Društvo TIGR Primorske, OE za Slovensko Istro, je v sodelovanju s Kulturnim klubom Koper pripravilo v torek, 9. aprila 2024 v Pretorski palači v Kopru zelo zanimiv večer, na katerem je bila predstavljena knjiga Vladimirja Martelanca Članki in pisma. O življenju in delu Martelanca sta govorila akademik, prof.dr. Jože Pirjevec, ki je slikovito in obsežno predstavil življenje Martelanca, ter politični, športni in glasbeni delavec iz Trsta Ravel Kodrič, ki je zbral gradivo za knjigo in ga uredil skupaj z Amelijo Kraigher, urednico in založnico Založbe /*cf, ki je knjigo izdala.
Martelanc Vladimir, publicist, politični delavec je bil rojen 8. maja 1905 v Trstu, umrl je 11. apr. 1944 v taborišču v Natzweilerju. Osnovno šolo je obiskoval. pri Sv. Ivanu, nemško gimnazijo v Trstu, zadnja dva letnika pa v Kranju in Ljubljani. Maturiral je leta1923 v Idriji. Leta 1922 se je pridružil komunističnemu gibanju okrog uredništva Dela v Trstu in še isto leto postal poverjenik mladinske. komunistične. zveze za Julijsko Krajino. 8. febr. 1923 je bil prvič aretiran skupno s 23 tržaškimi komunisti, a izpuščen, ker ni bilo dokazov za obtožbo. Leta 1923 se je vpisal na Visoko šolo. za svetovno trgovino na Dunaju in se zaposlil na tamkajšnji sovjetski tiskovni agenciji kot jugoslovanski dopisnik. 1925 ga je avstrijska policija izgnala, odšel je v Trst, kjer se je vključil v deželni komite KPI in deloval v odboru za delovanje med Slovenijo, Hrvaško in Italijo. istočasno je študiral na Visoki trgovski šoli v Trstu in v Rimu. Sodeloval je s pripadniki organizacije TIGR in Borba.Medtem je veliko potoval kot ekspert sovjetskega zunanjega ministrstva za politična vprašanja v Jugoslaviji in na Balkanu. 1927 je bil sekretar meddeželnega. komiteja. KPI za Emilio-Romagno, a novembra. 1927 je bil aretiran v Milanu. Iz zapora Regina Coeli je bil izpuščen aprila. 1928 potem, ko se je obvezal, da bo napeljal jugoslovanske komuniste v emigraciji k delovanju proti tedanji jugoslovanski vladi, kar naj bi koristilo tudi Italiji in takratnemu fašističnemu režimu. Obveze sicer ni nameraval izpolniti, po prihodu v tujino je svoje ravnanje razložil vodstvu KPI, ki ga je kaznovalo s »partijsko nezaupnico« in ga poslalo v SZ. Poldrugo leto je bil v Moskvi in se preživljal s podporo za brezposelne, januarja 1930 je odšel v Baku za delavca v mehanični delavnici, 1932 pa v neki sovhoz v Baškiriji. Od 1933 je bil zaposlen kot specialist za finančne investicije v žitnem kombinatu v Donbasu, v ljudskem komisariatu za sovhoze v Moskvi in spet v Donbasu v zvezi produktivnih zadrug. V času Stalinovih čistk ga je oblast maja 1937 izgnala iz SZ, italijanska. ambasada v Moskvi pa mu ni hotela izdati potnega lista, ker ni držal obljube, da bo delal za njihovo notranje ministrstvo. Po dvakratnem neuspelem poskusu se je sept. 1937 ilegalno izkrcal v Franciji, a ga je francoska policija 1938 izročila Italiji. Posebno sodišče za zaščito države ga je 1939 obsodilo na 5 let zapora zaradi komunistične. Zaprt je bil v Castelfranco Emilia, julija 1941 amnestiran in interniran v Castello di Montalbano. Po kapit. Italije se je vrnil v Trst, kjer so ga aretirale nemške oblasti in ga februarja 1944 poslale v koncentracijsko taborišče Dachau, nato v Natzweiler, kjer je umrl.
Martelančeva publicistika vsebuje literarno-zgod. esejistiko in družbenopolitično problematiko. Še ne 17. leten je v letih 1922–23 objavil študijo o modernističnem književnem pojavu zenitizmu, eseja o Waltu Whitmanu in Rabindranathu Tagoru, razpravi Moderna umetnost in njene naloge, Razredni moment v moderni umetnosti ter dve oceni (Pregelj, Bevk). S Srečkom Kosovelom je polemiziral z zapisom Kaj je treba za študij socialnih problemov; v sestavku Nekaj o historičnem materializmu je opozoril na svoj nazorski razvoj. Ta začetna dela pričajo o idejnem oblikovanju najhitreje dozorevajočega slovenskega predstavnika mlado marksistične publicistike v dvajsetih letih. V tržaškem Delu in ljubljanskih delavskih časopisih je pod psevdonimi (Peter Razbojni, Volodja, M., Četaš) objavil mnogo člankov in razprav o proletarski umetnosti, o jugoslovanskih, bolgarskih, balkanskih in svetovnih političnih razmerah, o fašizmu in belem terorju v evrop. deželah, o delavskem gibanju in njegovih revolucionarnih nalogah, o enotni delavski fronti, komunistični internacionali in podobno. Spodbudil je nova pojmovanja o nalogah mednarodnega komunističnega gibanja glede rešitve narodnostnega vprašanja razkosanega slovenskega naroda in posebej Slovencev v Italiji.. Zastopal je načelo o brezpogojni pravici Slovencev do samoodločbe, vključno z odcepitvijo od obstoječih držav in združitvijo v lastno republiko ter zahteval povezavo razrednega boja italijanskega proletariata z narodnim bojem zatiranih manjšin za narodno osvoboditev. Njegove teze, dodelane tudi v obsežnih poročilih CK KPI, je osvojila KPI na III. kongresu 1926. Reševanje narodnostnega vprašanja v Julijski Krajini je opisal v spominskem prispevku leta 1933 (objav. v PZGD, 1980).
