Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske

»V srcu nam raste le ena zavest, da lepše kot vse, je domu biti zvest. Čim silnejše nas tujec zatira, tem močneje se narod upira.«

Spoznajte društvo

Ali poznamo vse naše narodne vrednote?

 

Pred kratkem  smo doživljali kar nekaj nesrečnih pojavov, lahko jih kar imenujmo katastrof, priča smo bili odločne dejavnosti gasilske organizacije. Ali se Slovenci zavedamo vrednot naših gasilcev in to Prostovoljnih gasilskih društev kot tudi poklicnih gasilcev. Če se ozremo v sosednje države, vidimo, da imamo v Sloveniji bistveno večjo tovrstno varnost. Poleg poklicnih gasilskih potencialov, na s v veliki meri rešujejo prav prostovoljna gasilska društva. Ta so razširjena po vseh krajih, urejujejo svoje potenciale  in kar je izredno pozitivno s svojim društvenim delovanjem vzgajajo mlade in ustvarjajo lepo družbeno vzdušje širom po domovini.

Bodimo ponosni nanje.     

GASILSTVO NA SLOVENSKEM V 19. STOLETJU

V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja zasledimo na slovenskem prve resnejše poskuse, da bi se ustanovila organizacija za gasilsko službo, ki bi bila stalno in strokovno pripravljena za gašenje požarov. Potrebo po taki organizaciji so najbolj čutila mesta, med njimi zlasti Ljubljana, kateri je bila požarna katastrofa v " Cukrarni " leta 1858 , ko je gorelo ves teden še dobro v spominu.

Dvotonska gasilska trobka s tipko. Rabili so jo poveljniki za dajanje različnih znakov in za gasilske vaje

Že leta 1863 je v Ljubljani župan Miha Ambrož prevzel vodstvo gašenja, za pomoč pa je določil dva magistratna uradnika, osem slug in devet mestnih delavcev. Kljub temu pa so se pri vsakem požaru pokazale pomanjkljivosti. Sluge, delavci, pomočniki in uradniki so prepozno prihajali k ognju, orodje se je polomilo, porazgubilo itd. Magistrat je uvidel, da se bo moral lotiti drugačne rešitve tega vprašanja. Še isto leto se je obrnil na telovadni društvi Južni sokol in Turnverein s prošnjo po prevzemu gasilskega opravila v Ljubljani. Medtem ko Turnverein gasilske službe ni prevzel pa je bil odgovor Južnega sokola pritrdilen, saj je imel kar sto članov. Dr. Gosta, poznejši župan, je izdal že leta 1863 za Južni sokol gasilski red, ki je med drugim določal: Prostovoljna požarna obramba Ljubljanskega telovadnega društva Južni sokol se je izjavila, da hoče podpirati in izpopolniti mestno gasilstvo. Požarno obrambo sestavljajo :
-    člani omejenega društva, ki so k obramibi prostovoljno pristopili,
-    iz pomožnega osebja (hlapcev, pomočnikov itd.) katere dodeli obrambi v pomoč društvo ali mestni magistrat.

Požarna obramba ustanovljena v okviru Južnega sokola pa se zaradi nasprotovanj zlasti nemškega Turnvereina ni obdržala, zato je župan dr. Josip Suppan leta 1869 ustanovil pripravljalni odbor za ustanovitev samostojnega prostovoljnega gasilskega društva, ki so ga ustanovili leta 1870.

V Mariboru je junija 1879 prišlo do pobude za ustanovitev redne požarne obrambe, vendar je bila na občini zavrnjena, češ da je požarna služba stvar občinskega sveta, ne pa privatne organizacije. Julija istega leta je bila dana pobuda za ustanovitev požarne obrambe v Celju. Februarja 1869 se je sestal pripravljalni odbor v Laškem in na Ptuju, v Metliki pa so 19. septembra ustanovili gasilsko društvo, ki je postalo prvo prostovoljno gasilsko društvo na Slovenskem.


Čelada načelnika Prostovoljnega gasilskega društva Metlika iz leta 1885.

Po ustanovitvi prvih gasilskih se je ideja prostovoljnega gasilstva širila po vseh slovenskih deželah. Večina društev je nastala največkrat po večjih in manjših požarih, pri katerih so bili ljudje brez moči in nesreče niso mogli preprečiti niti omejiti. Uspešne akcije prvih gasilskih društev - požarnih obramb so spodbudile tudi druge, da so resno prijeli za delo, zbrali članstvo in sredstva za nakup orodja in opreme. Do leta 1881 je bilo na Slovenskem (brez Koroške) ustanovljenih 39 gasilskih društev.

POSTAVA O POŽARNI POLICIJI IN GASILKIH STRAŽAH Z NAČRTOM PRAVIL IN SLUŽBENEGA REDA ZA PROSTOVOLJNE POŽARNE OBRAMBE

Dne 15. septembra 1881 sta cesar Franc Jožef in ministrski predsednik Taaffe objavila " Postavo o požarni policiji in gasilskih stražah " za vojvodino Kranjsko. Tej so bili kasneje dodani še načrt pravil za prostovoljne požarne obrambe, službeni red o odnosih med posameznimi oddelki požarne obrambe in osnovna pravila za podporno matico prostovoljne požarne obrambe. Vse to je na Kranjskem, podobno je bilo tudi v drugih naših deželah, precej prispevalo k nadaljnjemu razvoju prostovoljnih gasilskih društev, ki so do 1. svetovne vojne proniknile v slovenska mesta, trge in vasi.


Postava - požarni red iz leta 1795, najstarejši dokument in muzejski predmet, ki ga hrani Slovenski gasilski muzej dr. Branka Božiča v Metliki. Napisan je v slovenskem in nemškem jeziku.
 
RAZVOJ POŽARNE OBRAMBE V OBDOBJU AVSTROOGRSKE IN DO 1. SVETOVNE VOJNE

Pravno urejanje požarnega varstva, praktične izkušnje prvih gasilskih društev, pripravljenost ljudi, da pomagajo ljudjem v nesreči, organizacijska krepitev gasilstva, itd. so prispevali k hitri rasti in ustanavljanju novih in novih požarnih obramb. Do 1. svetovne vojne, ki se je začela leta 1914, je bilo na Slovenskem ustanovljenih že nad 380 društev. Kljub zahtevi, da mora občina skrbeti za potrebno orodje in opremo pa so bila društva slabo opremljena zlasti z brizgalnami in cevmi. Društvene kronike so polne podatkov, kako so člani zbirali denar za nakup orodja z raznimi zbiralnimi akcijami, veselicami, prireditvami in podporami ljudi, zlasti bogatejših, ki so tudi na zunaj kazali svojo naklonjenost do gasilcev z botrstvom pri blagoslavljanju brizgaln, društvenih praporov, gasilskih shramb in domov.


Šerpa - svilen trak s kovinskim gasilskim znakom iz časa Avstro - Ogrske.


Poveljniška čelada z rdečim čopom iz konjske žime. Nosili so jo poveljniki - načelniki v obdobju pred 1. svetovno vojno.
 

Gasilska društva so se že kmalu po ustanovitvi povezovala v deželne zveze. V naših deželah je v času do 1. svetovne vojne delovalo 8 gasilskih zvez :
1. Zveza prostovoljnih gasilskih društev za Koroško
2. Štajerska deželna gasilska zveza
3. Zveza slovenskih požarnih obramb za Spodnje Štajersko
4. Zveza prostovoljnih gasilskih društev v političnem okraju Ljutomer
5. Deželna zveza gasilskih društev na Koroškem oziroma od leta 1910 dalje Slovenska deželna zveza prostovoljnih gasilskih društev na Kranjskem
6. Kranjska deželna gasilska zveza od leta 1913
7. Zveza kočevskih gasilskih društev
8. Zveza muropoljskih gasilskih društev

Organizacijsko so bila društva videti skoraj popolnoma enako, najbolj opazne razlike so bile le v številu članstva, s tem pa tudi v orodju in opremi, ki jo je imelo posamezno društvo. Orodje in opremo so društva kupovala na Nemškem, Češkem in pri Albertu Samassi v Ljubljani.


Lesena ročna brizgalna iz leta 1836, ena od najstarejših ohranjenih brizgaln iz tega časa na Slovenskem. Brizgalno je graščak gradu Snežnik baje daroval vasi Grahovo pri Cerknici na Notranjskem

V gasilskih društvih je večina članov delovala v duhu gesla: " Bogu na čast, bližnjemu na pomoč!". Obstajale pa so velike razlike med člani v posameznih društvih, mestnih in podeželskih, še posebej pa med deželami, ki jih je povezovala habsburška monarhija. Plemenito geslo " Drugemu na pomoč!", je bilo vedno pred vsemi drugimi idejami in stališči ob požarih in drugih nesrečah. Gasilci so hiteli na požarišča in druge kraje nesreč, ne glede na svoje nacionalne in druge politične poglede.

Pripadnost gasilski organizaciji resnično pomagati bližnjemu v nesreči, je bilo pogosto pomembnejše od tega ali je gasilski funkcionar Nemec ali Slovenec in ali pripada klerikalni, liberalni ali socialni demokratski stranki.

GASILSTVO V KRALJEVINI SHS - JUGOSLAVIJI

Po propadu Avstro-Ogrske in ustanovitvi Kraljevine SHS so nastale nove možnosti za uresničitev enotnega slovenskega gasilstva. Ta ideja je bila zlasti močna v krogih bivše Slovenske deželne zveze prostovoljnih gasilskih društev na Kranjskem. Dne 1. julija 1919 je bil v Ljubljani prvi občni zbor Jugoslovanske gasilske zveze Ljubljana. Na zboru so ukinili stare deželne zveze, sprejeli nova pravila in izvolili odbor, v katerem so bili sami Slovenci. Predstavnikov nemško usmerjenih zvez ( Koroške, Štajerske, Kočevske ) ni bilo na zboru.

Leta 1920 je imela novoustanovljena JGZ Ljubljana 22 gasilskih žup s 306 društvi in nekaj manj kot 10000 člani, manj kot jih je bilo pred začetkom 1. svetovne vojne. V dvajsetih letih je dosegla pomemben napredek. Leta 1927 je imela 36 žup, nad 580 gasilskih društev in nad 20000 članov.


Pivski rog Prostovoljnega gasilskega društva Radlje ob Dravi iz naravne roževine iz leta 1925

Dne 15. julija 1933 je kralj Aleksander podpisal zakon o organizaciji gasilstva.

Zakon je ukinil gasilska društva in namesto njih dovoljeval le gasilske čete. Ukinjena je bila tudi samostojnost gasilskih organizacij. Upravo Gasilske zveze Jugoslavije je imenoval minister za telesno vzgojo naroda. Izvolitev osrednjega in nadzornega odbora gasilskih zajednic je potrjevala Gasilska zveza kraljevine Jugoslavije v Beogradu. Izvolitev župnih uprav je potrjevala novoizvoljena in potrjena uprava zajednic, izvoljeni upravni in nadzorni odbor gasilskih čet pa uprava gasilske župe. Ves ta sistem je moral in je izzval številne spore. Leta 1937 je bilo na Slovenskem 942 čet z nad 30000 člani.

Vihar 2. svetovne vojne se je aprila 1941 zgrnil tudi nad Jugoslavijo. Ob napadu na Jugoslavijo je odpovedala vojaška obramba, pa tudi gasilska organizacija ni bila pripravljena za težke naloge obrambe civilnega prebivalstva pred napadi.

Ročna gasilna brizgalna brentača. Take so imela gasilna društva pred 2. svetovno vojno in po njej


Gasilska kapa načelnika PGD Metlika, z gasilskim znakom in grbom Kraljevine Jugoslavije.
 
GASILSTVO MED IN PO NOB

Po aprilski katastrofi leta 1941 so slovensko ozemlje zasedli okupatorji Italija, Nemčija in Madžarska. Prevzeli so vso oblast v deželi in vsak po svoje uvedli tudi gasilsko službo. V Ljubljani so Italijani razpustili prostovoljne gasilske čete. Službo je opravljala poklicna gasilska četa v Mestnem domu v Ljubljani. V njej je bilo vedno več italijanskih gasilcev, ki so prišli v glavnem iz Trsta, tako da je imela četa okoli 100 gasilcev. V Kočevju, Novem mestu, Grosupljem, Metliki in Logatcu so bile pomožne čete pod vodstvom italijanskih gasilcev. Nemci so organizacijo podredili policiji oziroma protiletalski zaščiti.

V četah so bili predvsem starejši člani, določila pa jih je občina. Ta je skrbela tudi za njihovo strokovno vzgojo.

Pri kapitulaciji Italije septembra 1943 so Nemci obnovili gasilske čete v Ljubljani in njeni okolici ter jih vključili v protiletalsko zaščito. Med okupacijo našega ozemlja je bilo uničenega okrog 75 % gasilskega orodja in 90 % gasilskih cevi.
Po osvoboditvi maja leta 1945 se je nova ljudska oblast znašla pred težkimi vprašanji in problemi, med katerimi je bila tudi zaščita pred požari, eksplozijami in elementarnimi nesrečami.  Delo je zaživelo tudi v vseh prostovoljnih gasilskih četah.  Že prve mesece po osvoboditvi so imenovali referente za gasilstvo pri ljudskih odborih in ustanovili gasilsko poveljstvo. To poveljstvo je imelo določena finančna sredstva, s katerimi so kupili gasilcem zlasti obleke, orodje in opremo, ki so jih lahko dobili leta 1945. Gasilci so dobivali predvsem stare avtomobile vseh mogočih znamk, ki so jih preurejali s prostovoljnim delom.

Na Dolenjskem, Notranjskem in Kočevskem je bil položaj izredno težak. Bilo ni ne domov, ne orodja, ne oblek, pač pa veliko trdne volje pri preživelih gasilcih, ki so iskali skrito in zakopano opremo. Na Gorenjskem in na Štajerskem so že maja in junija 1945 obnovili gasilsko organizacijo.

Da bi gasilstvo doseglo napredek in da bi podprlo požrtvovalno delo članov gasilskih čet je Ministrstvo za notranje zadeve že v oktobru 1945 razpisalo dvomesečno nagradno tekmovanje, ki se se mu odzvale skoraj vse čete v LR Sloveniji. Ministrstvo za notranje zadeve je nato dalo pobudo za petmesečno tekmovanje od 1. julija do 30. novembra 1945 in razpisalo nagrade za tri čete v Sloveniji, ki bodo v tem času dosegle najboljše uspehe. Okrajna gasilska poveljstva, ki so zbrale podatke o uspehih tekmovanja gasilskih čet, so ugotovila, da so gasilci opravili skupaj nekaj milijonov prostovoljnih delovnih ur. Iz požganih domov so zrasli novi domovi, iz avtomobilskih razbitin gasilski avtomobili, popravljene so bile strehe, okna in vrata, gasilsko opremo in orodje so vzdrževali z največjo skrbjo.

V prvih petih mesecih leta 1948 so bile končane priprave za izdelavo osnutka zakona o gasilskih društvih FLRJ, ki je omogočil pripravo republiškega predloga zakona. Zakon o gasilskih društvih je skupščina LRS sprejela 19 maja 1948.
Po sprejetju zakona o gasilskih društvih so se okrajna in mestna gasilska poveljstva spremenila v pripravljalne odbore. Gasilske čete so hitro dobila dovoljenja za svoje delovanje, tako da je bilo poleti in jeseni leta 1948 nad 850 občnih zborov prostovoljnih gasilskih društev. Do začetka leta 1949 so bili tudi ustanovljeni zbori 30 okrajnih in mestnih gasilskih zvez Število novih gasilskih enot je po vojni zelo hitro naraščalo, s tem pa tudi število članov. Medtem, ko je bilo leta 1940 v gasilski organizaciji 32.202 članov, jih je bilo konec leta 1949 54.697. Med njimi je bilo tudi nad 3500 žena in deklet ter nad 6000 mladincev. Po ustanovitvi Gasilske zveze LR Slovenije 2.10.1949 je novo vodstvo krepko prijelo za delo. Ugotovilo je, da se je gasilska organizacija znatno krepila in uredila, da pa obstaja še vrsta pomanjkljivosti in nalog. Dne 15. in 17. avgusta 1952 je bil v Ljubljani prvi gasilski festival, na katerem je sodelovalo okrog 18.000 članov gasilske organizacije.
Leta 1954 je Gasilska zveza LR Slovenije združevala 20 okrajnih gasilskih zvez, 1266 gasilskih društev s 64.490 člani. S svojim delom, zlasti upravnega odbora in komisij je krepila in razvijala delo društev in zvez, organizirala številne aktivnost na področju operativnega in preventivnega delovanja, strokovnega izobraževanja, organizacijskega utrjevanja, delovanja z ženskami in mladino itd. Rezultate svojega delovanja so gasilske organizacije pokazale zlasti na 11. gasilskem festivalu 4. in 5. avgusta 1956 v Mariboru, ki je bil mogočna manifestacija slovenskega gasilstva, na kateri je sodelovalo blizu 20.000 članov.

Gasilska organizacija se je v naslednjih letih krepila na vseh področjih svojega delovanja. Okrepila je preventivno dejavnost, organizirala društva Mladi gasilec v osnovnih šolah, razvijala kulturno-preventivno in propagandno dejavnost, krepila strokovno usposobljenost svojih članov, predvsem pa postala uspešna organizacija za gašenje in reševanje pri elementarnih nesrečah. Posebej naj omenimo, da je bilo v gasilskih društvih leta 1975 5.720 žensk, leta 1983 15.799 in leta 1991 19.517 žensk. Po doslej znanih podatkih ima gasilska organizacija v Sloveniji na celotno število članov največ članic in mladine v Evropi.

Podarite 0,5 % dohodnine

Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Donacija društvu

Prijava na e-novice

Prijava za člane

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGR-a. Prizadevamo si za čim večjo ozaveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGR-a: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matični domovini.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

e-mail: drustvo.tigr@siol.net