Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij
organizacije TIGR Primorske



Primorci kot prvi protifašisti v Evropi  -  Evropski parlament v Bruslju, 23. januarja 2024 

Prispevki tukaj.

Govor dr. Mihe Zobca v Padričah

Govor na spominskem pohodu Padriče, 4. 11. 2023

 

Z izbruhom prve svetovne vojne je mrak legel na obzorje Evrope. Ob premirju novembra 1918. leta temačnega časa še ni bilo konec. V Mali Aziji je še pet let potekala morija med turškim in grškim prebivalstvom, Poljska je ob ustanovitvi bila boje na vzhodni meji, pri čemer so njene čete zakrivile pomor civilnega judovskega prebivalstva, na Irskem pa je potekala vojna za osvoboditev izpod britanskega jarma.

Tako kot marsikje po Evropi, je tudi v Italiji po katastrofi svetovne morije divjala huda kriza. Duce je izkoristil trenutek, ko se je zdelo, da se bo Apeninski polotok obarval rdeče, in nagovoril razočarane množice. Te so se hitro oprijele naracije o »pohabljeni zmagi« in fašizem je s pomočjo kapitala in veleposesti brez težav prevzel primat v Rimu. Zdelo se je, da je Mussoliniju državo uspelo vendarle stabilizirati. Državni intervencionizem, kakršnega je uvajal fašizem, je bil deležen simpatij v svetu, tudi s strani velikih igralcev. Videti je namreč bilo, da je Duce uspel kaotičnemu kapitalizmu nadeti uzdo in zamejiti pogubne posledice gospodarske depresije. Italijanski »recept« ni bil mogoč brez žrtev. Intervencija je namreč zahtevala železno roko, ki je po uvedbi fašističnih zakonov in ukinitvi parlamentarizma vse bolj nadzorovala družbo in se zalezla v vse njene pore. Te ukrepe so vse bolj občutili prebivalci italijanske vzhodne meje, kjer je režim kazal najbolj zloveščo podobo. Na področju Julijske krajine, kjer je na Primorskem in v Istri živelo približno pol milijona Slovencev in Hrvatov, je nastal t. i. obmejni fašizem, ki je uveljavil italianizacijsko oz. raznarodovalno politiko. Ta se je še zaostrila po letu 1927, ko so postale prepovedane vse oblike izražanja v neitalijanskem jeziku. Ukinjena so bila slovenska in hrvaška društva, razpuščeni denarni zavodi, tisk v slovenščini oz. hrvaščini ni bil več dovoljen. Antifašizem, ki je dotlej deloval bodisi v obliki pasivne rezistence, kulturnih aktivnosti ali podtalnega odpora, se je nato zatekel docela v ilegalo. Organizirana je bila razvejana pahljača aktivnosti, ki je obsegala širjenje prepovedane literature, vojaško obveščevalne dejavnosti in tudi neposredne napada na fašiste in fašistične objekte. Odpor je utelešala organizacija TIGR, čeprav je bilo delovanje zelo razpredeno. Ne smemo pozabiti na Borbo, ki so jo tržaški mladinci vzpostavili jeseni 1927. leta. Pripadniki te organizacije so izhajali iz vrst generacije, ki je, tako istrski antifašist in pisatelj Ivo Brnčić, stala pred zaprtimi vrati. Rojena na začetku stoletja ni poznala drugega kot uničenje, morijo in razdejanje. Na svet odraslih je gledala kot na »zaprašen muzejski eksponat« in bila zato pripravljena na drugačne oblike upora in ilegalno delovanje, kakršnemu so tržaški liberalni prvaki nasprotovali. Navdih so mladi našli v svetu, ki so ga živeli, pri irskem osvobodilnem gibanju, Makedoncih, ki so s terorjem odgovarjali na državni terorizem monarhične Jugoslavije, in pri boljševiški revoluciji.     

Tu smo, da se spomnimo aktivistov iz Julijske krajine in Jugoslavije, ki so se na pobudo pripadnikov Borbe  v Padričah sestali pred skorajda sto leti. »Borbaši«, člani te najbolj ognjevite skupine antifašistov, so v tem času doživeli hud udarec.  Fašistični teror je namreč prizadel istrski del organizacije, ki je bila spomladi in jeseni 1929 deležna težkih zapornih kazni. Njen najbolj vidni pripadnik Vladimir Gortan je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo. Po istrski katastrofi so sledila usklajevanja o nadaljnjem delovanju. Sprva je izgledalo, da bodo kulturno-politične težnje prevladale nad ustrahovalnimi akcijami, a je nazadnje aktivistična plat gibanja vendarle prevladala. Usmerjenost k neposredni akciji, prizadejanju škode fašističnim objektom, je prišla do izraza pri bombnem napadu na prostore časopisa Il Popolo di Trieste, ki se je izkazal za usodnega. Fašistična justica je aretirala večino članov tajne organizacije, z ustrelitvijo na bazoviški gmajni pa kaznovala Miloša, Valenčiča, Bidovca in Marušiča. Fašizem je kaznovanje izrabil kot lekcijo, ki naj bi dala vedeti, da se režimu ni pametno postavljati po robu. Za Borbo je bil to hud udarec, od katerega se ni več zares pobrala. Seveda pa to ni ustavilo protesta proti fašističnim krivicam: usoda bazoviških junakov je odmevala po svetu, od Velike Britanije in Združenih držav do daljne Avstralije. Demonstracije antifašistov iz Julijske krajine v Argentini, ki so tja zbežali prav zaradi fašizma, je zmotil izbruh vojaške diktature. Ta je vsakogar z levičarskimi nagnjenji strpala v zapor. Drakonske kazni kljub vsemu niso mogle omajati borbe proti diktaturi v »domovini«. Spomin na bazoviške junake so obhajali, ko je bilo to le mogoče, tako v Argentini kot drugod. V Kranju so umrlim pod fašističnimi streli postavili spomenik, ki velja za prvi spomenik antifašizmu v Evropi.

Podtalno delovanje TIGRa se je nadaljevalo v povezavi z drugimi aktivisti in tudi jugoslovansko Orjuno (Organizacijo jugoslovanskih nacionalistov), ki je izvajala čezmejne akcije in dobavljala orožje. Do ponovnega, poslednjega obračuna je prišlo 1941, ko se je fašistično Posebno sodišče za zaščito države vnovič mudilo na italijanski vzhodni meji. Na zatožni klopi so se tedaj znašle osebe z vseh segmentov primorske družbe. Fašistična »pravica« jih je razvrstila v različne skupine, od teroristov do komunistov in intelektualcev. Odpor proti fašizmu je dosegel vrh v osvobodilni vojni, ko je bila Primorska skorajda enotna v odporu proti okupatorju. Čeprav je fašizem v času svojega »prijaznejšega obraza« in zaradi socialnih ugodnosti, ki jih je obetal, nudil udobno pribežališče marsikomu, je privijanje škornja vzbujalo vse ostrejši odpor. Ta se je v najbolj izraziti obliki kazal pri mladih, »generaciji pred zaprtimi vrati«, vajeni vseh grozot. Prav oni so – ob asistenci starih prekaljenih mačkov, a velikokrat tudi v nasprotju z njimi – razpihali iskrico upora in poskrbeli, da je tu vzklilo antifašistično gibanje, ki se je zaključilo z zmago v vojni.

Zaključilo pa se pravzaprav ni. Z manifestacijami, kakršna je današnja, obhajamo spomin na pretekla dejanja, ki so ravno tako današnja. Relevantna so namreč za življenje v trenutku, ko smo spet soočeni z voditelji, ki se imajo za preroke, a so pravzaprav le osebe z diktatorskimi težnjami. Mnogokje ne gre zgolj za apetite, ampak za uresničevanje idej in politik, ki poenostavljajo kompleksno stvarnost in stremijo k sprevračanju obstoječega parlamentarnega reda. Namesto tega ponujajo »enostavnejše« vodenje, ki je avtokratsko in odločilno posega v individualne svoboščine ter pravice ne-večinskih družbenih skupin. Manifestacija je pomembna tudi zato, ker se s z namenom upravičevanja teh ukrepov in politik briše spomin na ljudi, ki so se takim politikam zoperstavljali. Krčenje pridobljenih pravic, vera v močnega voditelja, ki uvaja ukrepe onkraj ustaljenih postopkov, nacionalno poveličevanje in zapiranje v nacionalne okvire ter utišanje in zapostavljanje skupin, ki ne sodijo v matrico homogenega naroda, so del teh procesov.

Žal se namesto, da bi izpostavljali kompleksnost zgodovinskega dogajanja v prostoru, ki je bil toliko časa na prepihu, oblikuje enostavna in enostranska naracija. Podobno kot v času fašizma postajajo »drugi« krivi za nacionalno bedo. Uvaja se spominska pripoved, ki Jugoslavijo in njene prebivalce predstavlja kot ekskluzivne krvnike, ki naj bi pobijali Italijane preprosto zato, ker so bili Italijani. Negovanje spomina na antifašizem – in na njegove začetke tukaj – je torej potrebno zato, da se zoperstavimo zloveščim težnjam današnjika in da pred njimi obvarujemo naše zanamce.  

 

Dr. Miha Zobec

Kontakt

Društvo TIGR Primorske, Goriška c. 17, 5270  Ajdovščina, Slovenija

e-mail: drustvo.tigr@siol.net