V petek, 22. marca, ob 11.00 uri je bila v Strunjanu (Občina Piran) spominska slovesnost ob 103. obletnici poboja otrok, ki so ga zagrešili italijanski fašisti, ki so iz mimo vozečega vlaka streljali na otroke, ki so se igrali ob cesti.
Zapisal Mitja Klavora.
GOVOR MARIJA ČUKA
Govor v Strunjanu 22. marca 2024
Ne, ni se začelo s koncem prve svetovne vojne in požigom tržaškega Narodnega doma. Začelo se je že veliko prej in traja še danes. Fašizem namreč in njegove vzporednice oziroma sinonimi: nestrpnost, sovraštvo, preganjanje različnosti in jezika, vojna, smrt. In ko pomislim na srhljiv zločin tu v Strunjanu, pomislim na vse, ki jih prizadeva sodobna slepota, pa naj gre za na smrt obsojene na rusko-ukrajinski meji ali v Gazi, na Haitiju ali na afriških širinah. Žrtve so predvsem številni nebogljeni otroci, ki šele stopajo v življenje, brez pušk na rami ali granat v roki. Zakaj so zapisani grobu, ko niso še niti zadihali? Ko še niso okusili sončne topline in se zagledali v skrivnost mesečine in zvezd? Strunjan. Fašistična brzostrelka se oglasi z vlaka in pokosi otroke in otroštvo. Prve nebogljene žrtve v pozneje zasužnjeni Evropi. Čas grozljive strahovlade se začenja. Plameni Narodnega doma in rafal v nedolžnost otroških teles smrtno ranijo dušo Primorske, dušo Istre, ki začne krvaveti. Ta zemlja, kjer so se v stoletjih križali jeziki in ljudje, kjer so prebivalci shajali in se povezovali vsak z lastno identiteto, prepričanji in jezikom, začne trpeti, tuliti od bolečine. Ta zemlja pade na kolena. Obkrožijo jo verige. Zaklenejo ji jezike, ki niso všeč dikataturi. Človek človeku obrne hrbet. Nič ne more biti več tako, kot je bilo. Nad pokrajino se razprostre debela črna senca, ki zasenči upanja, sobivanje, solidarnost. Bili so časi bede, revščine, laži, votlih besed in oznanjanja nadrasne veličine. Vemo, kam je to vodilo, recidive so, žal, plusknile tudi v naše sedanje bivanje.
Danes so tudi časi bede, revščine, laži. Živimo v svetu, ki ni več podoben svetu, našemu svetu ljudi, lepote, srečevanja. Ta svet je postal ploščat, je izgubil žile in srce, premika se le po tehnokratskih, preračunljivih, togo razumskih umetelnih tirnicah, giblje se v logiki, da je vse možno, vse dovoljeno, pravil ni več, zgodovine ni več, sedanjost je vprašljiva, prihodnost milo rečeno negotova. Tak svet orje brazde, kamor človek polaga semena nestrpnosti, sovraštva, populističnega vpitja, zmerjanja, diskvalifikacije drugače mislečih. Kdor močneje kriči, tuli v prostor prazne besede, besede brez vsakršne vsebine, ta je slišen in upoštevan, kdor razmišlja s svojo glavo in dela v dobro skupnosti, izpostavlja resnico in poštenje, ta je nevaren. Misel, ki ni uklenjena v strankarske ali vladajoče kalupe, je treba utišati, medije, knjige, umetnost, ki jo širijo, prepovedati, zažgati, skriti v zaprašene kleti. Ko utišamo svobodo gibanja in izražanja, utišamo smisel. Izničimo smisel obstoja. Grozljivo je, množice nasedajo vabam demagoške retorike in praznega. Grozljivo je, da je spet aktualen antični aforizem: stokrat izrečena laž postane resnica in resnica se spremeni v laž. Obrnjena pamet. Ali pamet še obstaja? Največji primer laži, ki postane resnica, je primer polpretekle zgodovine teh krajev in Evrope ter sveta nasploh, kjer je vse uokvirjeno v miselni kaos, postavljeno na glavo - rablji in morilci postanejo junaki, uporniki in borci za svobodo preziranja vredni.Revizija zgodovine opravičuje zločine, boj za svobodo in dostojanstvo slehernega, upor proti zlu, pa postavlja na zatožno klop. Dogaja se celo to, da je bil kolaboracionizem, da je bilo udinjanje okupatorju prava izbira in delo za narod, upor črnim silam nacizma in fašizma pa zlo. Fašizem se je v zadnjem obdobju spustil z verige kot stekel pes, v moji, sosednji državi steguje čedalje pogosteje desnico v rimski pozdrav in to oblasti dovoljujejo, češ da ne gre za apologijo fašizma in vsak da lahko izraža svoje opredelitve. Kaj naj si človek ob tem misli? Ali je politikantstvo nad resnico? Pljunki po osvobodilnem partizanskem gibanju so postali običaj tudi v Sloveniji, ki izgublja zavest in dejstvo, da se ima prav osvobodilnemu boju zahvaliti, da je to, kar danes je, samostojna država z vsemi svojimi slabostmi, a tudi p rednostmi. Povojne zlorabe, ki z NOB nimajo zveze, so nosilci idealov miru, svobode, sobivanja že zdavnaj obsodili in se zanje opravičili, česar pa reakcionarne sile niso nikoli storile, nikoli se niso potrkale po prsih za svojo zaobljubo služenja nacizmu in fašizmu. Vsaki vojni, žal, sledi maščevalna ihta, ki ni opravičljiva, lahko pa jo razumemo, ko dogodke uokvirimo v čas in prostor. Le kot podatek naj navedem, da so povsod po Evropi obračunali z domačimi izdajalci, vsaki vojni sledi na žalost lov za tistimi, ki so sodelovali pri sejanju smrti in trpljenja, pa naj gre za fojbe ali gozdove. Taboriščniki so na primer tudi pokončali svoje rablje, kapo'je in nacistične mučitelje. Ali so obsodbe vredni?
Današnji čas je čas praznine. Človek je izgubil objektivni in kritični pogled na dogajanje okrog sebe. Vse se relativizira, vse spektakularizira. Kot da bi bile ruševine in trupla in vojne grozote zabaven film, kot da se nas zlo ne tiče, ker je daleč. Pod dvoumno krinko branjenja demokracije in svobode po njihovi meri in predstavi svetovne velesile razkazujejo mišice, posegajo v življenje in usodo drugih držav, češ da gre za nacionalno varnost, čeprav je žarišče trenj 20 tisoč kilometrov stran. Laž, velika laž, ki se hrani s strašno perverzijo: kdor ni z mano je proti meni. A tako lahko govorijo le tisti, ki zavračajo kritiko in uvajajo diktatorske postopke. Svojim satelitom velesile gledajo skozi prste, čeprav izvajajo najhujše zločine. Glasni so novi poligoni topovskih obstreljevanj, uničenih polj, nasadov, poslopij, hiš. Namesto klasja, žita in koruze minska polja in smrt. Kar se dogaja v Gazi je popoln genocid, ki pa se ga zaradi logike podrepništva, finančnih interesov, zavezništev, geopolitične delitve sveta ne obsoja. Mi pa obsojamo vsakršno nasilje, Hamasovo, ko so prav tako padli nedolžni in Izraelsko, ki kolje tudi otroke, v štirih mesecih jih je bilo pobitih več kot v štirih letih po svetu. Je to branjenje neodvisnosti? Je to branjenje zemlje, ki je bila iztrgana drugim ljudem? Mi smo za mir, enakopravnost in pravičnost, zato se mora danes resnicoljuben človek, ne politikant, upreti krivicam, preganjanju manjšin in jezika, kot so se pred skoraj stoletjem naši sorodniki uprli fašizmu in nacizmu, da bi ljudje v teh krajih ohranili sebe, svojo bit, svoj narod pri življenju. Te vrednote utemeljujejo eksistenco, zato se jim klanjamo in imamo za svoje. Predvsem na slovenskem Primorskem, ki je zgled sodelovanja in povezovanja, zemlja obmejnega srečevanja in ne ločitev, ki jih utemeljuje novodobni fašizem. Žal mednarodne ustanove, ki naj bi varovale vse ljudi, njihovo svobodo, dostojanstvo, jezik, ne opravljajo svoje naloge. Velesile na mejah nameščajo orožje in države sužnijo v vojaške pakte. Povsem na dlani so dvojna merila obravnave istih vzrokov in posledic, kar meji že na grotesko, Združeni narodi in Evropska unija so parodija samih sebe. Kdo naj še verjame tako zastavljeni politiki, v kateri ni pravičnosti, ni etike, ni moralne podstati?
In pri nas, med sosedi? Kot da se je zgodovina začela leta 1945, kot da prej ni bilo nič, kot da je bil prej mir, ni bilo okupacije, ustrelitev, slamnatih procesov, razglasitve rasnih zakonov, konfinacij, mučenja, izgonov, zaporov, ricinusovega olja, prepovedi jezika, prepovedi živeti. Kot da se je zlo začelo šele leta 1945 in ta naracija se prijema ljudi, stopnjuje se in bohoti laž, ki je Slovenija ne demantira, ampak pušča, da se razrašča in seje v teh krajih spet nestrpnost, nerazumevanje, celo sovraštvo. Država, ki dovoljuje, da se jo blati, je država brez dostojanstva in priznava sokrivdo, kjer krivde ni bilo. Država, ki rojakom izven njenih meja dodeljuje drugačno domovino, je popolnoma izven časa, prostora in suši korenine, ki so jo utemeljile. Dogajajo se neverjetne stvari, za katere smo menili, da se ne bodo nikoli več dogodile. Zato pa je treba še bolj strniti vrstein se povezati v družbo solidarnosti in enakopravne obravnave različnosti, predvsem jezikovne. Žal se tudi manjšinske narodne skupnosti razkrajajo, izgubljajo zavest o tem, kar so: bogastvo naših krajev, bogastvo, ki ga je treba gojiti in upoštevati, mu dajati možnost obstanka in razvoja. Same pa naj poskrbijo za utemeljevanje načela pripadnosti, da so to, kar so in kar so bile v celotni zgodovini. Brez zavesti o samih sebi in svojem jeziku bo padec globok in boleč.
Čas je tak, da zahteva revolucijo. Kulturno, miroljubno revolucijo, privrženost načelom mirnega sobivanja v prostoru življenja brez krivic, v prostoru enakopravnosti in pravičnosti. Smo v tem propadajočem svetu tega zmožni? Ta današnji dogodek v Strunjanu nam pravi: seveda, smo zmožni! Pravi nam: ta je pot! Ali kot je zapisal pesnik Karel Destovnik-Kajuh, čigar 80-letnico smrti obeležujemo te dni in v tem letu:
Čez gore, tja daleč, tja bova odšla,
kjer peti o ljubezni in sreči ni greh,
kjer nič ni sovraštva in zlobe v ljudeh,
kjer nama ne bodo razklali srca!
Da. Tak svet je možen. Ustvarjamo ga mi, ljudje z mislijo in prepričanjem, da je ideje možno uresničiti. Te ideje se imenujejo - nezlomljivo upanje!
Marij Čuk
