Ohranjanje spomina
V imenu Tomažiča in tovarišev so spletli prijateljstvo med Villorbo in Opčinami
V nedeljo, na praznik italijanske republike, je v mestecu Villorba pri Trevisu potekala spominska svečanost, ki je še enkrat sporočila, kako se da na najbolj spodoben način premostiti zakrknjene zamere, razdvojenosti in sovraštva, ki izvirajo iz ne dovolj prebavljenega zgodovinskega spomina, in kako se da graditi in utrjevati prijateljstvo, sodelovanje in sožitje kljub različnim političnim in svetovnonazorskim pogledom.
Kot znano, je Villorba kraj v deželi Veneto, kjer so 15. decembra 1941 v največji tajnosti pokopali Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa, Pinka Tomažiča in Ivana Vadnala, slovenske fante, ki so se uprli fašizmu in bili zaradi tega od posebnega fašističnega sodišča na drugem tržaškem procesu obsojeni na smrt ter ustreljeni na openskem strelišču. Spomin na ta dogodek v Villorbi ni zamrl ter se po zaslugi krajevnega zgodovinarja Onoria Ghirarda, ki je kot otrok doživel tisti pokop, po zaslugi krajevnega Združenja italijanske pehotne vojske, tamkajšnje občinske uprave, sicer ligaško obarvane, in v veliki meri tudi po zaslugi tržaške publicistke Lide Turk, spremenil s postavitvijo spomenika slovenskim fantom v edinstveno spomeniško stvarnost mesteca, ki je po kilometrih tako daleč od nas, a po emotivnem čutenju nenavadno blizu.
To je dokazala tudi nedeljska svečanost, po svoje dokaj nenavadna, ker je združevala praznovanje dneva italijanske republike s počastitvijo spomina na Tomažiča in tovariše ob desetletnici postavitve spomenika v njihov spomin, a prav zato še toliko bolj pomembna in pomenljiva, ker združuje skupne ideale dveh različnih stvarnosti, ki se po tolikih desetletjih še vedno ne ujemajo povsod kot je treba.
Nastop TPPZ Pinko Tomažič
Tako so se pred spomenikom v parku na glavnem trgu mestnega predela Fontana Chiesa Nuova, kjer je bilo nekoč pokopališče, spet zbrali s svojimi prapori predstavniki italijanske vojske ter borčevskih organizacij. Z ramo ob rami so se postrojili alpinci z orlovimi peresi na klobuku, bersaljerji s petelinjih perjem, karabinjerji in pehotni vojaki ter predstavniki organizacije TIGR in partizanov VZPI-ANPI. Ob njih se je postrojil tudi Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, ki je med polaganjem vencev na spomenik (položili so jih TIGR, VZPI-ANPI, TPPZ in Združenje italijanske pehotne vojske) zapel pesem Žrtvam, nato za zaključek svečanosti še splet italijanskih in slovenskih borčevskih in mirovniških pesmi, zgledno povezanih z besedili o zgodbah petih usmrčenih obsojencev na smrt.
Tudi priložnostni govori so izpričali edinstvenost dogodka in sozvočje gledanj na preteklost (in sedanjost). Spregovorili so predstavniki alpincev, bersaljerjev in pehotne vojske, ki so sicer naglašali zlasti praznik Republike, a ga povezali tudi z žrtvovanjem petih slovenskih fantov. Tako je storil tudi predstavnik ligaške občinske uprave, podžupan Giacinto Bonan, ki se je sicer ves dan zadržal v družbi s partizanskim zborom in številnim predstavništvom tržaškega partizanskega združenja VZPI-ANPI. V imenu tega združenja je spregovoril njegov tržaški pokrajinski predsednik Fabio Vallon, ki je zlasti poudaril dejstvo, da so bili umorjeni slovenski fantje pomemben del tistega gibanja, ki je privedlo do osvoboditve in nastanka italijanske republike.
Glavni delež villorbine slovesnosti pa je pripadel predsedniku krajevnega združenja pehotne vojske Sergiu Amadiu, ki se vsako leto udeležuje tudi decembrske svečanosti na openskem strelišču. Amadio je najppovedal, kako je prišlo do postavitve spomenika in se pri tem spomnil zgodovinarja Onoria Gherarda, ki je umrl pred kratkim. Povedal je, da je njegovo združenje smatralo, da je dogodek pokopa žrtev drugega tržaškega procesa v kraju Fontane vreden, da se ga smatra za sestavni del odporništva in primerno počasti s postavitvijo spomenika. Zahvalil se je nato Silviu Massarinu, ki je spomenik izdelal, s čimer je hotel počastiti tudi spomin na svojega očeta, partizanskega poveljnika brigade Luigi Bavaresco.
V duhu Mattarelle in Pahorja
Amadio je posebej poudaril pomen vsakoletnih srečanj na openskem strelišču, ki so privedla do trdnega prijateljstva med ljudmi, ki se v enem in drugem kraju, v Villorbi in na Opčinah, srečujejo pred spomenikom Tomažiču in tovarišem. To prijateljstvo, je poudaril, bi se moralo trdno zasidrati med slovensko in italijansko skupnostjo, ter ugotavljal, da žal ni vedno tako. Omenil je poročilo mešane italijansko-slovenske zgodovinske komisije iz leta 2001, ki bi moralo vsem služiti za resen razmislek o razburkanih dogodkih ob vzhodni meji, posebej pa je izpostavil srečanje med predsednikoma Sergiom Mattarello in Borutom Pahorjem, ki sta se z roko v roki podala pred spomenik Bazoviškim žrtvam in na fojbo ter se s tem »zoperstavila ozki perspektivi nacionalističnega egoizma ter se izrekla za politiko sprave, ki naj utrdi zgodovinski spomin in postane temelj pravega miru med narodi«, kakor je rečeno v utemeljitvi diplome honoris causa, ki jima jo je dodelila tržaška univerza.
Nedelja v Villorbi je bila skratka doživetje, kakršnih je vse premalo v tem mešanem in prepogosto zmešanem prostoru. D.K.