pogovoru za posebno poletno številko Mladine (2015, str. 70). Na vprašanje, kaj je bilo hujše, »nacizem ali komunizem« oziroma, ali ju lahko enačimo, je zelo jasno poudaril: »Brez dvoma je nacizem nekaj hujšega kot komunizem. Grozodejstva nacistov so bila bistveno večja in bolj nečloveška kot grozodejstva komunistov. … seveda se mi zdi bolje, da je v vojni zmagala Sovjetska zveza, ne pa nacistična Nemčija. Predvsem zato, ker je bila nacistična ideologija genocidna … .«. Pa je bila ideologija (o nadljudeh) le ena sestavina vseobsegajočega delovanja nekomunističnih totalitarizmov, katerih sledilci v modernizirani, moralno prenovljeni podobi rišejo nove zemljevide in javno izražajo težnje po prenovi meja slovenskega ozemlja. Zato se ob – razumljivo primarnem – načrtovanju prihodnjega razvoja preprosto ni mogoče odpovedati celovitemu vpogledu v 20. stoletje in/ali se opirati le na »prenovljeno zgodovino« Evrope.
dr. Maca Jogan