Danes smo vsem poslankam in poslancem v Držvanem zboru Republike Slovenije poslali pismo z našim stališčem o predlogu novega državnega praznika. Hkrati pa smo to stališče kot odprto pismo poslali tudi vsem nacionalnim medijem. O našem stališču smo danes obvestili tudi predsednika republike Boruta Pahorja.
STALIŠČE DRUŠTVA TIGR PRIMORSKE
O PREDLOGU NOVEGA DRŽAVNEGA PRAZNIKA
Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci Državnega zbora RS
Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske (skrajšano: Društvo TIGR Primorske) je v Republiki Sloveniji edina registrirana nevladna organizacija, katere naloga je negovanje tradicij in spomina na protifašistični boj primorskih Slovencev v obdobju med obema svetovnima vojnama. Društvo TIGR Primorske si tudi prizadeva, da bi po letih zamolčanosti tigrovcem priznali njihovo vlogo in pomen znotraj antifašističnega boja in ga zgodovinsko pravično ovrednotili. Prav tako si prizadevamo za sodno rehabilitacijo štirih ustreljenih slovenskih antifašistov leta 1930 v Bazovici, Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimira Miloša in Alojza Valenčiča, ki so za Republiko Italijo uradno še vedno »teroristi«.
Ker je imel tigrovski boj en sam motiv – to je boj proti fašizmu in ohranjanju slovenskega jezika in ni imel izrazitega političnega ozadja, se tudi v našem društvu trudimo spoštovati ta načela tigrovcev, zato je naše glavno vodilo, da ne želimo vplivanja nobene politične stranke na naše delovanje. Prav tako ne želimo, da bi spomin na dejanja tigrovcev postal predmet preigravanja na političnem prizorišču, posebej kadar predlogi, kot ga je v parlamentarno proceduro predala stranka SNS, ne ustrezajo zgodovinskim dejstvom.
Letos bomo namreč beležili 80. obletnico spopada treh tigrovcev na Mali gori pri Ribnici, ki se je zgodil 13.5.1941 in v katerem je umrl vojaški vodja organizacije TIGR Danilo Zelen.
Poslanska skupina SNS je, kot smo bili obveščeni iz medijev, marca letos vložila v parlamentarno proceduro predlog za dopolnitev Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji tako, da se seznam državnih praznikov dopolni še z enim prazničnim dnem, poimenovanim »dan prvega spopada z okupatorjem na slovenskih tleh«. Pred tem je podoben predlog Državnemu svetu podal državni svetnik Branko Tomažič (2. 9. 2020).
Vsaj kolikor nam je poznano, nobeden od obeh predlogov ni utemeljen in podprt z zgodovinsko dokazanimi dejstvi.
Omenjeni predlog stranke SNS predvideva, da bi se s praznovanjem novega praznika poudaril tudi pomen borcev organizacije TIGR pri bojih zoper okupatorja med drugo svetovno vojno. S predlogom zakona se želi 13. maj obeležiti kot dan prvega oboroženega spopada z okupatorjem na slovenskih tleh po okupaciji leta 1941. To je res bil oborožen spopad z okupatorjem, ne pa organiziran napad na okupatorja, kot se ta dogodek želi večkrat napačno prikazati. Padli tigrovec Danilo Zelen pa da je bil sploh prvi Slovenec, ki je padel v boju z okupatorjem po okupaciji na slovenskih tleh.
To določanje prvenstva pa je vprašljivo tako glede spopada samega kot tudi žrtev. O tem prepričljivo govore ugotovitve zgodovinarjev in izjave pričevalcev.
Zgodovinar T. Ferenc (Izbrana dela 1, str. 111) najprej navaja nemško poročilo o nemškem prodoru v Prekmurje 6. aprila 1941, ki govori o 300 ujetnikih in 25 do 30 mrtvih ter 20 ranjenih na jugoslovanski strani; konkretno pa govori o streljanju Nemcev na skupino vojakov kraljeve armade in civilistov (ki so jih šteli za verjetno preoblečene vojake) pri Veržeju: navaja imena treh padlih civilistov, med tremi ranjenimi vojaki pa sta dva pozneje podlegla ranam.
Omeniti velja tudi bitko skupine slovenskih prostovoljcev z nekaj graničarji proti prodirajočim italijanskim vojakom pri Gozdu Martuljku 9. in 10. aprila 1941, ki je trajala od zgodnjega popoldneva do zore naslednjega dne; pripadnikom bataljona Val Toce se je kasneje pridružila tudi topniška enota. Obe strani pa sta metali tudi ročne bombe. Po italijanskih ocenah je šlo za najhujši spopad celotne invazije (Cuzzi, L.: Occupazione Italiana della Slovenia, str. 21). Rezultat: 4 mrtvi in 7 ranjenih med Italijani (M. Mikuž: Oris zgodovine NOB, 1, str. 60). Na naši strani je z imenom označena ena žrtev (graničar M. Djukić; vir F. Konobelj, Jesenice do leta 1941, str. 353), za zelo verjetne padle med prostovoljci pa žal ni podatkov.
V zvezi s pojasnjevanjem omenjene pobude smo se obrnili za pomoč tudi na Inštitut novejše zgodovine (INZ), kjer so pripravili projekt o smrtnih žrtvah II. svetovne vojne na Slovenskem. Iz podatkov, ki so nam jih poslali (29. 9. 2020) izhaja, da je bilo na Slovenskem v obravnavanem obdobju, od napada okupatorskih sil 6. aprila do 12. maja 1941 (torej do spopada na Mali gori), med pripadniki kraljeve vojske oziroma njenih razpuščenih enot 105 žrtev, o katerih so znani podatki o kraju smrti. K tem je treba dodati še tiste padle – 18, pri katerih ni naveden točen kraj smrti (očitno pa je bilo to na slovenskem ozemlju) in število padlih slovenskih pripadnikov kraljeve armade v drugih predelih jugoslovanske države – 68 (torej skupaj 191). Ni pa tudi podrobnih podatkov (ali je šlo za vojake ali civiliste) za dodatnih 50 umrlih, med njimi so bili lahko preoblečeni vojaki, pa tudi upirajoči se civilisti (prostovoljci). Razen teh sta bila po podatkih INZ med smrtnimi žrtvami v tem obdobju tudi 102 civilista.
Ocena o prvi smrtni žrtvi med Slovenci v spopadu 13. maja 1941 na Mali gori je torej brez trdne podlage, pri čemer seveda ne zanikamo teže in tragičnosti tega dogodka za tigrovsko stran. Prav tako je sporna tudi navedba o prvem spopadu po okupaciji Slovenije 6. aprila 1941.
Če bi želeli med dogodki in dogajanji posebej izpostaviti organizacijo TIGR in njeno delovanje, bi seveda bilo smiselno zajeti celotno obdobje njenega antifašističnega boja, od njene ustanovitve leta 1927 do začetka II. svetovne vojne in ne le datuma tega nesrečnega spopada, njena prizadevanja za ohranitev slovenskega jezika na območju Primorske, ki je po rapalski pogodbi leta 1920 pripadlo Italiji in njeno pomoč pri organizaciji slovenskega pouka, ki ga je bilo treba organizirati na skrivaj. V tem zadnjem obdobju bi bilo treba posebej poudariti tudi neposredne priprave organizacije TIGR na odpor možnemu in pričakovanemu italijanskemu napadu (od konca tridesetih let naprej), njeno povezovanje z drugimi antifašističnimi organizacijami, britansko obveščevalno službo, Pinkom Tomažičem in komunisti, tigrovske sabotažne akcije v Avstriji in Italiji. že od začetka pa tudi s slovenskimi primorskimi duhovniki, povezanimi v Zboru svečenikov sv. Pavla.
Ob taki načelni odločitvi bi za simbolno in časovno umestitev novega praznika sicer najbolj naravno prišla v poštev ustanovitev organizacije TIGR jeseni 1927, težava pa je v tem, da se celo med neposrednimi udeleženci ustanovnega srečanja na Nanosu omenjajo razni datumi, nekateri pa govorijo kar nasploh o tem dogodku, ki naj bi se dogodil septembra ali oktobra leta 1927.
O drugi navezavi – na prvi oboroženi odpor oziroma obeležba prve žrtve (žrtev) in njeni šibki utemeljenosti z zgodovinskimi viri v predlogu SNS smo že govorili.
Po vsej verjetnosti bi kazalo praznik, posvečen tigrovskemu gibanju, smiselno povezati z ustrelitvijo dan prej obsojenih bazoviških junakov 6. septembra 1930 kot prvih kolektivnih žrtev v neenakem boju proti fašizmu. Ta dogodek lahko simbolično poveže fašistično nasilje, odpor fašizmu in njegove žrtve, ob katerih se je takratna svobodoljubna Evropa v polni meri zavedla fašistične nevarnosti in nujnosti odločnega ter povezanega boja za njeno izkoreninjenje.
Če pa se zaustavimo še ob pobudnikovi »formuli« za ohranjanje skupnega števila praznikov in dela prostih dni v Republiki Sloveniji (zaradi uvedbe predlaganega novega praznika), kar naj bi dosegli s črtanjem 2. maja kot sestavnega dela »praznika dela«, gre pri tem za vprašanje drugačnega razmisleka, ki bi ga tudi kazalo posebej obravnavati.
Zgodovinska dejstva v tem zapisu je v imenu Društva TIGR Primorske zbral dr. Savin Jogan, predsednik Društva TIGR Primorske v obdobju 2016 -2020.
Zato menimo, da uvedba 13. maja kot državnega praznika s tako obrazložitvijo kot jo je podala stranka SNS, nima prave zgodovinske podlage in da predlog ne ustreza ugotovljenim dejstvom zgodovinske stroke.
Predsednik društva
Gorazd Humar
