In še to Vam povem ... V gore ne hodijo dvoličneži in bleferji. Za kaj takega moraš imeti voljo in ljubezen do vsega kar je slovensko. Kovačiča ne bo gor!
Vse čestitke!
»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« (N. Zaplotnik)
Ideja je padla, ko smo se med tovariši in tovarišicami pogovarjali o vzponu na Triglav ... In Dušan Jež – praporščak Društva TIGR Primorske je imel to v mislih že nekaj časa ... Sam se nebi podal na to pot, zato sem vzela stvar v roke in takoj zbrala ekipo, ki se je bila pripravljena podat na slovenskega očaka ...
Zakaj pa ne?
Kot vodja O.E. Društva TIGR Primorske sem to z lahkoto naredila in priprave so potekale dober mesec prej. A pozorni smo morali biti tudi na vreme v gorah.
In prišel je dan, ko smo se v zgodnjih jutranjih urah podali proti Rudnemu polju. Bil je zelo vroč, sončen dan. A želja po dosegu cilja je bila močna. Dejana, Andreja, Mojce, Edvarda, Dušana Tatjane in mene tudi vročina ni ustavila.
Zakaj prav 1. 8. in 2.8. 2017?
2. avgusta 1944 se je kulturniška skupina IX korpusa povzpela na Triglav na čelu s TIGRovcem Danilom Turkom - Jocom, ki je dal tudi pobudo, da zvrnejo v dolino mejni kamen, ki je mejil na severni strani nemško na južni strani pa italjansko ozemlje. Ozemlje na vrhu Triglava pa je kupil župnik iz Dovja - Jakob Aljaž, ki je bil velik domoljub in ni mogel prenesti, da bi bili tujci naši gospodarji … in tako je še do danes Triglav simbol slovenstva.
V prvem avgustovskem dnevu smo iz Rudnega polja, Konjščice, Studorskega prevala, nadeljevali pot preko Velega polja, do Vodnikovega doma, kjer smo imeli postanek in osvežitev. Od tam smo se v največji pripeki počasi premikali proti koči Planika, kjer smo prenočili.
2. avgust - bilo je hladno jutro polno pričakovanj.
In začela se je pot na 2864 metrov nadmorske višine, pot na naš vrh, vrh Slovencev in temu primerno so donele tudi naše pesmi, pesmi domoljubja, slovenske pesmi. Vesela sem, da je bila v moji ekipi tudi Mojca, ki ji ni zmanjkalo ne dobre volje, ne besedil in ne vztrajnosti ...
Počasi, počasi smo se približali in povzpeli na Mali Triglav ... »Joj, kaj toliko še imamo?« Nikakor ni hotelo biti konca teh že težkih korakov, vendar nam je Edvard razložil, da je najhujše že za nami … In res je bilo, že smo videli naš cilj.
Donele so pesmi, pozdravi s pohodniki, hitro bitje srca in v mislih pesem … Oj Triglav moj dom, kako si krasan ...
Slovenske lepote so bile vidne do kamor nam je segal pogled. Veselje in ponos sta se stopnjevala, za kar se moram najprej zahvaliti Dejanu, Andreju ter Edvardu, saj so oni tisti, ki so mi in nam pomagali na ta dan 2. 8. 2017 na vrhu Triglava razpreti prapor Društva TIGR Primorske.
Ampak ta dan je zaplapolala tudi zastava Gibanja Puntarji z Andrejem Škapinom na čelu.
Tako dragi moji, moj del najvišjega slovenskega poslanstva je opravljen. Želim si, da bi to izkušnjo izkusilo čim več ljudi, še posebno s tako dobro ekipo kot je bila moja.
To so zgodovinski spomini ne le zame temveč za vse nas, ki nam vrednote NOB-ja nekaj pomenijo. Triglav bo v nas ostal živ in nepozaben ... zato, upam in si močno želim, da bi Rodoljubno društvo TIGR Primorske vsako leto 2. avgusta organiziralo tradicionalni pohod na Triglav.
Bernarda Dodič - vodja O.E. Društva TIGR Primorske
