PISMO BRUSLJU
(Takšna pisma izhajajo le iz naroda, ki nima dovolj samozavesti in se ozira nazaj, namesto da bi gledal naprej)
Dragi Bruselj,
Mi, slovenski brusi, se pritožujemo pri vas nad našimi domačimi brusi, ki še po 75-ih letih revolucije gledajo in mislijo rdeče. Tako so zaslepljeni, da celo pri sončni svetlobi nočejo videti in priznati belega dne. Zato vas prosimo in rotimo, vi tam v Bruslju imate večje in bolj specializirane bruse in mline od naših. Če jih že ne morete zmleti, pa jim vsaj zbrusite tiste rdeče leče, da bodo končno spregledali svoje zablode in sprevideli naše demokratične metode vladanja. Žalostno je, da pri nas ni zaslepljena le peščica še živečih likvidatorjev naših najboljših boga boječih sinov in hčera. Tudi njihovi sinovi in celo vnuki si še dandanes drznejo v javnosti mahati z rdečimi zastavami in s slikami nekdanjih rdečih diktatorjev. Jočejo, kaj vse so žrtvovali. To, kar so sami hoteli. Ker so se uprli Mussoliniju in Hitlerju, ki sta nam prinašala civilizacijo in nas branila pred rdečim zlom, so dobili tisto, kar so iskali. Naši somišljeniki so bili na strani Mussolinija, Hitlerja in boga. Oni pa na strani dveh velikih zločincev, Tita in Stalina. Naši so izdajali zasedbenim silam samo brezbožnike in njihove pomagače. Oni pa so naše verne brate in sestre kar čez noč pobirali z domov in jih likvidirali. Izginjali so v temi. Mi njih na naših postojankah, kot je Sveti Urh, nismo mrcvarili, jih rezali in prebadali iz sovraštva, kot so to počeli oni z našimi, ampak iz ljubezni do bližnjega, ki so jo v živo občutili. Storili bi še več dobrega, a nas je žal prehitel čas. Zadnji trenutek pa nam je le uspelo, da smo se jim maščevali za poboj naših na Turjaku, 4. maja 1945, ko so se že bahali kot zmagovalci, so naši pobrali iz ljubljanskih zaporov 29 fantov in deklet, članov OF. Odpeljali so jih na Turjak in jih v gozdu Veliko smrečje pokončali in zmetali v volčje jame. Med njimi sta bila tudi dva sinova in nečakinja znanega predvojnega primorskega politika in očeta modernega slovenskega alpinizma dr. Henrika Tume (po njem se imenuje planinska koča na Slavniku). Resda Tumovi niso imeli nikoli v rokah orožja, a so v svoji tiskarni v Ljubljani tiskali sovražno gradivo proti nam in Nemcem. Oni bi nam morali biti za to hvaležni, ker smo jih rešili pred rdečo diktaturo, ki je čez par dni zavladala v našem glavnem mestu. V naslednjih dneh, mesecih in letih so njihovi imeli svojo svobodo, mi pa živi pekel in kri. Oni so naših pobili tisoče, mi njih pa veliko manj. Tega jim ne bomo nikoli odpustili.
PO OSAMOSVOJITVI NARODNA SPRAVA V KOČEVSKEM ROGU
Po osamosvojitvi sta se v Kočevskem rogu šla nekakšno spravo gospod nadškof in tisti ta mali predsednik države. A tistega spravdanja mi ne priznamo. Gospod nadškof je bil že v letih in morda že nekoliko naglušen, da ni razumel za kaj gre. Miniaturni predsednik pa neverodostojen za tako veliko dejanje. Za začetek sprave bi morali spraviti najprej njega in proglasiti generala Leona Rupnika za častnega občana mesta Ljubljana.
KRIVOSODSTVO
Tudi sodstvo, ki ga imamo, je še vedno rdeče. Ima ogromne zamude in krivo sodi predvsem naše rodoljube, ki so osamosvajali Slovenijo. Lotili so se celo naših največjih patriotov. Zato smo bili primorani kar nekaj mesecev prirejati glasne procesije okrog sodišč, da smo jih rešili iz rdečih krempljev.
SREDSTVA OBVEŠČANJA
Tudi tukaj prevladuje rdeča barva, kakor da bi bili še vedno v letu 1945. Le s težavo smo uspeli vriniti med njih tudi nekaj našega belega kadra. Vse naše zares demokratične metode, naš način vladanja in kadrovanja predstavljajo kot povratek k diktaturi. Naša vlada je vlada poštenjakov in idealistov, a tega nam nočejo priznati. Za napade na nas se poslužujejo celo odsluženih prostitutk, za katere ni več mesta niti na obrabljenih starih kavčih, kaj šele pred TV ekrani. Javna TV širi dezinformacije in laži. Le našim zvestim kadrom uspe kdaj pa kdaj povedati kakšno čisto resnico.
Našim zgodovinarjem je v zadnjem času uspelo zbrati dokaze, da so bili kolaboranti dejansko partizani in njihovi podporniki, saj so se okupatorskim silam pustili voziti brezplačno na morišča in v koncentracijska taborišča.
STOP ZA NE-NAŠE KADRE
Veseli nas, da nam je nekajkrat uspelo preprečiti, da bi nepravi kadri zastopali barve Slovenije v EU. Mi bolj zaupamo vam, kot njim, ker vemo, da ste naši. Zato se vam zahvaljujemo in se vam priporočamo, da boste še naprej držali z nami proti njim.
TUDI POLICIJA IN VOJSKA STA RDEČI
Zadnje čase z grozo ugotavljamo, da sta tudi policija in vojska rdeči. No, pri vojski rešuje njeno čast naša varda, ki je zelena in ima v pozadini dovolj alkoholne baze, da je vedno ustrezno pripravljena. Mi smo sicer trenutno na oblasti, a občutek imamo, kakor da bi vladali rdeči paradajzarski plantaži. Pridite k nam in sami se boste prepričali, da je to čista resnica.
PRAVA DEMOKRACIJA BO NASTOPILA ŠELE TISTE POMLADI, KO BOMO MI SAMI V VLADI.
Toni, povej mi, kako in zakaj je nastalo to pismo Bruslju?
Z eno samo željo, nikoli več vojne, nikoli več fašizma, pa tudi komunizma ne. V kapitalizmu pa je lepo le bogatim. Vojnih ran, ki so tako globoke, ne more odpraviti nobena sprava, ampak le čas. Kar je bilo je bilo. Plazovi zla vojne odnašajo krive in nedolžne. In ne obremenjujmo s tem mladih. Če bi mene, ki sem že v letih, mlado dekle zavrnilo, ali misliš, da bi bila prava pot pritožba v Bruselj? To pismo je odraz moje moralne kmečke vzgoje, tudi krščanske. Saj sem kot deseti otrok odraščal v času fašizma, ko so bili primorski duhovniki prvi na okopih v obrambi slovenskega jezika. Kar pa so naši osvoboditelji leta 1945 pozabili. Kakor so tudi pozabili na Tigrovce. Če si kot fantič na kmetih koga špecal ali tožaril, si jih dobil doma še po tazadnji. Saj špecajo le slabiči. Z zgledom si moraš pridobiti podpornike, so nas podučili starši.
LASTNINJENJE PO NAŠE
KJER DIREKTOR JE DOBIL TOVARNO,
TEHNIČNI DIREKTOR JE ODPELJAL STROJE,
JAZ KARJOLO, NAŠ VRATAR PA KUHARICO.
Kakšna pa je ideološka usmerjenost Karjole ?
Tvoje pisanje si razni ljudje različno razlagajo. Ne vedo, kam naj bi te uvrstili.
Je pa to dobro vedela nekdanja UDBA. Dokumenti, ki so prišli šele konec lanskega leta na dan, dokazujejo, da me je spremljala celih 20 let. V enih je ob mojem imenu oznaka liberalizem, v drugih pa tehnoliberalizem. Nikoli si ne bi mislil, da je bila v tistih časih moja karjola tako zelo nevarna za socialistični družbeni red. UDBA me je uvrstila med same eminentne disidente, kot so Niko Grafenauer, Andrej Inkret, Drago Jančar, Tone Kuntner, Primož Kozak, Andrej Jelačin itd. Moja politična usmeritev je bila in bo svobodoljubna. Sicer pa sem pri delu včasih levičar, pri jelu desničar, pri dobrem vinu pa celo obojeročen. A nikoli ne pozabim, da imam tudi nekaj na vratu – svojo glavo.
Kdo so heroji?
Heroji so tisti ljudje, ki so se junaško z ramo ob rami z večino svojega naroda za svobodo borili in so toliko sovražnikov pobili, da so vojno dobili.
Kdo so zločinci?
Zločinci so tisti, ki so z nasprotniki ravnali nečloveško, ki so tujcem služili, veliko nedolžnih in drugih ljudi pobili, a premalo, da bi vojno dobili.
Poznamo tudi svetnike in mučenike
Svetniki in mučeniki so tisti, ki so se z veliko gorečnostjo za svojo vero borili, se znajo žrtvovati ali celo svoje življenje za vero dali. A nekateri izmed njih so na poti do svojega cilja pripadnikom drugih verstev tudi veliko gorja povzročili.
Andrej Jelačin