Kljub temu, da je Državni zbor na svoji seji dne 10. septembra 2024 sprejel sklep o novem poimenovanju praznika, ki ga cela Primorska praznuje 15. septembra v Dan priključitve Primorske k matični domovini, se polemike o tem, kako naj se ta praznik imenuje, še niso polegle in se verjetno še nekaj časa ne bodo. Sledil sem razpravam o poimenovanju tega dneva v Državnem zboru tako februarja letos kot pred nedavnim. Vsaka stran je svoja stališča argumentirala na svoj način. Predvsem je opozicija s svojo argumentacijo poimenovanja tega primorskega praznika gledala le skozi optiko današnjega časa in ni pri tem upoštevala preverjenih zgodovinskih dejstev in teženj primorskega ljudstva vse od leta 1918, ko je italijanska vojska zasedla celotno Primorsko, od leta 1920 naprej še uradno ločeno od matice z rapalsko mejo in vse do pariške mirovne pogodbe februarja leta 1947, ki je dokončno odločil razmejitev, ki je stopila v veljavo 15. septembra 1947. Niti poslanci koalicije niso ravno najbolj jasno nanizali zgodovinskih dejstev, ki bi govorila v prid poimenovanja praznika kot priključitev Primorske. Največ njihovih zagovorov je šlo v smeri, da je tako poimenovanje del primorske tradicije in kolektivne identitete, kar sicer drži, a se človek potem vpraša od kod to izvira.
Na vprašanje kakšno je pravilno poimenovanje tega največjega primorskega praznika bi morala pravzaprav odgovoriti zgodovinska stroka in ne politika. Podrobnejše preučevanje primorske zgodovine prve polovice 20. stoletja nedvoumno pripelje do tega, da je beseda priključitev Primorske daleč najustreznejša beseda za poimenovanje tega praznika. To je sicer v razpravi nakazal poslanec Državnega zbora in zgodovinar dr. Martin Premk. Verjetno mu čas ni dopuščal, da bi tako svoje stališče bolj argumentiral. Omenil je, da je Vrhovni plenum OF dne 16. septembra 1943 sprejel stališče o priključitvi Primorske k Jugoslaviji. Je pa bila taka odločitev sprejeta na pobudo Pokrajinskega odbora OF za Primorsko, ki je na svojem sestanku 14. septembra 1943 na Vogrskem med Goriško fronto naslovil na vrhovni plenum OF zahtevo po priključitvi (ne vrnitvi) Primorske k Jugoslaviji. To zahtevo o priključitvi so kmalu zatem sprejeli tudi na II. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu 29. 11.1943, ki so jo potrdili vsi jugoslovanski narodi.
Če gremo še bolj nazaj v zgodovino, bomo ugotovili, da so izraz priključitev Primorske prvi uporabljali prav primorski tigrovci. Protifašistična organizacija TIGR je bila ustanovljena septembra 1927 na Nanosu. Tam je sprejela program svojega dela, ki se je v glavnem skrčil na eno in edino, a ključno točko – to je boj proti raznarodovanju fašistične Italije in v boj za priključitev (da, za priključitev in ne za vrnitev) Julijske krajine in Istre k Jugoslaviji. To je o svojih spominih na ustanovitev TIGR-a v intervjuju z njim v Primorskih srečanjih leta 1984 (št. 49/84) povedal tudi eden od ustanoviteljev TIGR-a Andrej Šavli. Izrazil se je tako (citat): ''Menili smo, da se je treba proti fašizmu boriti tudi z drugimi sredstvi. To nalogo naj bi opravila tajna organizacija (TIGR-op. G.H.), katere cilj naj bi bil neizprosen boj proti raznarodovalni politiki ter za priključitev Primorske in Istre k Jugoslaviji.
V bistvu pozabljamo, da so bili dosledno vsi primorski tigrovci in vsi primorski partizani pravzaprav italijanski državljani slovenskega rodu, ki so svoj upor in odpor izvajali na ozemlju takratne Kraljevine Italije, za rapalsko mejo torej. Hočemo ali nočemo, bili so s tem hkrati tudi del italijanskega protifašističnega odpora. Današnji Italiji pa niti na misel ne pride, da bi primorski protifašistični boj tako obravnavala, na kar najbolj kaže dejstvo, da bazoviški junaki kot protifašisti v Italiji še vedno veljajo za teroriste, ne pa za protifašiste. Narodnoosvobodilni boj Slovencev pa se je končal zmagovito in je odločilno pripomogel, da se je Primorska priključila k novonastali Jugoslaviji.
Izraz priključitev Primorske se je torej konstantno uporabljal tako v izrazoslovju primorskih tigrovcev kot v izrazoslovju primorskih partizanov. In o tem govorijo tudi danes že zbledeli, a še vedno ponekod vidni veliki rdeči napisi na številnih hišah na Primorskem, kamor so ljudje zapisovali, da se hočejo priključiti Jugoslaviji, nikakor pa ne tja vrniti.
Kaj te navedbe ne zadostujejo? Potrebno se je samo potopiti v časovno kapsulo predvojnega, medvojnega in takojšnjega povojnega dogajanja in poizkusiti začutiti, kaj so takrat Primorci želeli in o čem so govorili. Gledano iz te časovne kapsule je pravo poimenovanje praznika jasno in evidentno. Vrnitev?
Zato je toliko nerazumno stališče nekaterih primorskih opozicijskih politikov, ki nasprotujejo pravemu poimenovanju praznika Primorcev in ime praznika presojajo le skozi trenutna politična očala in ne skozi zgodovinska dejstva. Kot da ne bi izhajali iz Primorske ali pa da ne dihajo s Primorci, čeprav mislijo, da prav to počnejo.
Ime praznika Priključitev Primorske k matični domovini edino pooseblja čutenje Primork in Primorcev v času, kot tudi pred njim, ko je Primorska končno prišla na pravo stran. In ta praznik posvečamo njim in njihovim prizadevanjem tlakovanih tudi s krvjo. Mi lahko to obdobje le spoštujemo in ta praznik praznujemo na dostojen način v spomin na vse, ki so izpeljali to državotvorno dejanje. In ime praznika naj samo po sebi priča o tem.
Gorazd Humar
Predsednik Društva TIGR Primorske