Ker pa iz same vsebine sklepa o tem imenovanju, niti iz njegove obrazložitve, ki ni bila priložena predlogu sklepa, ni mogoče razbrati, v kakšni meri to priznanje zadeva tudi vlogo imenovanega v njegovi takratni občini (Štanjel), se nam odpira v tej povezavi nekaj vprašanj, ki se jim ta sklep očitno izogne. V prvi vrsti gre za dejstvo, da je bil M. Fabiani v obdobju po letu 1935 načelnik (»podesta«) imenovane rojstne občine. Gre za funkcijo oziroma položaj, ki je bil vzpostavljen po ukinitvi izvoljenih občinskih svetov v naših (slovenskih) krajih, prav tako pa tudi po zamenjavi dotakratnih izvoljenih županov (mnogi od teh so bili po zamenjavi celo izgnani oz. internirani, največkrat na Sardinijo). M. Fabianija (in tudi druge) je na to funkcijo imenoval goriški prefekt kot pomemben organ fašistične oblasti; razumljivo je, da se je imenovani moral pri svojem delu držati v prvi vrsti usmeritev tako opredeljene oblasti. Možno bi bilo morda podvprašanje: kaj pa če je bil Fabiani zaradi nemotenega opravljanja svojega poklica in poslanstva nekako prisiljen, da sprejme tako funkcijo? Ni treba posebej dokazovati, da je bil zaradi svojega dotedanjega delovanja tako znan, priznan in ugleden, da so mu bile brez te funkcije odprte vse poti in možnosti za resno strokovno delo.
Drugo vprašanje zadeva njegov formalni odnos do članstva v fašistični stranki. Tudi v tem primeru, zaradi podobnih razlogov njegove uveljavljenosti, tak vpis ni bil nujen, niti potreben. Pa ga vendarle najdemo med njenimi člani. Iz njegovega osebnega dokumenta (na položaju podestata) izhaja, da se je včlanil v fašistično stranko že 15. maja 1921, torej leto dni, preden je stranka s pohodom na Rim prevzela oblast v državi; po štirinajstih letih, decembra 1935 pa je bil imenovan na mesto podestata. V tej funkciji je bil odgovoren za uresničevanje politike fašistične stranke, v kateri pa je imel tudi pomemben samostojen položaj: »capo squadra«, torej poveljnik oborožene fašistične enote. V dokumentih ni podatkov o njegovi osebni aktivnosti, znano pa je, da so te enote v primorskih krajih služile za napadanje in razbijanje delavskih zborovanj in sestankov komunistov, požiganje ter uničevanje sedežev nefašističnih organizacij, pretepanje volivcev, prisilno pitje ricinusovega olja, pa tudi za ponarejanje volilnega gradiva.
Skratka, na M. F. ne moremo gledati kot na izoliranega občana, posameznika v praznem prostoru. Opredeljevali sta ga ti dve funkciji (podesta, član in capo squadra v PNF); v tem okviru je udejanjal svoj vpliv ter puščal svojo zgodovinsko sled. Zaradi takega njegovega položaja v sistemu oblasti in v stranki, ki sta vsakič posebej ter v njuni medsebojni prepletenosti vzbujali strah ter hkrati rojevali odpor večinskega slovenskega prebivalstva, o častnosti tega delovanja ni mogoče niti govoriti, kaj šele dajati zanj posebna družbena priznanja.
Zaradi tega bi bilo nujno pred javno razglasitvijo tega imenovanja jasno opredeliti odnos do posameznih sestavin tega delovanja, oziroma to sporno počastitev preklicati. Vztrajanje pri taki sporni odločitvi bi dejansko metalo senco na siceršnje dosežke in plodno delo slavljenca na njegovem primarnem profesionalnem področju, ki ga je širša mednarodna skupnost že ustrezno priznala in nagradila.
P. S.
Da ne gre pri naših opozorilih in predlogih za povsem novo, na hitro izoblikovano ali celo izmišljeno pobudo, opozarjamo na dejstvo, da je naš tržaški rojak dr. Jože Škerk že pred dobrima dvema letoma (26. marca 2015) v obsežnem pisnem gradivu (v zvezi s takratnim predlogom za preimenovanje osnovne šole v Komnu) opozoril župana komenske občine mag. Marka Bandellija na delovanje Fabianija v takratni občini Štanjel ter o njegovi aktivnosti v fašistični stranki; odgovora doslej žal ni dočakal.
Dr. Savin Jogan - predsednik društva