Objavljamo zapis ob 60. obletnici smrti Zorka Jelinčiča, ki ga je pripravil Žarko Rovšček iz Mosta na Soči, in je bil objavljen tudi v Primorskem dnevniku 15. 7. 2025 (celoten članek tukaj).
Na povezavi (tukaj) prilagamo tudi slike z dogodka, govor Dušana Jelinčiča in sliko spominskega napisa v posebnem kotičku planinske koče na Črni prsti, ki so ga pred leti postavili podbrški planinci.
Idealist in tigrovec, ki je verjel v konec nestrpnosti in nacionalnega egoizma
Mimo nas je spolzela obletnica slovesa (13. julij 1965) enega najbolj izpostavljenih primorskih rodoljubov in narodnih buditeljev, tigrovca Zorka Jelinčiča. Podobni datumi, tudi letošnja 125-letnica njegovega rojstva (5. marec 1900), so kot nekakšni miljni kamni ob cesti zgodovine. Obletnici torej nista zgolj statistični podatek, sta tudi priložnost za razmislek in zamejujeta trpko življenjske zgodbo človeka, po Borisu Pahorju »zapravljenega idealista«, ki je izgoreval za svoj narod.
Življenjska zgodba
Rojen v Logu pod Mangartom je odraščal na Ilovici pri Podmelcu na Tolminskem, kjer je njegov oče, zavedni slovenski učitelj in prosvetni aktivist, dobil stalno službo in dom v šolskem poslopju. Šolska pot ga je iz domačega kraja vodila na Cesarsko-kraljevo realko v Idriji (1911-1918). V idilično življenje je najprej zarezala soška fronta, z begunsko izkušnjo njegove številne družine. Maturiral je leta 1918, odslužil avstro ogrsko vojaško obveznost in se skupaj z rojaki kmalu znašel pod hladno prho italijanske zasedbe Primorske. Upanje, da prihajajo Italijani k nam le kot začasni »gostje«, je hitro splahnelo. Može in fante, nekdanje avstro ogrske vojake so kot politično nesprejemljive osamili v taborišča. Zorko se je temu izognil tako, da je ilegalno prečkal državno mejo in se vpisal na filozofsko fakulteto novoustanovljene slovenske Univerze v Ljubljani. Že v začetku študija je prijateljstvo s stanovskim, gorniškim kolegom in soplezalcem Klementom Jugom zaznamovalo njegovo nadaljnje življenje in nazore. Priključil se je študentskim demonstracijam proti nameravanim sklepom Pariške mirovne konference, ki je kasneje zapečatila usodo Primorske. Več let je bil tajnik Združenja jugoslovanskih visokošolcev iz Italije. Na Primorskem so začeli domače železničarje, orožnike, uradnike in učitelje nadomeščati z Italijani, ki niso znali niti besede slovensko. Vse je bilo usmerjeno v vedno bolj nasilno poitalijančevanje. Kljuvanje slabe vesti, češ da je s preselitvijo v Jugoslavijo stisnil rep med noge, je pri Jelinčiču dozorelo v spoznanje, da je njegova usoda, »pa naj bo kakršnakoli …«, tesno povezana s primorskimi rojaki onstran vsiljene meje. Temu je podredil življenjske načrte in, ne glede na posledice, sprejel vsa posledična tveganja. Ob prvih povojnih volitvah v Italiji (15. maja 1921), enem zadnjih dejanj demokracije v Italiji pred popolno prevlado fašizma, je v družbi Klementa Juga in Franca Štruklja ilegalno prestopil zasneženi greben Rodice in tako kot drugi napredni primorski študentje oddal glas za slovenske predstavnike v rimskem parlamentu. Družil se je tudi z ljubljanskimi skalaši. V začetku zanj prelomnega leta 1924 je ustanovil ilegalni planinski klub Krpelj, stičišče zavednih ljubiteljev gora in jamarstva v Posočju in kasneje absolviral na univerzi. V drugi polovici leta sta ga prizadeli smrtna nesreča prijatelja Klementa Juga in očetovo slovo. Eksistenčna stiska preostalih članov domače družine je pospešila njegovo odločitev o prekinitvi študija in prevzem nalog tajnika Zveze prosvetnih društev v Gorici. Takoj se je neutrudno vključil v obnovo in ustanavljanje številnih novih prosvetnih društev na Goriškem. Ko je leta 1925 postal tudi tajnik narodno liberalnega in radikalno usmerjenega Ferialnega društva Adrija, je ne glede na politične razlike, vzpostavil živahne stike z napredno mladino. Nasilno ukinjanje slovenskih društev in tiska od sredine leta 1927 dalje, ki ni prizanašalo niti gospodarskim ustanovam, je rojevalo vse bolj oster in neustavljiv odpor. V brezizhodni situaciji za slovenski živelj je Jelinčič s svojim učinkovitim organizacijskim delom na terenu netil zaupanje ljudi v bodočnost. Člani Adrije in prosvetnih društev so postali glavni zaupniki ilegalne protifašistične organizacije TIGR. Njene ustanovitve v septembru 1927 na Nanosu se je kot eden glavnih pobudnikov udeležil tudi Zorko Jelinčič. S stopnjevanjem njegovega ilegalnega dela so mu bile oblasti vedno bolj za petami, še bolj po poškodbi hrbtenice v gorah (1928). Po zasilnem okrevanju se je včasih komaj uspel izmakniti budnemu očesu oblasti in prisostvoval kateremu izmed sestankov dijaških srenj ali vodstva TIGR-a.
Težke preizkušnje
13. marca 1930 so ga aretirali. Na procesu pred posebnim sodiščem v Rimu je bil obsojen na dvajset let ječe, kjer je zaradi različnih pomilostitev odsedel devet let. Ob odhodu na prostost ga je bremenil vpis na poseben seznam oseb, ki jih je treba v določenih okoliščinah zapreti, v slučaju vojne pa konfinirati. Surovih življenjskih preizkušenj še ni bilo konec. V pričakovani srečni dogodek, rojstvo hčerke Jasne tik pred začetkom druge svetovne vojne, je udarila smrt na porodu njegove žene in znane aktivistke Fanice Obid. Z drugimi »nevarnimi« Primorci so ga že čez dva meseca odpeljali v taborišče na jugu Italije, kjer je svojo jetniško kalvarijo zaključil šele ob kapitulaciji Italije. Močno oslabel se je uspel prebiti preko zavezniško-nemške fronte v partizansko bazo NOVJ v Bari.
Vdih svobode
Z imenovanjem za člana predsedstva PNOO za Slovensko Primorje in Trst je njegovo protifašistično delo doživelo pomembno potrditev. V Trstu je leta 1945 prevzel naloge v. d. načelnika Kulturno-prosvetne komisije in odgovornega za umetnost in ljudsko prosveto, kasneje pa še številne druge funkcije na kulturnem področju. Življenjsko poslanstvo je sklenil z zavzetim in vsestranskim družbenim delom v politično razrvanem povojnem Trstu. Zavezniška uprava Slovencem na Tržaškem ni prinesla pričakovanega. Posvetil se je raziskovalnemu delu znotraj Odseka za zgodovino in etnografijo pri NŠK. Objavil je nad 400 člankov s področja domoznanstva, zgodovine in kulture. Prednjačijo razprave s področja mikrotoponomastike, slovenskih ledinskih imen na Tržaškem in etnografije.
Dediščina
Številne knjižne izdaje v preteklosti in poimenovanje ulice z odkritjem doprsnega kipa v Novi Gorici so simbolična oddolžitev spomina na velikega rodoljuba. Konec junija so člani SPD Trst pripravili svečanost na Črni prsti ob šestdesetletnici poimenovanja tamkajšnje koče po njihovem prvem povojnem predsedniku Zorku Jelinčiču. Vrh, ki združuje planince z obeh strani meje, simbolizira tudi nekdanjo željo Tržačanov, da bi imeli tam svojo postojanko.
Svet pa ob različnih oblikah političnih norosti drvi dalje. Kje in kdaj bo konec poti medsebojne nestrpnosti, nacionalnega egoizma, političnega pohlepa s teptanjem človeških pravic; poti ki jo je krvavo izkusil že Jelinčič, pred njim in za njim tudi mnogi drugi idealisti, vsi v upanju, da jo je možno dokončno odpraviti?
Primorski dnevnik, 15.7.2025, str. 23