Branko Marušič
Še o italijanski spravi in vlogi zgodovinopisja pri tem. Ob eseju dr. Matica Batiča v reviji Razpotja (48/2022).
Razpravljanje o spravi med Slovenci in Italijani mora temeljiti na uvodnih pojasnilih, kaj je to sploh sprava, kakšni in kateri so razlogi za njeno umestitev v odnose med ljudmi ali med narodi in državami. Kakšna je podoba sprave, je sprava potrebna, komu je namenjena? Pisec eseja pogojno ugotavlja, da je pojem sprave večplasten, Slovenci in Italijani še niso v polnosti dosegli sprave kot tudi še ni povsem razrešena travmatična izkušnja sobivanja primorskih Slovencev z italijanskimi sosedi. Zato spravo povezuje s pogledom na zgodovinopisje, pri tem jo razume »kot preseganje zgodovinsko pogojenih antagonizmov med slovensko in italijansko narodno skupnostjo.«
Domala vsak pogovor o slovensko-italijanski spravi (doseženi ali morebitni) je pravzaprav pregled stoletnega sožitja med Slovenci in Italijani (in tudi Furlani) s posebnim poudarkom zlasti na tisto narodno in jezikovno skupnost pri enem ali drugem narodu, ki je živela in še živi v neposrednem obmejnem sosedstvu. To dolgo stoletno skupno bivanje, ki je bilo razpeto med miroljubnostjo in neprijaznimi dogodki, je našlo obširen odmev tudi v zgodovinopisju, ker je prav ta raziskovalna usmeritev, poleg jezikoslovja, etnologije, antropologije, sociologije in politologije, odločilno sodelovala in še sodeluje pri pojasnjevanju in rekonstrukciji preteklih dogajanj, ki so se zlasti na obmejnem prostoru odvijala bolj ali manj umirjeno/spravno ali pa, ko se je ta sožitveni način spreminjal in se poglabljal, zelo pogosto v konfliktnost in bojevitost. V teh meddeželnih, mednarodnih in meddržavnih razmerah in odnosih na ozemlju ob obalah Sredozemskega/Jadranskega morja, so se v razpravah ali v pisanju pogosto pojavljale besede, ki so opredeljevale stanje z besedami: pomiritev, sporazum in celo prijateljstvo. Imele so sicer navdih in namen sprave, a so le malo dejansko učinkovale. Pojavile pa so v novejših zgodovinskih obdobjih, zlasti od začetkov 19. stoletja dalje.
Vsaka razprava o slovensko-italijanski spravi in izziv, ki ga ponuja historiografija, da se nanj odzove, je obširna in je ni mogoče primerno obravnavati, če se ne ozremo v prvi vrsti na že obelodanjene in uresničene dosežke. Nenavadno je, da je avtor sicer zelo dobro zastavljenega eseja, poleg še drugih sorodnih objav, povsem prezrl na objavljeno poročilo z naslovom Slovensko-italijanski odnosi 1880-1956 (Ljubljana, 2001). Nastalo je na podlagi desetletnega delovanja komisije zgodovinarjev, ki sta jih imenovali vladi Italije in Slovenije (1993) z »nalogo, da celovito in natančno prouči vse pomembne vidike v zgodovini političnih in kulturnih odnosov med dvema narodoma«. Tako zastavljena vsebinska odločitev je sledila prvotni zamisli dnevne politike, da bi Italija in Slovenija imenovali skupino strokovnjakov, ki bi raziskovala in razčiščevala nekatere probleme iz sodobne zgodovine (fašistično nasilje, fojbe, deportacije, eksodus iz Istre). Ti so bremenili ali pa bi lahko bremenili dobre odnose med obema državama. Tako vsebinsko in časovno zamejena raziskava pa je bila zlasti za zgodovinsko stroko manj primerna rešitev, saj bi bilo vendar potrebno probleme reševati vsestransko »od začetkov nacionalno politične diferenciacije obmejnega prostora do neposrednih posledic razmejitve po londonskem memorandumu.« Taka zasnova se je nato v zaključnem in že omenjenem poročilu (2001) tudi uresničila tako, da je poglede svojih slovenskih in italijanskih članov združila v enovito besedilo, ki kaže, da niso zgodovinarji podlegli politično militantnemu prikazu zgodovine in so tako ustvarili za obe strani uravnoteženo in sprejemljivo besedilo.
Namen delovanja komisije ni bil, da bi na nek uraden način s pomočjo zgodovinske raziskave dosegla spravo med Italijani in Slovenci. Pač pa naj bi bila njena dognanja o preteklosti namenjena za prihodnost, saj naj bremena preteklosti ne bi bila ovira na poti k dobrim sosedskim odnosom. Poročilo komisije je takoj po prvi javni objavi, po zaslugi slovenske države, naletelo na živahen odmev. Glasnejši, odobravajoč pa tudi kritičen odmev je bil pri Italijanih, a kar je pri tem bilo presenetljivo, je dvom v primernost poročila pokazala tudi italijanska vlada. Bila je njegov naročnik in mu v tem svojstvu še do danes ni dala »nulla osta« za uradno objavo. Na slovenski strani se je v poročilo še najbolj poglobila prof. Marta Verginella, ki je sodila, da je dvoglasna zgodovinska pripoved, ki jo »zaznamuje nepredušnost in nekontinuiranost pogledov ter stališč, ki jih obe zgodovinopisni okolji do danes nista bili sposobni uresničiti.«(Prispevki za novejšo zgodovino, 3/2002, str. 167) Marta Verginella je kljub védenju, da je moralo biti poročilo komisije neogibno sintetično, ugotovila, da se komisija v nekatere ugotovitve ni poglobila tudi pri rabi različnih pojmov (civilizacija, narod itd.) in sodila, da je za razumevanje preteklosti večnarodnostnega ozemlja v vsej celovitosti potrebno poseči po novih pristopih in po novi »bralni mreži«. Posebej je omenila dve »interpretativni paradigmi, ki povzemata dva zgodovinska procesa«. Prva zadeva odnos mesto – podeželje, druga pa nacionalni boj. Oba procesa sta vezana na slovensko nacionalno obrobje.
Zgodovinarju Maticu Batiču je bila pri obravnavi problema sprave bolj kot poskus zgodovinske razlage (preseganje antagonizmov) bližja analiza zgodovinopisja oziroma prikaz različnih zgodovinopisnih pristopov in njihovega pomena pri doseganju ali nedoseganju sprave med Italijani in Slovencih. V zaključku svojega eseja je poudaril bolj oseben pogled na pisanje o slovensko-italijanskih odnosih in o možnostih, ki se pri tem kažejo. Ni se izognil ponavljanju, kako, da je bilo slovensko zgodovinopisje pod vplivom travmatičnih dogodkov iz preteklosti in poudaril nekatere značilnosti časa, ki je sledil prvi svetovni vojni in vse do danes. Omenil je njeno črno-belo upodobitev dobe, ni pa zapisal, da je v črnino odnosov in stanja posvetil tudi svetlejši žarek, ki je zbliževal sosednja ljudstva (antifašizem in nato skupen osvobodilni boj zoper ekstremni nacionalizem Italije in Nemčije). Ta žar sveti še danes, prilagojen novim razmeram v evropskem duhu.
V tem zaključnem delu je pisec sledil napovedim profesorice Verginelle in poudaril potrebo modernizacije »preboja na področju metodološkega prestopa« v duhu razvoja in položaja historične stroke v svetu. Slovensko zgodovinopisje je bilo do nedavna metodološko konservativno, saj so v njenem okrilju prevladujoča dela zasnovana s precej pozitivistično vzročno-posledično analizo dogajanj. Moderni pristop zgodovinopisju na obeh straneh bi poleg pisanja globlje rekonstrukcije zgodovinskega dogajanja lahko tudi pomembno prispeval k doseganju tako »želene sprave«.
S sintagmo »želena sprava« avtor članka znova opozarja na problem, kaj je to sprava hkrati tudi z neomembo nepoznane identitete , ki si spravo med Slovenijo in Italijo želi. Zato sproža tudi vprašanje: Je lahko sprava omenjeno poročilo zgodovinarjev (2001)? Ali je to samo pot do nje? Je to zaščitni zakon za slovensko manjšino v Italiji (2008)? Podobno velja za problem vrnitve Narodnega doma v Trstu Slovencem ali pa obisk Bazovice na najvišji državni ravni obeh držav (2020). Sprava je stalnica, ki nima nekega zakonskega ozadja. V našem družbenem življenju, ko dobivajo razmerja med narodi in državami nove in nepredvidljive značilnosti (vojna v Ukrajini), jo je treba ustvarjati in poustvarjati, pa tudi negovati in dopolnjevati. Tudi v primeru Slovenije in Italije.
Za konec le še spoznanje, ki je prestalo presojo sodobnosti in je tudi povezano z odnosi na območju, kjer poteka razmejitev med slovanskimi in romanskimi narodi ter jeziki. Če zgodovinska izkušnja sosedskega življenja teh različnih skupnosti še danes ni povsem razrešena, tiči razlog sobivanja tudi v ugotovitvi prof. Frana Zwittra izpred pol stoletja: »Pravi problem vzhodnega Jadrana je pa razmerje med italijanskimi mesti in slovenskim podeželjem na ozemlju vzhodno od agrarne etnične meje. Vendar pa ostaja problem mest in podeželja eden od temeljnih momentov za razumevanje primorskega vprašanja« (Srečanja, 19/1969, str. 51).
Vir slike: zgodovina.si