Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske

»V srcu nam raste le ena zavest, da lepše kot vse, je domu biti zvest. Čim silnejše nas tujec zatira, tem močneje se narod upira.«

Govor Jasmine Gruden

Govor Jasmine Gruden - študentke, kulturne delavke in sodelavke slovenskega deželnega sedeža RAI in televizije Koper - Capodistria -. ki ga je imela včeraj, 6. 9. 2021, ob 10.00 na pokopališču pri Sv. Ani.

Spoštovano občinstvo, drage prijateljice in prijatelji,

kako lepo zveni slovenska beseda - tu, v Trstu!

Počaščena sem, da mi je bila dana možnost, da lahko svobodno izrazim svoja razmišljanja o zgodovinskih dogodkih, ki se vežejo na našo sedanjost, na življenje vseh nas.

91 let je minilo, odkar so Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič

padli pod streli fašističnega terorja.

91 let, če pomislim, je to cela večnost! Skušam vstopiti v vzdušje tistih daljnih, mračnih tridesetih  let 20. stoletja. Zatiralni režim, diktatura, predvsem pa prepoved slovenskega jezika.

Vi, Slovenci, ne obstajate! Nikoli vas ni bilo tu! Narod, kakšen narod? Nekaj kmetov, brez kulture, brez identitete! Qui si parla solo italiano!
Pisanje nove zgodovine: Trst stoodstotno italijansko mesto. Tu so potomci antičnega Rimskega imperija, slava starodavne velesile. Tu Slovencev ni nikoli bilo!
Popolna kontrola nad informacijo! Kontrola nad pisanjem časopisov.

Ferdo, Franjo, Zvonimir in Alojz so se z vso vnemo  temu upirali, z vso drznostjo so verjeli v svoje ideale, kljub težko dosegljivemu cilju je bila njihova želja po svobodi tako močna, da je popolnoma  zasenčila strah pred smrtjo. Skušali so organizirati odpor, a tudi ohranjati slovensko besedo, poskrbeli  so, da so se otroci doma lahko učili pisati in brati v slovenščini.

Žerjavica slovenske besede in kulture je še vedno tlela pod pepelom fašističnega požara.

In zamislim se nad tem, kako je bil takratni svet drugačen od današnjega, kako ga lahko mi, predvsem mladi, dojemamo, ali če ga sploh zmoremo dojeti. Današnji svet in tisti izpred devetdesetih let sta si zelo različna, a obenem lahko najdemo neko skupno nit, ki ju veže.
In ta skupna nit je... informiranje.

Informiranje, informacije, lažne informacije.

Informacija v času fašistične diktature je bila enosmerna, v rokah režima. Veljala je samo ena resnica, obstajala je le ena zgodovina, tista, po kateri so bili naši kraji čisto italijanski.

Svobodne informacije ni bilo, način, da bi lahko prišla drugačna, neuradna mnenja na površje, so bili nedovoljeni propagandni listi, ki so jih širili svobodomiselni ljudje, taki kot naši bazoviški junaki.

S popolno kontrolo nad informacijo je režim ustoličil svojo resnico.

Med vojno so življenjske informacije partizanom prinašale tudi kurirke, ki so s tem tvegale svoja mlada  življenja.

Danes doživljamo skrajno nasprotje, utopljeni smo v morju informacij. Kdorkoli lahko postane vir informacij, ki s pomočjo spletne tehnologije lahko dosežejo vse kraje sveta. V tem, ne morju, temveč oceanu, lahko vsakdo najde svojo resnico, lahko odkrijemo dejstva ali njihovo popolno nasprotje. Zato je pogostoma težko razlikovati med resnico in lažjo, med resničnimi  ali lažnimi informacijami. Sprašujem se, ali je popolna demokracija informacije res pozitivna.

Ker tudi v tej popolni svobodi komunikacije naletimo na pretvarjanje in poustvarjanje zgodovine, tudi danes lahko najdemo podatke, ki so skregani z zgodovinsko resnico in tudi z realnostjo, kot je na primer enačenje bazoviških junakov in drugih partizanov s teroristi.

Živimo v času lažnih informacij, v katerem lahko tudi mogočni državni voditelji poustvarjajo realnost, in splet, žal, krepi in utrjuje njihovo mnenje, tako da jim številne množice ljudi nasedajo.

Smo v času, ko lahko vsaka iz trte izvita teorija dobi svoje podpornike in ljudi, ki vanjo verjamejo.

Saj res: koronavirus ni nikoli obstajal, to je le zarota močnih sil... cepiva ubijajo in Zemlja je... ploščata!

Če torej obstaja element, ki povezuje naš svet s tistim izpred devetdesetih  let, je to nedvomno načrtna dezinformacija.

Kako bi se Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič bojevali danes, katera sredstva bi uporabljali? Morda socialna omrežja?

Nedvomno bi se za obstoj našega jezika, naše pesmi in kulture srčno angažirali. Da, ker tudi danes potrebujemo “borbo”, tudi danes se moramo upreti izginotju, čeprav ne živimo v vojnem času, čeprav z drugačnimi sredstvi.

Seveda, danes smo! Mi smo tu! Nihče ne more tega zanikati!

Danes lahko v svojem mestu spregovorim v slovenščini. Ko se sprehajam po Trstu in zaslišim slovensko besedo, mi je takoj toplo pri srcu in si rečem “Slovenci”, ker je Trst naš dom

zahvaljujoč se Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču in vsem drugim pogumnim ljudem, mlajšim in starejšim, fantom in dekletom, ki so se borili, da lahko danes govorimo slovensko, ko se sprehajamo po ulicah našega Trsta.

Mnogi italijansko govoreči someščani nam zavidajo, da znamo dva jezika. Več mojih italijanskih vrstnikov s fakultete je marsikdaj izrazilo veliko zanimanje za našo kulturo, tradicije, za našo slovensko skupnost. Po eni strani se jim zdimo nekoliko zaprti, po drugi pa občudujejo našo  bogato zgodovino, kulturo, običaje.

Lepo je biti zamejka, znati dva jezika in poznati dve kulturi.

Vsi Slovenci pa se tega ne zavedamo. Kaj lahko naredimo, da slovenska narodna zavest ostane živa?

Kdo so torej današnji bazoviški junaki? O tem imam svoje mnenje: to so tisti, ki se borijo za naš jezik, ne da bi pri tem imeli kaj dobička. Ali so junaki odborniki društev, ki so razpršena po naših vaseh in mestu, ki delajo za dobro naroda in jim to zadošča? Razumeti moramo, da je delovanje za ohranjanje in razvoj kulture velika čustvena obogatitev.

Še se moramo boriti, da ohranimo slovenščino na naši zemlji. Ali potrebujemo sodelovanje? Potrebujemo Narodni dom? Narodni dom, prihodnost, simbol slovenstva v Trstu, žarišče narodne skupnosti, kraj prijateljstva in sodelovanja vseh društev. To je moje upanje.

Mislim, da lahko vsak od nas kaj doprinese skupnosti s svojim talentom, s svojo drugačnostjo, tako da se lahko naša kultura in jezik še naprej razvijata.

Zelo pomembna je medgeneracijska povezanost, sodelovanje, ki nima barv in obojestransko bogati naša življenja.

Primer takega sodelovanja je na današnji svečanosti. Že to, da nam starejša generacija zaupa in prepušča besedo, je bistvenega pomena za obstoj naše slovenske manjšine.

Mladi se moramo obvezati, da se bomo še borili, ne z orožjem, temveč z našimi idejami in dejanji. Danes potrebujemo še takih junakov, ki bodo z vso vnemo verjeli v naš jezik, kulturo in v našo resnično zgodovino.

Dragi Ferdo, Franjo, Zvonimir in Alojz, za vedno v mojem srcu, za vedno v naših srcih.

Podarite 0,5 % dohodnine

Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Donacija društvu

Prijava na e-novice

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGR-a. Prizadevamo si za čim večjo ozaveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGR-a: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matični domovini.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

e-mail: drustvo.tigr@siol.net