Ustanovitelji TIGR-a na Nanosu

 

Septembra 1927 je bila na Nanosu postavljena temeljna organizacija TIGR. Soustanovitelji so bili: Jože Dekleva, Andrej Šavli, Dorče (Teodor) Sardoč, Zorko Jelinčič, Albert Rejec, Jože Vadnjal. Življenjepisi ustanoviteljev so povzeti po knjigi Milana Pahorja: Tajna organizacija Borba 1927-1930: spominske poti Slovencev v Trstu.

Image

Jože Dekleva (Bač pri Materiji, 8. 2. 1899 – Trst, 27. 12. 1969).

Srednjo šolo je obiskoval od leta 1911 do leta 1920. Vmes (od 10. 10. 1917 do 31. 10. 1918) je bil vojak v avstroogrski vojski. Po opravljeni maturi 8. 3. 1920 se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani, kjer je diplomiral in nato doktoriral v Sieni dne 7. 12. 1925. Od leta 1926 je bil odvetniški pripravnik pri dr. Borisu Furlanu nato pri dr. Joahimu Ražmu v Trstu. V tistem obdobju se je odlikoval kot družbeni in kulturni delavec. Bil je tajnik Zveze upravičenih posestnikov do razpusta. V začetku leta 1926 je postal predsednik Zveze mladinskih društev v Trstu, kar je ostal do nasilnega razpusta zveze dne 30. 9. 1927. Na mladinskem področju je ilegalno deloval do 4. avgusta 1928, ko je bil aretiran skupaj z Dorčetom Sardočem in Romanom Pahorjem. V sklopu množičnih aretacij spomladi leta 1930 so Deklevo vključili na seznam obtožencev za prvi tržaški proces, vendar so ga potem izbrisali. 13. decembra 1932 so ga izpustili. Vrnil se je v Trst, kjer pa ni mogel dobiti zaposlitve. Čeprav nerad, se je avgusta leta 1934 izselil v Jugoslavijo. V Ljubljani je nato odprl lastno odvetniško pisarno. Vključil se je v emigrantsko društvo Tabor, postal je tudi odbornik Zveze jugoslovanskih emi-grantov iz Julijske krajine. Ob italijanski zasedbi aprila 1941 se je umaknil v Zagreb, Kragujevac in Leskovac, da bi se izognil ponovni aretaciji. Iztaknil ga je gestapo 19. 12. 1941 in ga zaprl v ječo. Nato so ga izročili Italiji. Posebno sodišče ga je obsodilo 12. 12. 1942. Šele 24. 12. 1943 so ga izpustili iz zapora. Vrnil se je v Ljubljano, kjer se je vključil v OF ter postal član mestnega odbora. Po osvoboditvi se je vrnil v Trst. Vključil se je v Slovanko italijansko antifašistično unijo (SIAU-UAIS).Takoj po prihodu je postal predsednik Odbora za pro-slavo bazoviških žrtev. Ob obsodbi kominforma se je opredelil za Jugoslavijo. Izvoljen je bil za podpredsednika OF za STO. Imenovali so ga za predsednika Odbora za gradnjo Kulturnega doma v Trstu. Na prvih povojnih občinskih volitvah v Trstu dne 10. 6. 1949 je bil izvoljen na listi Slo-venko-italijanske ljudske fronte (SILF) v tržaški občinski svet. To mu je uspelo še leta 1952 na listi Neodvisne socialistične zveze. Volilni uspeh je ponovil še 27. 5. 1956. V letih 1958–1962 je bil predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), krovne organizacije Slovencev v Italiji. Nato je hudo zbolel. Moral se je umakniti iz javnega življenja. Umrl je v Trstu na svojem domu v Ulici Milano dne 27. decembra 1969. 

Image

Andrej Šavli (Tolmin, 18. 11. 1905 – Ljubljana, 15. 11. 1990)

Njegova življenjska pot, ki sta jo zaznamovali dve svetovni vojni, je bila prežeta z ohranjanjem slovenstva v obdobju, ko je bila Primorska priključena h Kraljevini Italiji, in z obnovo slovenskega šolstva po drugi svetovni vojni. Njegovo šolanje je leta 1915 prekinila vojna. Šavlijevi so kot begunci tri leta preživeli v Deinzendorfu, severno od Dunaja. Po končani vojni se je družina Šavli vrnila domov v Tolmin. Porušeno domačijo je bilo treba obnoviti. V begunstvu je Andrej obiskoval nemško šolo. Doma je dokončal osnovno šole ter se jeseni 1920 vpisal na učiteljišče v Tolminu, ki ga je leta 1924 tudi dokončal. Maturo je zagovarjal v slovenščini v Tolminu ter v italijanščini v Vidmu (Udine). Proti fašizmu se je bilo treba boriti tudi s kulturo, zato je bil Šavli leta 1924 med ustanovitelji Prosvetnega krožka Sela-Kozarišče-Čiginj. Januarja 1925 je bil nameščen v Borjano kot začasni učitelj. Po nekaj tednih je bil vpoklican v italijansko vojsko. Jeseni leta 1926 ga je njegov sošolec v tolminskem učiteljišču, Tržačan Drago Pahor, obvestil, da je prosto delovno mesto na slovenski zasebni Ciril-Metodovi šoli (CMD) pri Sv. Jakobu v Trstu. Tam je začel poučevati decembra leta 1926. Malo kasneje, aprila 1927, je postal tajnik Zveze mladinskih društev v Trstu. 

Sredi leta 1928 je Šavli moral emigrirati v Jugoslavijo, ker mu je grozila aretacija. Leto dni je bil v Ljubljani brez redne zaposlitve. Šele aprila leta 1929 je dobil zaposlitev v Veliki Dolini na Dolenjskem. Nato se je začelo kroženje po šolah: Krško, Tišina, Murska Sobota, Rogaška Slatina idr. V Slatini se je poročil z Anico Murko, dobila sta dva sinova (Janka in Slavka). Šavli se je udejstvoval v raznih društvih. Potem ko je Madžarska zasedla Prekmurje, je hotela vse primorske izseljence izgnati v ljubljansko pokrajino. To bi pomenilo, da bi Šavlija italijanske oblasti gotovo aretirale. Bil je izgnan v Goričane blizu Letinje, kjer je lahko preživel kot učitelj in občinski uradnik, ko se je naučil madžarščine. Po zaključku druge svetovne vojne se je vrnil v rodni Tolmin. Tam je imel vrsto dolžnosti na šolskem področju, predvsem kot šolski nadzornik. V letih 1954–1966 je bil strokovni in pedagoški svetovalec na Zavodu za šolstvo SRS. Objavil je vrsto knjig, v glavnem kot pedagoški pisec: Tiho delo učencev, O povodnem možu, Prvo berilo, Srečno domovina, Slovenske ljudske pravljice idr. Posvetil se je raziskovanju slovenskega primorskega učiteljstva. Iz tega je nastala publikacija Vrsta skozi čas (Obrazi koprskega in goriškega učiteljstva 1875–1909–1919). Knjiga je leta 2017 doživela ponatis po zaslugi Pokrajinskega arhiva v Kopru.

Image

Dorče (Teodor) Sardoč

(Slivno pri Nabrežini, 11. 9. 1898 – Gorica, 17. 6. 1988)

Dorče (krstno ime Teodor) Sardoč se je rodil v družini zidarja Josipa in Marije Milič. V njihovi družini se je po znanih podatkih rodilo 13 ali 14 otrok. Ko so se preselili v Gorico, Dorče Sardoč omenja 5 bratov in sester, ki so: Just, ki je kmalu potem umrl, Marica, rojena 11. 9. 1888, Justina, rojena 2. 11. 1892, Lojze, rojen, 8. 7. 1895, in Dorče. Družina je živela v revščini: imela je le iztržek od zidarskega dela ter gostilne in oddajanja sob. Kljub temu so starši poskrbeli, da so se otroci šolali. Obiskoval je ljudsko šolo v Gorici, gimnazijo pa v Trstu in Gorici. V drugem letniku gimnazije je spoznal Jožeta Deklevo. Postala sta prijatelja. Postal je član Goriškega Sokola in pristopil h gibanju Preporod. V Gorici je Sardoč spoznal Henrika Tumo in Antona Gregorčiča. Tam je tudi izvedel za jugoslovansko idejo. Leta 1915 je morala družina v izgnanstvo. Naselili so se v vasi Artviže v Brkinih. Leta 1917 je bil Sardoč vpoklican v vojsko. Tam je bil obtožen nediscipline in dezerterstva, zato je bil po zaporih. Tik pred koncem vojne ga je sodišče oprostilo vsake krivde.

Image

Zorko Jelinčič

(Log pod Mangartom, 5. 3. 1900 – Trst, 13. 7. 1965)

Rodil se je očetu učitelju Ferdinandu in materi gospodinji Josipini Trebše. Osnovno šolo je obiskoval v Logu in na Ilovici pri Podmelcu. Maturiral je leta 1918 na realki v Idriji. Nato se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani ter se v šolskem letu 1923/24 prepisal na univerzo v Padovi, vendar študija ni dokončal. Zaposlil se je pri Zvezi prosvetnih ZPD v Gorici in kmalu postal tajnik zveze. Sočasno je bil tajnik Dijaškega društva Adrija v Gorici, ki je bilo obnovljeno v letu 1920. Obe funkciji je odlično opravljal. Jelinčič je mnogo hodil po Goriški. Razna društva je fašistični režim pospešeno nasilno razpuščal v jeseni leta 1926 in nato v letu 1927. Ni bilo več mogoče legalno delovati, zato so se nekateri začeli odločati za tajno ilegalno delovanje. Med temi je bil Zorko Jelinčič. Marca 1930 je fašistična policija OVRA aretirala Zorka Jelinčiča. Najprej je bil v strogi izolaciji v zaporu v Kopru, nato so ga prepeljali v Rim, kjer je v zaporu Regina Coeli čakal na proces pred Posebnim sodiščem proti 30 obtožencem, ki je bil 5. decembra 1941. Jelinčič je bil glavni obtoženec. Obsodili so ga na 20 let ječe. Naslednjih 9 let je Jelinčič preživel v kaznilnicah Civitavecchia, San Gimignano in Siena, kjer je bil tudi v samici. Iz zapora so ga izpustili zaradi amnestije. Le dobro leto dni je preživel brez zapora. Ob vstopu Italije v drugo svetovno vojno so ga oblasti poslale v mesto Isernia, kjer je ostal zaprt vse do  kapitulacije Italije. Nato je vstopil v narodnoosvobodilni boj. Iz mesta Isernia se je prebil čez frontno črto do mesta Bari, kjer je delovala jugoslovanska baza NOB. Ob koncu vojne so ga imenovali za člana predsedstva PNOO za slovensko Primorje in Trst. Po osvoboditvi je najprej delal v kulturnem oddelku PNOO, nato pa v vodstvu Slovenske prosvetne zveze. 5. maja 1946 je bilo obnovljeno Slovensko planinsko društvo v Trstu. Zorko Jelinčič je postal predsednik in ostal na tem položaju vse do svoje smrti. Bil je urednik Gregorčičeve založbe in kasneje ZTT. Z Dragom Pahorjem sta leta 1951 ustanovila Odsek za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici, le-tega pa je vodil v letih 1954–1965. Napisal je celo vrsto prispevkov iz krajevne zgodovine, planinstva in drugih področij, predvsem o odtujevanju slovenske zemlje po drugi vojni. Leta 1952 je izšel njegov Etnografski zemljevid Trsta in okolice z ledinskimi imeni. Od leta 1958 je bil sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Njegove objave med Slovenci v Italiji in Sloveniji so bile s področja domoznanstva, kulture, planinstva, etnografije in toponomastike.

Image

Albert Rejec

(Tolmin, 6. 4. 1899 – Ljubljana, 27. 10. 1976)


Albert Rejec se je rodil v družini kovača Ivana v Tolminu. Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju, gimnazijo v Gorici do prve svetovne vojne, nato pa škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani. Potem je študiral pravo v Padovi in Rimu. Do leta 1922 se je preživljal kot prevajalec. To službo je izgubil, ker se je udeležil pouličnih spopadov v Rimu ob t.i. fašističnem pohodu oktobra 1922. V letih 1925–1928 je bil tajnik goriškega dela Političnega društva Edinost ter sourednik listov Edinost in Novice. Rejec je bil tudi aktiven pri ustanavljanju slovenskih mladinskih, prosvetnih in športnih društev v Gorici in na Goriškem. Leta 1927 je bil med ustanovitelji tajnega narodnega gibanja TIGR na Nanosu. V februarju leta 1929 je moral emigrirati v Jugoslavijo, da bi se izognil aretaciji. V Ljubljani je ustanovil tajni odbor TIGR-a, da bi od tam usklajevali protifašistično delovanje, ki je po prvem procesu ostalo brez pravega vodstva. Urejal je protifašistična glasila Borba, Svoboda, Ljudska pravica, Straža ob Soči. Skrbel je, da je v Julijsko krajino prihajala slovenska literatura. Rejec je postal generalni tajnik Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine. Od junija 1940 dalje je ilegalno živel v Beogradu. Od tam se je v aprilu 1941 pred nemškim okupatorjem umaknil v Bosno. Leta 1944 je stopil v partizanske vrste, boril se je na sremski fronti. Tik pred koncem vojne ga je aretirala jugoslovanska varnostna služba ter spraševala o stikih organizacije TIGR z obveščevalnimi službami zaveznikov. Rejec je bil nekaj časa zaprt. Po osvoboditvi je bil od novembra 1945 do julija 1948 prevajalec pri tiskovnem uradu predsedstva slovenske vlade. Nato je bil do leta 1959 raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja INV v Ljubljani.

Image

Jože Vadnjal

(Zagorje, 1. 3. 1898 – Opatija, 30. 6. 1985)

Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju, srednjo šolo pa v Rimu. Ob vstopu Italije v prvo svetovno vojno leta 1915 je bil Vadnjal mobiliziran v avstrijsko vojsko. Najprej je gradil utrdbe na soški fronti, nato je bil v strelskih jarkih pri Oslavju nad Gorico. Med vojno je zbolel za malarijo. Potem so ga premestili v 97. polk. Konec vojne je dočakal v mestu Bruck. Najprej se je kot prostovoljec javil v češke čete, ki so hotele osvoboditi Češkoslovaško. Nato je bil član narodne straže, ki je razoroževala pripadnike avstroogrske vojske, ki so se umikali iz Italije. Zatem je dokončal triletno dopisno trgovsko šolo v Rimu. Potem se je najprej zaposlil pri podjetju v Pivki, kasneje na žagi Alojza Urbančiča na Baču pri Knežaku, kjer je ostal do aprila 1930, ko je moral pred fašisti emigrirati v Jugoslavijo.

Že od leta 1922 je Vadnjal sodeloval pri skupinah antifašistov, ki so se zoperstavljali fašističnim pohodom v Pivki in okolici. Pri takih akcijah je najprej sodeloval z Josipom Kukcem, nato še z Danilom Zelenom in Tonetom Černačem. Aktivno je sodeloval pri prenosu ilegalne antifašistične literature iz Jugoslavije v Julijsko krajino. Zato ni prav nič čudnega, da se je konec septembra 1927 udeležil sestanka na Nanosu, kjer so poleg Vadnjala bili še Jože Dekleva, Dorče Sardoč, Andrej Šavli, Zorko Jelinčič in Albert Rejec. Tam so ustanovili ilegalno radikalno protifašistično gibanje z imenom TIGR. Po drugi strani je pristopil k Tajni organizaciji Borba, v sklopu katere je vodil šesto srenjo. Ta srenja je bila zadolžena, da skrbi za prenos slovenske in druge literature iz Jugoslavije v Julijsko krajino. Poleg tega so člani šeste srenje Borbe skrbeli, da so lahko antifašisti ponoči prehajali mejo in se zatekali v Jugoslavijo. Spremljali so jih tudi na tej poti v obratni smeri, ko so se antifašisti ponovno vračali v Italijo, potem ko so bili na sestankih, predvsem v Ljubljani. Prav pri Pivki so uredili enega izmed prehodov za ilegalce in prebežnike. Pri tem je imel veliko besedo prav Jože Vadnjal, ki je tesno sodeloval z Alojzom Valenčičem.  Prav po atentatu na uredništvo fašističnega časopisa Il Popolo di Trieste so policijske in fašistične enote začele načrtno aretirati vse tiste osebe, za katere so bile prepričane, da so aktivne v protifašističnem odporu.

Aprila 1930 je Vadnjal prebežal v Jugoslavijo. Za njim so prišli še žena in dva otroka. Več mesecev je Vadnjal brez sredstev živel v Ljubljani, člani njegove družine pa vsak pri drugem sorodniku. Nato mu je uspelo dobiti delo na industrijski žagi pri rudniku v Kreki v Bosni. Že poleti 1941 se je pridružil narodnoosvobodilnemu boju. Najprej je bil aktivist, nato partizan. Bil je komisar minerske čete, nato komisar partizanske bolnišnice 6. krajiške brigade. Proti koncu leta 1944 je vodil obnovo žage v Živinicah pri Tuzli, ki je nato z lesom oskrbovala enote na sremski fronti. Po osvoboditvi je Vadnjal zavzemal pomembne položaje v lesni industriji republike Bosne in Hercegovine. V letih 1948–1949 je bil pomočnik ministra za lesno industrijo in gozdarstvo republike BiH. Od leta 1962 do upokojitve pa je bil direktor tovarne Lesonit v Ilirski Bistrici. Jože Vadnjal je prejel več državnih odlikovanj in priznanj.

 

 

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGR-a. Prizadevamo si za čim večjo ozaveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGR-a: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matični domovini.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

e-mail: drustvo.tigr@siol.net