Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske

»V srcu nam raste le ena zavest, da lepše kot vse, je domu biti zvest. Čim silnejše nas tujec zatira, tem močneje se narod upira.«

Spoznajte društvo

80. obletnica spopada na Mali gori, Mala gora, 15.5.2021

Ob praznovanju slovesnosti ob 80. obletnici spopada na Mali gori smo pripravili posnetke prireditev, ki si jih lahko ogledate na spodnjih povezavah.

Slovesnost v Volčah - 13. 5. 2021.

Slovesnost v Čezsoči - 13. 5. 2021.

Slovesnost v Senožečah - 13. 5. 2021.

Slovesnost na Mali gori - 15. 5. 2021.

Govor predsednika Društva TIGR Primorske Gorazda Humarja 


Mala gora, 15.5.2021

Slovesnost ob 80. obletnici spopada na Mali gori

 Spoštovani gostje,

V Društvu TIGR Primorske smo letos z več dejavnostmi in aktivnostmi pristopili k obeležbi 80. obletnice spopada treh tigrovcev Danila Zelena, Ferda Kravanje in Antona Majnika z italijanskim okupatorjem in njihovimi domačimi kolaboranti na Mali gori dne 13.5.1941. Spominjamo se herojske epizode , ki je v bistvu bila tragična. Pomenila je tudi na nek način konec  tigrovstva pod fašistično Italijo in nakazovala je začetek novega odporniškega gibanja z orožjem – to je bil partizanski boj. Trije tigrovci se na Mali gori niso nahajali slučajno, niso bili tu kot pohodniki ali morda lovci. V bližini so imeli več skrivališč orožja, ki so ga zbirali za oboroženi odpor proti okupatorju. To orožje je bila osnova za nastanek Ribniške partizanske čete. Danes je vse premalo poudarjen ta vidik njihovega bivanja na Mali gori, ki niti na nedavni državni proslavi dne 27. 4.2021 na tem mestu ni bil omenjen. Zakaj ne, se lahko le vprašamo.

V našem Društvu TIGR Primorske se ne ukvarjamo s politiko, opazili pa smo, da se politika ukvarja s tigrovci in z Malo goro. Celo preveč se s tem ukvarja, poskuša po svoje interpretirati dogodke tukaj pred 80. leti in jih tolmačiti, kot ji to trenutno ustreza. Za nas , v našem društvu, so merodajne le ocene in ugotovitve zgodovinarjev in ne politične interpretacije. Zato smo se tudi odkrito distancirali od nedavne državne proslave na Mali gori, na kateri so bile s pomočjo javne RTV SLO prikazane številne zgodovinske neresnice o dogodkih na Mali gori. Predvsem nihče ni na tej proslavi omenil, da so na Malo goro poleg italijanskih karabinjerjev prišli tudi domači kolaboranti in skupno napadli tri tigrovce. Povrhu vsega trije tigrovci niso imeli pri sebi orožja, s katerim bi lahko ofenzivno in odkrito v boju  napadli sovražnika. O tem več kot natančno govorijo vsi znani  zgodovinski dokumenti. Da tudi ni bilo nobenega boja, kot je bilo na tej proslavi rečeno, s približno 30 italijanskimi vojaki, ki so na prizorišče prišli šele po nekaj urah, govori poročilo poveljnika karabinjerjev Carboneja – citiram:

Ko smo prišli na kraj, okrog 12.30, se je spopad že končal.

 O vsem tem obstajajo verodostojna poročila zgodovinarjev, ki so preučili tudi zapise italijanskih vojaških oblasti. Da so bili trije tigrovci izdani, se tudi dosti govori, nihče pa ne more argumentirano dokazati kdo naj bi jih izdal. Najraje se govori, da  jih je izdal domačin - komunist. Jaz verjamem zgodovinski stroki in sodbo prepuščam njej, ni pa takih navedb o izdaji domačina Tekavca ta stroka nikoli potrdila na osnovi preučitve zapisnikov , ki so jih sestavili tako karabinerji, italijanska vojska in domači orožniki - kolaboranti. Zgodovinar Tone Ferenc piše: Ni mogoče natančno ugotoviti ali je prišlo do srečanja (spopada op. GH) med italijansko karabinjersko patruljo in Zelenovo skupino po izdaji ali ne. Sam dodajam: in če bi to bila taka izdaja, kot se jo hoče prikazati, potem oborožena enota okupatorjev ne bi štela le 7 orožnikov, ampak bi na Malo goro prišla bistveno večja vojaška enota in z drugačno oborožitvijo.

Vse to nam pove, da je Mala gora , pa ne samo Mala gora, postala priročen poligon za ideološke boje , ki jih nekateri še vedno bojujejo v hosti prav tu na Mali gori, čeprav drugim očitajo, da še danes ne morejo zlesti iz hoste.

In mi smo danes v hosti, v hosti zato, da izrazimo najgloblje spoštovanje celotnemu tigrovskemu gibanju od njegovih začetkov naprej in da se poklonimo spominu trem tigrovskim junakom in dvema kasnejšima partizanoma  z Male gore.

In povrhu vsega še nedavni in verjetno ne zadnji poskus z uvedbo novega državnega praznika 13. maj, ki naj bi bil po mnenju predlagateljev iz stranke SNS posvečen tigrovskemu gibanju. Ime tega praznika naj bi se glasilo – citiram:

  1. maj – dan prvega spopada z okupatorjem na slovenskih tleh.

Prvo – predlog za novi praznik sploh ni imel nobenega priloženega mnenja zgodovinske stroke, ki bi navedbe v imenu praznika potrjevala. In drugo -  v imenu praznika torej ni niti besede TIGR ali besede tigrovci. Razumi kdor more. Predlog je bil v pristojnem odboru DZ zavrnjen.

Zaskrbljujoče pa je, da se ta taista Slovenija obnaša, kot da ne bi nikoli imela Primorske. Kaj Primorska ni bila okupirana že konec leta 1918 in ne šele leta 1941? In kaj nihče ni požgal Narodnega doma v Trstu leta 1920, celo en Slovenec je v tem požaru umrl, in nihče ni streljal v Strunjanu na otroke že leta 1921,  se v Marezigah z orožjem in barikadami uprl fašistom istega leta, 20 let pred Malo goro. In Bazovice tudi ni bilo? Smo vse to že pozabili? V Društvu TIGR Primorske smo predlagali – praznik v spomin TIGRa  ja, vendar naj državni praznik postane 6. september v spomin na dogodke v Bazovici leta 1930 in na bazoviške junake, in še Slovence v zamejstvu bi s tem pritegnili. Proslava v Bazovici lansko leto je poleg tega dobila še odmevno mednarodno dimenzijo. S tem datumom bi opozorili tudi na že zgodnje delovanje organizacije TIGR ustanovljene leta 1927 na Nanosu. Tega konsenza v DZ pa ni bilo več. In vemo tudi zakaj ne.

Končujem – slovensko odporniško zgodovino bomo precej lažje razumeli, če se bomo znebili ideoloških spon, ki jo obremenjujejo.

V TIGRu je bilo namreč eno samo vodilo – odkrit boj proti fašizmu in to je bila edina tigrovska ideologija.

In še to – včeraj smo se oglasili pri edinemu še živečemu tigrovcu Alojzu Kralju iz Nove Gorice, ki bo jutri (16.5.2021) praznoval svoj 101. rojstni dan in nazdravili z njim. Povedal je samo eno stvar, rekel je:  – še naprej se spominjajte vseh tigrovcev in njihovih junaških dejanj. 

Srečno Lojze!

 

Govor slavnostnega govorca, zgodovinarja dr. Boruta Klabjana iz Trsta

Govor na Mali gori nad Ribnico (15. 5. 2021)

Spoštovane in spoštovani,

Zahvaljujem se vam za povabilo, da lahko spregovorim ob tako pomembnem kraju spomina. Ko sem vabilo sprejel, je bilo to obeležje nekoliko manj kontroverzno od tistega kar je danes, a zgodovinarji, ki se s tem ukvarjamo, vemo, da spomeniki in spominska obeležja spreminjajo pomen v času. Za tistega, ki to preučuje, je še najbolj zanimiv tisti del vprašanja, kako do tega pride in zakaj, morda celo še bolj od tega kaj se je ZARES zgodilo tistega 13. maja 1941. Zato vam ne bom razkril RESNICE, temveč bom v svojem razmišljanju izpostavil nekaj vidikov, ki so bili v zadnjem času manj v ospredju, a predstavljajo pojmovno os okrog katere se vrti razumevanje slovenske preteklosti in sedanjosti.

Do nedavnega spopad med tremi TIGR-ovci in pripadniki italijanske vojske na Mali gori, ni imel posebnega pomena v slovenskem spominskem koledarju, v prejšnjih dveh desetletjih pa je začel pridobivati na pomenu, kot tisti kraj kjer naj bi prišlo do prvega spopada med protifašisti in okupatorsko vojsko. A vprašanje je nekoliko omejujoče in želja po razkrivanju protifašističnega primata izgubi na pomenu, če ni postavljena v pravi zgodovinski kontekst. Zato ne moremo mimo razumevanja časa in prostora v katerem se je spopad zgodil, saj drugače tvegamo  ahistorične interpretacije, ki ne prispevajo k bolj poglobljenemu razumevanju zgodovinske kompleksnosti. Za Danila Zelena, Ferda Kravanjo in Antona Majnika je bil napad na Jugoslavijo aprila 1941 in spopad na Mali gori mesec kasneje resda pomemben, za Zelena celo usoden dogodek, a ga ni mogoče iztrgati iz niza njihovega večletnega protifašističnega delovanja. Zelen in drugi so bili že dolgo na spisku italijanske policije in akcij proti fašistom se niso lotili aprila 1941, ker so nemške, italijanske in madžarske čete vkorakale v Jugoslavijo. Morda so invazijo celo pozdravili in se veselili vojne s sosednjo Italijo v prepričanju, da bo Jugoslavija zmagala, kar bo privedlo do priključitve tedanje Julijske Krajine Jugoslaviji. Tako piše Stanko Petaros iz Boršta pri Trstu, v rokopisu sestavljenem septembra leta 1953, v bolnici v Zagrebu, malo preden bi umrl. Septembra 1931 sta ga Ivan Marija Čok in Albert Rejec, vodilna lika TIGR-a, ki se nista strinjala, da skupaj z drugimi protifašističnimi gverilci vodi samostojne akcije, tako trdi Petaros, dala zapreti v ljubljanske zapore in ga nato, skupaj z drugimi tovariši, izgnali v kmetijsko kolonijo v Bistrenici v Makedoniji, nedaleč od grške meje, kjer naj bi primorski Slovenci, ki so odhajali iz Italije, »pojugoslovanili« tamkajšnje območje. Zanimivo je brati, kako ga je v Skopju vodja Vardarske banovine poklical na razgovor in mu utemeljil odločitev, ki je imela čisto praktične mednarodno politične okoliščine: »Pojasnil mi je, da ni primeren čas, da bi odhajali na razne atentate v Italijo. Takšna dejanja, da lahko privedejo do vojne med Jugoslavijo in Italijo, kar pa bi bilo zelo neprimerno, ker Jugoslavija ni pripravljena in oborožena za vojsko. Povedal sem mu, da mi mladinci organizacije TIGR nasprotno želimo, da pride do vojne, da čim prej osvobodimo Julijsko krajino«.

Primer Stanka Petarosa je razmeroma nepoznan, zato sem ga izbral. Gre pa za osebo, ki je z Danilom Zelenom in drugimi protifašisti sodeloval pri nekaterih izmed najdrznejših akcij, ki jih pozna kronologija medvojnega protifašizma. Ta namreč se ne prične v spomladanskih dneh leta 1941, temveč sega v obdobje po prvi svetovni vojni. Za Zelena, doma iz Senožeč, Kravanjo, rojen v Čezsoči, in za Majnika iz Volč pri Tolminu, se je okupacija lotila leta 1918, ko so Primorsko zasedle italijanske čete, ne pa aprila 1941, ko so Jugoslavijo napadle sile osi. Njih je rapalska pogodba novembra 1920 in priključitev Kraljevini Italiji marca naslednjega leta spremenila v Zamejce. Bil je čas, ko je Zamejstvo segalo od Gorice do Sežane, Idrije, Tolmina vse do Postojne in čez. Zaradi tega so že sredi dvajsetih let, potem ko je italijanski fašistični režim v bistvu napovedal Slovencem in Hrvatom izginotje, organizirali nasilno protifašistično delovanje. Simbolni začetek je bil zanje prej požig Narodnega doma v Trstu, kot pa korakanje bersaljerjev po Tromostovju. Zato je mogoče trditi, da je bilo streljanje na Mali gori nad Ribnico le eno izmed spopadov Zelena in tovarišev, ki je Zelena v dolgi karieri protifašističnega gverilca stalo življenje.

Zelen, Kravanja in Majnik niso bili edini. Oblike upora so bile neštete, a nemalo je bilo tudi prilagajanja novim razmeram in prišlo je do sodelovanja z novimi oblastmi, ne nazadnje tudi s fašisti, še toliko bolj ko so ti prišli na oblast. Čeprav o tem manj govorimo, je bilo tudi med Slovenci kar nekaj fašistov, še več pa takih, ki so se novim razmeram kratko malo prilagodili. Življenje teče dalje in kljub fašistom je bilo potrebno zjutraj vstati in nekako preživeti do naslednjega dne in po možnosti še dlje. Zato je bila slika o Slovencih v času od konca prve svetovne vojne do spomladi leta 1941 zelo pestra. Nekateri izgnani, drugi osvobojeni, nekateri izseljeni, drugi manjšinci, zraven njih asimilirani ali pa taki, ki jim je bilo za vse skupaj bolj malo mar, samo da je bila skleda polna. Nekateri pa so po sili razmer postali uporniki in svoje nestrinjanje izražali na raznolike načine. Nekateri so se odločili za požiganje šol in vrtcev, ki jih je država iz slovenskih in hrvaških spremenila v italijanske z namenom, da »tujerodne« otroke spremeni v Italijane. Drugi so to počeli z izobešanjem slovenskih narodnih barv ali pa rdečih zastav, s petjem prepovedanih pesmi, z uboji fašistov in njihovih sodelavcev, z bombami proti časopisom, ki so širili protislovenski rasizem in proti simbolnim krajem italijanske nadvlade, kot je tako imenovani svetilnik zmage nad Barkovljami, pri Trstu, ki ga Ferdo Bidovec in drugi antifašisti niso uspeli razstreliti. Primorsko protifašistično delovanje je bilo skratka raznoliko in se je v letih spreminjalo. Nekateri so se povezali z ORJUNO, organizacijo jugoslovanskih nacionalistov, drugi so delovali znotraj organizacije TIGR, ali pa v obeh, tretji so bili Borbaši, povezani v podtalno mrežo, ki je delovala v Trstu, na Krasu, v Bregu in vzdolž Istre. Ko so na kranjskem pokopališču na pol konspirativno, na pobudo tržaškega emigranta Draga Žerjala, postavili prvi protifašistični spomenik na svetu, je to bilo septembra 1931 v čast ustreljenim Vladimirju Gortanu iz Berama pri Pazinu, in Ferdu Bidovcu ter tovarišem ustreljenim v Bazovici. Kljub temu, da ne smemo zanemariti spremenjeni kontekst, ki jo je prinesla invazija aprila 1941, bi bilo zgrešeno ne upoštevati rdeče niti, ki spopad na Mali gori povezuje z Gortanom, s streli v Bazovici in ne nazadnje z aretacijami, ki so v letih 1940 in 1941 prizadele primorsko protifašistično mrežo in ki so nato privedle do ustrelitve Tomažiča in drugih tovarišev na Opčinah decembra leta 1941.

Verjetno je prav drugi tržaški proces s svojimi raznovrstnimi obtoženci eden izmed najboljših pokazateljev, kako raznolika je bila protifašistična družba, ki se hkrati zrcali tudi v Mali gori, oziroma v njenem nadaljevanju, ko težko ranjenemu Ferdu Kravanji uspe zbežati iz ljubljanske bolnišnice. Italijanskim oblastem se je pretvarjal, da je Đuro Jovanović, rojen v Čikagu, ki se je vrnil v rodno Srbijo, a je zaradi vojnih razmer zabredel v kočo v Sloveniji. Kljub karabinjerskim stražam ga je iz postelje rešilo medsebojno sodelovanje med OF, sestro Antona Majnika Marijo, redovnico Jedert Kersmančevo in njenim spovednikom, ki ji je dovolil lagati, »kadar gre za rešitev človeškega življenja«, bivšim dravskim banom Dragom Marušičem, doktorjem Mirkom Dergancem in drugimi zdravniki z Venčeslavom Arkom na čelu. Sodelovanje in averzija proti italijanski okupaciji je skratka omogočila pobeg enemu izmed najbolj iskanimi banditi, kot so protifašističnim upornikom pravile okupacijske oblasti. Kravanja se je še nekaj časa skrival in nato leta 1942 vstopil v partizane. Iz njegovega življenjepisa, ki ga je baje takrat sam spisal, a je kasneje prišel v roke italijanski vojski, opisuje ne samo predvojne požige šol, ampak tudi zbiranje prostovoljcev za državljansko vojno v Španiji in diverzantske napade na železniško progo na Koroškem, leta 1940, v času ko je bilo opravljanje takih akcij na ozemlju Tretjega rajha skorajda nepredstavljivo početje. O Mali gori piše bolj malo: »Šel sem v Zverce k Zelenu za 14 dni, nato v Malo goro, kjer so nas napadli Italijani. Bil sem ranjen v pljuča, Italijani so me prijeli in odvedli v Kočevje«. Iz tega ne zvemo nič novega. Prej obratno, a vprašanje zakaj temu dogodku ni posvetil večje pozornosti bo potrebno šele preučiti.

Žal se je pozornost večkrat usmerila v apriorne sodbe, manj pa primerjavi virov in analitičnemu razčlenjevanju podatkov, kar pa bi le omogočilo boljše poznavanje protifašistične dediščine in protirežimskih vzgibov, prispevalo bi k bolj natančnemu razumevanju, kako so potekale protirežimske aktivnosti, koliko so bile uspešne, koliko podpore so imele med prebivalstvom, kako so se razmere spremenile z začetkom vojne aprila 1941 in kako so se novemu stanju prilagodili novi in stari protifašistični gverilci. Trenutno ni mogoče vsega pojasniti, a za zaključek gre ob raznolikosti protifašističnega upora le izpostaviti dejstvo, da so s svojim bojem prav gotovo stopili v vrste velike in raznolike koalicije, ki je v času druge svetovne vojne premagala fašistični in nacistični režim.

   

Slavnostni govorec, zgodovinar dr. Borut Klabjan 

Podarite 0,5 % dohodnine

Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Donacija društvu

Prijava na e-novice

Prijava za člane

O društvu

Društvo je bilo ustanovljeno 21. maja 1994 v Postojni. Društvo TIGR Primorske je rodoljubno društvo. Kot pove daljša različica imena, smo člani zavezani negovanju rodoljubnih tradicij, ki slonijo na izročilu TIGR-a. Prizadevamo si za čim večjo ozaveščenost javnosti o pomenu in vlogi antifašizma na Primorskem med obema vojnama in delovanju TIGR-a: o njegovi dejanski vlogi na Primorskem in njegovem prispevku za priključitev Primorske matični domovini.

Spoznaj društvo

Kontakt

Društvo TIGR

Partizanska 18

6210 Sežana

Slovenija

e-mail: drustvo.tigr@siol.net