Tu je, za začetek, poleg skupnega primorskega porekla, že sama kronologija: Srečko
Kosovel (r. 1904) in Vladimir Bartol (r. 1903) sta bila vodilnim tigrovcem vrstnika. Če
vzamemo v poštev le tiste, ki so se udeležili znamenitega (po lastnih izjavah udeležencev
ţe kar ustanovnega) sestanka na Nanosu septembra 1927, ter Gortana in obsojence na smrt
na Prvem tržaškem procesu, ugotovimo, da sodita po rojstni letnici v časovni lok, v
katerem so se tudi ti rodili: od najstarejšega - Alojza Valenčiča (1896) - do najmlajših
dveh – Ferda Bidovca in Franja Marušiča (1908).
Naj začnem z leto starejšim Bartolom ...
Ker se sam z njegovim življenjepisom nisem v podrobnostih ukvarjal, sem za mnenje in
pomoč poprosil dr. Tajo Kramberger, eno zagotovo temeljitejših poznavalk njegovegažţivljenja in dela. Takoj me je prijazno preusmerila na Bartolov dnevniški zapis dne
20.09.1930, dva tedna po strelih na bazovski gmajni:
»Ustrelitev štirih rojakov v Trstu je name strahotno učinkovala. V Rimu je zdaj zaprt tudi
moj hrabri Zorko Jelinčič, s katerim sem bil leto po Jugovi smrti [ponesrečil se je 11.
avgusta 1924 v Triglavski steni] preplezal severno steno Triglava. Žrtvujoč se za dve
dekleti, ki sta zdrsnili pri hoji na Krn na zledenelih tleh, si je nalomil hrbtenico. Tako ni
mogel v inozemstvo in so ga prokleti Lahi prijeli. (Ni hotel bežati, zmenila se z Rejcem, da
eden ostane [poznejši pripis]). Bil ježţe večkrat zaprt, sedaj mu gre za koţo. Tudi za to,
Zorko, pride maščevanje in za vse tvoje prijatelje in naše rojake tam dolil. Tudi tebe se
bom zmeraj z občudovanjem spominjal, kako si, tih in skromen, samo delal, delal in
neustrašno delal. Živijo, Jelinčič!«
Dr. Taja Kramberger mi je k temu še pripomnila: »Torej: jasno, da je Bartol vedel in se
zelo jasno opredelil do Tigra in primorskih antifašističnih borcev. Bil je to, čemur so nekoč
rekli "zaveden Slovenec" (v svoji biografiji to popisuje bolj natančno, nekako kot materino
dediščino).«
Hkrati pa je jasno, da ga je vrhunsko intelektualno življenje vleklo stran od političnega
aktivizma. Redno je doštudiral na ljubljanski univerzi iz filozofije leta 1925 in študij
psihologije brž nadaljeval na pariški Sorboni. Po služenju vojaškega roka v Srbiji in
dvoletnem urednikovanju Slovenskega beograjskega tednika v prestolnici se je ves posvetil
2
književnosti, zlasti svojemu življenjskemu podvigu Alamutu. Na primorskih, domačih
tržaških tleh si je po več kot dveh desetletjih spet zavihal rokave šele po osvoboditvi.
Skratka: iz prijateljevanja z Zorkom Jelinčičem in znanstva z njegovimi tigrovskimi
prijatelji (v dnevniku jim pravi »tvoji«, ne morda »najini«!) ne moremo pri Bartolu
sklepati, da je kdaj neposredno deloval v TIGR-u.
Kaj pa Kosovel?
Najprej pač ne gre prezreti, da je Srečko Kosovel žal hudo prezgodaj umrl 22 let star ţe 27.
maja 1926, namreč debelo leto pred »ustanovnim« sestankom TIGR-a na Nanosu. In vse
dokler je ta dogodek veljal za zibelko TIGR-a, se vprašanje o kakem Kosovelovem
tigrovstvu ni moglo sploh zastavljati. A temeljita poznavalka primorske zgodovine med
obema vojnama dr. Milica Kacin Wohinz je v svojih novejših delih prvenstvo tega
mitičnega sestanka postavila pod vprašaj. Tako sta s kolegico dr. Marto Verginella v delu
»Pirmorski upor fašizmu 1920–1941« (Ljubljana, 2008) zapisali:
»28. 12. 1924 je bil namreč na sedežu časopisa Edinost v Trstu osnovan zarodek
ilegalnega odporništva proti raznarodovanju z imenom TIGER iz začetnic: Trst, Istra,
Gorica, Edini, Reka. Organizacija je pod vplivom Orjune delovala predvsem ob meji, na
Postojnskem, z zbiranjem vojaških in političnih informacij za potrebe jugoslovanske
vojske.«
Šlo je, kot je znano, za pobudo tedanjega urednika dnevnika Edinost, sicer osebnega
tajnika poslanca Josipa Wilfana in zaupnika ORJUNE v Italiji ter poznejšega, kraljevini
Jugoslaviji zvestega dvojnega agenta Josipa Gabrščka , čigar delo in usodo je pobliţe
raziskal in razkril generalmajor Marijan F. Kranjc (glej njegov blog Vojaštvo – Military).
Zapis dr. Milice Kacin Wohinz pa je enega boljših poznavalcev Kosovelovega dela prof.
Janeza Vrečka zapeljal, da je v Kosovelovi konstruktivistični pesmi KONS (TIGER)
ugledal »povezavo tega konsa s prvim tigrovstvom« in v Srečku Kosovelu »konkretnega
zgodnjetigrovskega revolucionarja« (glej njegovo delo Srečko Kosovel – Monografija –
Založba ZRC, Ljubljana 2011, str. 424).
Sodim, da se je prof. Vrečko v tej po svoje zapeljivi domnevi prenaglil in uštel. Naj
pojasnim.
Če je bilo zgodnje tigrovstvo, kot ugotavlja sama dr. Kacinova, ORJUNINA pobuda, se
samo po sebi zastavlja vprašanje, kakšen odnos je Srečko Kosovel gojil do ORJUNE .
Njegova rokopisna in pisemska zapuščina je v tem pogledu dovolj zgovorna: šlo je za
izrazito odklonilen odnos, ki ga je mladostnik prinesel s seboj v Ljubljano že iz
družinskega, narodno čutečega a levo-liberalnega okolja.
O njem priča, denimo, očetovo pismo iz Tomaja najmlajšima, Anici in Srečkotu, čez
rapalsko mejo v Ljubljano 15. junija 1924, dva tedna po krvavi in odmevni škvadristični
protidelavski provokaciji ORJUNE v Trbovljah, ki so jo sicer Edinost, italijanski fašisti in
slovenski »snoparji« toplo pozdravili.
3
Učitelj Anton – pravkar je tedaj dopolnil 64. leto starosti - seznanja v pismu otroka s svojo
skorajšnjo upokojitvijo, z željo po selitvi, srednjeročno pa celo:
»… kaj ko bi si zgradili nov dom? […] Sklenil sem torej postaviti si lasten dom, seveda
skromen, toda ličen.«
A dotlej je bilo treba najti začasno streho in to ţe spet v najemu:
»… V Dutovljah zahtevajo za par sob po 100 L na mesec, seveda za gole prostore brez
vsacih drugih udobnosti n. pr. brez drvarnice, brez strehe za moji dve kozici. Žalostna im
majka! Vrhu tega so Dutovlje po Orjunaših tako okužene, da me je vsa volja minola
zahajati še tja …!«
Toda krog primorskih izobržţencev je bil le preozek, da bi se bilo mogoče tudi takim
srečanjem in znanstvom izogniti. Še zlasti to velja za Srečkotovega 9 let starejšega brata
Stanota, povratnika iz AO vojske, tedaj urednika pri ljubljanskem liberalnem Jutru. Takole
je 18. avgusta istega leta 1924 pisal iz Ljubljane v Tomaj bratu, študentu na poletnih
počitnicah, kmalu po tistem, ko je ta v Trstu prestal zdravniški pregled ob vpoklicu k
sluţenju vojaškega roka v italijanski vojski:
»Tebe so torej potrdili. Povem odkrito, da tega nisem pričakoval. […] Glej, da se izvlečeš
s frekventacijskim izpričevalom vsaj za dobo, ko ti gre po zakonu […] Ali sem ti zadnjič
omenil, da je Drago Širok tu? Ţe nad 14 dni biva v Kranjski gori, kamor sva ga v nedeljo
3. avgusta odpeljala na letovišče z dr. Tsvincem [prepisovalka Stanotovega rokopisa dr.
Tatjana Rojc dvomi o pravilnosti lastnega prepisa]. Takrat smo imeli slabo vreme, zdaj je
nekoliko boljše. Kadar se zdolgočasi, jo udari k Batagelju na Jesenice [o tigrovcu,
obveščevalcu in policijskem komisarju na Jesenicah Tonetu Batagelju glej temeljito
razpravo generalmajorja Marijana F. Kranjca v blogu Vojaštvo – Military]. Tam se
počuti kakor doma … Nisem ga videl ţe 3 tedne, pa mi ni nič dolgčas po njem. Ţ njim so
prijatelji tudi na distanco.«
Mladinski knjiţevnik, Stanotov dober znanec še iz časa povojnega urednikovanja trţaškega
Novegaq rodu, Drago - Karel Širok je kmalu zatem prestopil v jugoslovansko
diplomacijo, a je šlo dejansko prej za običajno kritje obveščevalne dejavnosti, ki jo je
opravljal sprva na generalnem konzulatu v Trstu, pozneje pa, in vse do napada Nemčije na
Jugoslavijo, na konzulatu v Celovcu. Oba, tako Batagelj kot Širok sta bila pomemben
vezni člen obveščevalne in pozneje sabotaţne dejavnosti TIGRA v Italiji in na Koroškem
tudi po priključitvi Avstrije Tretjemu Rajhu, le da je Širok svojo dejavnost in predanost
plačal z ţivljenjem v Begunjah.
No, »zaslišali« smo o ORJUNI in njenih primorskih izpostavah Srečkotovega očeta Antona
in brata Stanota. Čas je, da »zaslišimo« še njega samega.
Srečko si je v Dnevnik za leto 1926 (glej Zbrana dela III, str. 773) zabeleţil:
»ORJUNA 16. januarja 1926 / str. 3«.
Oglejmo si zato, kaj prinaša na ta dan in na tisti strani istoimensko glasilo ORJUNE.
4
In kaj je Srečko k tej škvadristični napovedi pripomnil? Kot je zanj značilno, ni slepomišil:
»Ako so drugi šovinisti, naj se potopimo tudi mi v te poniţujoče in sramotne metode
italijanskega nacionalizma?«
5
V podkrepitev svoje domneve o Srečku Kosovelu kot »konkretnem zgodnjetigrovskem
revolucionarju« je dr. Vrečko navedel pričevanje Srečkove sestre Tončke pisatelju Borisu
Pahorju:
»… da je šel Kosovel na neki tajni sestanek v Gorico, kjer naj bi se srečali najbolj
revolucionarni mladi Slovenci kot Martelanc, Grahor /…/ z zahtevo po organiziranem
oboroženem uporu proti fašizmu. Ko se je Srečko vrnil domov, pa ni hotel ničesar
povedati.«
Sicer izjemno dragoceno pričevanje Tončke Kosovel pa dobesedno ruši domnevo o
»zgodnjetigrovskem revolucionarju«. Bodisi Vladimir Martelanc kot Ivo Grahor sta bila
tedaj organizirana in vodilna komunista v vrstah Komunistične Partije Italije. Martelanc
celo cenjen obveščevalec sovjetskega zunanjega ministrstva!
Kosovel je resda bil leta 1924, kot pravi sam Martelanc v svojem poglobljenem nekrologu
v predzadnji številki tržaškega komunističnega glasila Delo (1.7.1926), še »na razpotju«
med narodnjaštvom in komunizmom. O tem priča pesemski diptih, ki si ga je pribeleţil v
dnevnik (ZD III, str. 624):
I
Streljajte v duše
Druzega nič –
Nego: streljajte v duše.
Da raztreskate
mrtvo tišino,
da razblestite
gnili molk.
Zmaga je v vas,
bratje, v Vas,
streljajte in zbudite
speči obraz.
II
Ničesar ni več.
V nas je vse.
Socijalizem, komunizem,
Nacionalizem in vse.
Revolucija in evolucija.
Z nami je vse,
Vse.
A kot je naglasil sam Martelanc:
6
Zadnje leto svojega ţivljenja je bil torej Srečko Kosovel bard mladih komunističnih
izobražencev tostran in onstran meje: tako Primorcev Vladimirja Martelanca, Albina
Vodopivca, Fanice Obid, Iva Grahorja, kot Mileta Klopčiča, rojenega sicer v Lotaringiji,
a slovenski druţini iz »rdečih revirjev«, Prleka Bratka Krefta, Ljubljančana Dušana
Kermavnerja itd.
Njihov politični program se je zavzemal za Zedinjeno socialistično Slovenijo v sklopu
Balkansko–Donavske sovjetske federacije na osnovi pravice Slovencev do samoodločbe in
odcepitve od Italije, Avstrije, Madţarske in … Jugoslavije. Povsem drugačen od
tigrovskega političnega programa, ki se je zavzemal za priključitev Primorske h Kraljevini
Jugoslaviji pod ţezlom KaraĎorĎevićev.
Značilna epizoda boja za »duše« mladih Primorcev je bila - ţe dve leti po Kosovelovi smrti
- poleti leta 1928 poleti 1928, ko so le-ti na svoj izobraţevalni tečaj v Cvetrožu (pri
Rihemberku) kot predavatelja povabili oba voditelja nasprotujočih si (a tedaj ţe ne več
povsem sovraţnih) taborov: tigrovca Danila Zelena in komunista Iva Grahorja. Po
nekaterih nepreverjenih virih naj bi se na vabilo oba "za vsak primer" odzvala oborožena s
samokresom …
Tako je zapisal Ravel KODRIČ