V glasilu “Primorski Rodoljub” št. 39 (1/2024) je izšel tudi članek Vilija Borjančiča s tem naslovom. Z vsem spoštovanjem do pisca in besedila pa je vendar treba nekaj popravka.
V tem članku je namreč tudi brati o generalu Draži Mihajloviću, ki da je “…izšolan vojaški strateg, … izhajajoč iz znamenite vojaške akademije Saint-Cyr v Parizu, kjer je bil njegov sošolec, poznejši predsednik francoske republike Charles de Gaulle”.
V tem primeru spet gre za tki. “urbani” (ali tudi podeželski) mit, ki v enem delu nekdanje skupne države ne oziraje se na vsem dostopne podatke še živi v želji po umetnem dvigovanju (milo rečeno hudo omajanega) ugleda konkretne osebnosti.
Charles de Gaule (1890–1970) je res študiral na tej akademiji, ampak v letih 1910–1912, v istem času pa je bil Draža Mihailović, katerega priimek se piše z “il” in ne z “jl”, v srbski vojaški akademiji v Beogradu. Kar je zračne razdalje 1.444,71 km, po cesti pa 1.856 km.
Oba sta nato šla v 1. svetovno vojno, ki je De Gaulleja privedla v ujetništvo (Poljska, 1916), Mihailovića pa po umiku srbske vojske do Soluna (1915/1916).
Podpolkovnik jugoslovanske vojske Draža Mihailović (1893–1946) je leta 1930 res bil poslan za nekaj mesecev v francosko vojaško akademijo Saint-Cyr v Parizu, a tam nikakor ni bilo De Gaulleja, že zato ne, ker je bil za dve leti (1930–1931) poslan v vojaško službo v Libanon (Bejrut) in Sirijo. In če bi takrat bil na tej akademiji, bi bil kot vojni predavatelj in ne sošolec komurkoli.
Tako imenovano Rupnikovo linijo so po vzoru nasproti grozeče italijanske (Alpski zid) jeli graditi v Kraljevini Jugoslaviji od leta 1935 naprej. Draža Mihailović je po vojni dolžnosti prišel iz diplomatskih voda (1935–1937; Sofija, Praga) maja 1937 v Slovenijo (Ljubljana, Celje) in tu po več visokih funkcijah bil do avgusta 1939, ko je odšel v Beograd.
V času bivanja v Sloveniji je od aprila do avgusta 1939 bil v Ljubljani kot načelnik štaba utrjevanja.
Ko se je začela vojna (1941), je Rupnikova linija bila že zapuščena. Tako sta tudi ti dve vojaški liniji, podobno kot že v Franciji (Maginotova), torej italijanska (Alpski zid) in jugoslovanska (Rupnikova), grajeni po zastareli vojaški pozicijski logiki 1. svetovne vojne, bili brez haska. Razen za prebivalce, ki so si služili svoj skromni kruh ob gradnji teh linij.
Predvidevanje, da bo taka obrambna linija ustavila premočne napadalce s sodobno vojaško opremo, je bila zgrešena, tudi s strani Kraljevine Jugoslavije, vključno z omenjenimi vpletenimi (Rupnik, Mihailović …).
Druge svetovne vojne pa ni “predvideval” samo Mihajlović (citat iz tega članka), ampak že dolgo prej vsa sluteča Evropa vpričo že predvojnih vojaških osvajanj Nemčije in Italije po stari celini.
In, mimogrede, “onstran meje pri Planini v novonastali Državi SHS” (citat iz članka) ni bilo le-te države, ampak Kraljevina SHS. Kratkotrajna in nepriznana Država SHS (brez Srbije) pa je obstajala le okt. in nov. 1918, ki je imela sedež v Zagrebu, predsednik Narodnega sveta je bil Anton Korošec.
O prisotnosti in delovanju pribeglih vojaških pripadnikov Draža Mihailoviča v zahodni Sloveniji, Notranjskem in Primorskem (dec. 1944–maj 1945) pod okriljem in poveljevanjem nemškega SS-generala Odila Globočnika pa po vnovični potrebi morda kdaj drugič.
Z dobrohotnostjo, Igor Mravlja
Primorska, 14. 6. 2024