Je 23.8. res VSEM dan spomina na VSE totalitarizme?
Dne 23.8.2024 je izšla v časopisu “Novi glas” (Gorica, Italija) in še kje, predvsem po osrednji Sloveniji, na svetlo nevtralna vest “Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov, Pahor v Ljubljani” z besedilom: “Študijski center za narodno spravo, Vojaški vikariat Slovenske vojske in Nadškofija Ljubljana vabijo na proslavljanje evropskega dne spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki bo potekal v petek, 23. avgusta 2024...”
Nakar bodo položili cvetje pred skrbno samoizbranimi spominskimi obeležji v Ljubljani: veleposlaništvo ZDA na Prešernovi 31 (zgolj zaradi table, ki poimensko obsoja komunizem) – (m.op.: povojne) zaporniške celice na Beethovnovi 3 – spomenik žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu 2. In zvečer v ljubljanski stolnici sv. maša za žrtve (m.op.: enako vseh?) totalitarnih in avtoritarnih režimov. Pa akademija in slavnostni nagovor Boruta Pahorja, nekdanjega predsednika Republike Slovenije.
A koga ne zmoti ponesrečena beseda “proslavljanje”, ki le stežka sodi k spominu na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov?
Režim, ki je največ ponižanja, trpljenja in žrtev povzročil Slovencem ter jim namenil izničenje brez spomina, je že od svojega nastanka v začetku 20-ih letih 20. stoletja bil (poleg nacizma, seveda) italijanski fašizem. Ta je preko izmučene Primorske aprila 1941 nasilno okupiral Ljubljansko pokrajino,nato že maja 1941 nasilno priključeni Imperiju Italija. Ne le brez uradnih slovenskih protestov, ampak celo ob protokvizlinških aplavzih le-teh.
Ko neka znana politična stran na Slovenskem do dandanes rada ponavlja, kako nas je leta 1991 napadla vojska (JLA) z rdečo zvezdo kot simbolom, nas spomni (nekatere pač ne!), da so nas aprila 1941 napadli trije okupatorji, vsi s križem na svojih zastavah.
Zato je nenavadno, manj pa čudno, da so se našteti organizatorji (opazno vsi iz istomislečega jata) kot hudič križa izognili polaganju cvetja po Ljubljani pred zaporniškimi celicami v okupatorskem delu sodnih zaporov v Ljubljani (na Miklošičevi), kjer so za časa okupacije (1941–1945) nesporno klasični totalitarni oblastniki zvrstili in krvavo “obdelali” okoli 14.400 političnih slovenskih zapornikov. Tepenih tudi s težkimi posvečenimi križi zasliševalcev v črnih talarjih.
Samo italijanski okupator je v teh sodnih zaporih do septembra 1943 izrekel 83 smrtnih obsodb (54 tudi izvršenih), na dosmrtno ječo je obsodil 434 oseb, na zapor do 30 let pa 3.082 Slovencev. (vir: Damjan Guštin – prispevek “Sodni zapor v Ljubljani med drugo svetovno vojno”, 1999).
Če že organizatorji, navdihnjenimi z evropskim spominom, niso utegnili s cvetjem ali majhno (rdečo ali vsaj belo) svečo še do podobnih ljubljanskih zaporov okupatorjev v Belgijski vojašnici ali Prisilni delavnici na Poljanah.
Več kot primerno evropskemu spominu bi bilo omeniti pri tokratni večerni maši v ljubljanski stolnici (23. 8. 2024), da je v istem objektu dne 22. 5. 1941 (»na praznik Vnebohoda«) škof Gregorij Rožman daroval zahvalno (!) »službo božjo« (vsi citati iz režimskega ljubljanskega časopisa »Slovenec« od 24. 5. 1941) italijanskim totalitarnim okupatorjem: »Italijansko vojaštvo je z vzgledno pobožnostjo spremljalo daritev svete maše … Na obeh straneh ob prezbiteriju pa je zavzela mesto častna straža (op.: sardinski grenadirji) s puškami in šlemi na glavi«. Kar je po “Slovencu” dalo “lep okvir cerkveni ceremoniji ter jo s svojo paradno močjo in sijajem še močno podčrtal”.
Škoda, da tokratno mašo (2024) niso podčrtali in lepo uokvirili s sijajno priliko, kako je bil slovenski škof v Trstu Andrej Karlin (3. 11. 1918) nasprotno zavrnil podobno zahvalno slavnostno mašo v čast italijanski zmagi, ki jo je zahteval italijanski general Carlo Petitti de Roreto (prvi tržaški guverner) ob vstopu (z ladjico) v nebranjeni Trst.
Dne 19. 11. 1919 je v Trstu italijanska nacionalistična in iredentistična množica vdrla v palačo škofa Andreja Karlina, ki je ravno pod pritiski odstopil, jo opustošila ter ogrozila samo škofovo življenje. Za škofa Karlina nihče ni nikoli predlagal vsaj status mučenca, če že (nikakor) ne blaženega ali svetnika.
Se komu kaj od tega zdi podobno zamolčevanju ali prekrojevanju resnice, tem priljubljenim političnim velikokalibrskim besedam? Palica ima dva konca.
Igor Mravlja, 26. 8. 2024