Kosovelova domačija
Srečko Kosovel se je rodil v Sežani. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Pliskovico na Dolenjem Krasu, vendar tam niso ostali dolgo. Leta 1908 so se naselili v Tomaju, kjer so živeli v šoli.
Kosovel je prvič objavil svoj spis kot 11-leten otrok v otroškem listu Zvonček, v katerem opisuje Trst. V to mesto je kot otrok veliko hodil in je imelo v njegovem srcu poseben prostor. Pri Kosovelih je bilo zanimanje za umetnost splošno. Hodili so v Trst v gledališče in na koncerte ali k prijateljem in znancem, ki so bili podobnega duha, in ti so bili večkrat gostje pri njih v Tomaju. Po opravljeni osnovni šoli se je leta 1916 vpisal na realko v Ljubljani, na kateri je bil učni jezik nemški. Začel je sodelovati v srednješolskem bilateralnem krožku in v dijaških glasilih, izdajati je začel tudi tiskan dijaški list Lepa Vida in zbral v njem vrsto mladih, vendar ga je moral zaradi neplačanih dolgov ustaviti. Leta 1920 je tam srečal Ludvika Mrzela. Istega leta se je odzval na fašistično politiko Italije, ki je požgala Narodni dom v Trstu. Ko je leta 1922 maturiral, se je odločil za študij slavistike,romanistike in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Sodeloval je pri avantgardistični reviji Trije labodi, ki je začela izhajati leta 1921 v Novem mestu. Organiziral je literarno-dramatični krožek, predavanja in literarne večere v Ljubljani in pred delavci v Zagorju. Leta 1925 je s svojimi vrstniki prevzel urejevanje revije Mladina. Pripravljal je tudi zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla.
Sprva je pesnil pod vplivom moderne, posebej impresionizma J. Murna. Prevladujoči motivi so kraška pokrajina, mati in smrt, pogosto s simbolnim pomenom (pesmi Balada, Bori, Vas za bori, Slutnja). Tako najobsežnejši del njegovega pesništva govori o Krasu, zaradi česar ga imenujemo »lirik Krasa«, kjer srečujemo impresije, ki pogosto preraščajo v prispodobo narodne ogroženosti, motive, v katerih je upodobljena ljubezen do matere in dekleta, pa izpovedi, v katerih se oglaša slutnja smrti. Nato je Kosovel prešel v ekspresionizem in razvil vizionarsko, družbeno in religiozno tematiko z osrednjo idejo o osebni in kolektivni apokalipsi, ki v sebi nosi očiščenje krivde in stvarjenje novega etosa.
Tako precej pesmi govori o družbenih krivicah, o mračni usodi Evrope (Ekstaza smrti) in o neizogibnosti revolucionarne preobrazbe sveta (Rdeči atom). Velik delež v Kosovelovem opusu predstavljajo tudi njegove t. i. konstruktivistične pesmi (konsi), ki so izšle v pesniški zbirki Integrali, in so najmodernejši tip slovenske poezije.
Spominska plošča na hiši v Tomaju
Konec februarja 1926 se je po nastopu v Zagorju, ko je ponoči na postaji čakal vlak, prehladil in zbolel, a se, vsaj tako je bilo videti, pozdravil. Za velikonočne počitnice se je lahko vrnil v Tomaj. Tu se je bolezen ponovila in pojavili so se zapleti. Umrl je 27. maja 1926.
Srečko Kosovel (Pesmi, 1927)
»Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu. Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.«