Danilo Zelen bi jih z Male gore nagnal
Letošnja državna proslava, ki jo je 26. 4. ob dnevu upora slovenskega naroda na Mali gori nad Ribnico, kjer je padel vojaški vodja organizacije TIGR Danilo Zelen, pripravila dosedanja vlada, je bila eklatanten primer razdvajanja slovenskega naroda in uporaba lastnih resnic oz. neresnic za izkrivljanje zgodovinskih dejstev. V njej sem bil, ne da bi bil za to vprašan ali da bi vnaprej karkoli vedel, udeležen tudi sam. Saj so tam brali poleg pesmi Ivana Minattija tudi mojo pesem posvečeno padlemu Tigrovcu Danilu Zelenu. Vse svoje življenje sem se ukvarjal s kulturo, vodil sem dve kulturni inštituciji, Podjetje Globus film in Oddelek za režijo na Radiu Koper. Ob tem pa sem pisal predvsem humor in satiro. Moje komedije Piknik s tvojo ženo, Agencija za ločitve, Pacienti v čakalnici in druge so občinstvu dobro znane. Kot humorist Toni Karjola sem imel svoj prostor v Primorskih novicah v času socializma in po osamosvojitvi. Pod naslovom »Začasna, občasna in ne prav gvišna parcela Tonija Karjole«. Na radiu so predvajali številne moje humoreske, v mojih knjigah prednjačita humor in satira. Zato sem bil v dosjeju udbe na izbranem seznamu 150 slovenskih oporečnikov (glej knjigo dr. Jureta Ramšaka: Samoupravljanje intelekta). Kot pesnik sem v slovenskem prostoru tako rekoč neznanka. Ena mojih prvih bolj znanih humornih pesmi je zlasti Primorcem znana »V naši kantini«, ki sem jo napisal za Ottavia Brajka. Prvo resnejšo pesem sem napisal iz čiste potrebe. V Šmarje pri Kopru je leta 1970 prišel predsednik slovenske vlade Stane Kavčič otvarjat spomenik padlim partizanom. Ker Istra takrat ni imela primernih besedil, in sem bil povabljen kot recitator, sem napisal pesem »Istra svobodna«. Uglasbil jo je profesor Ivan Šček. Ob 100. obletnici ljudskega tabora v Kubedu v slovenski Istri so jo izvajali združeni pevski zbori in godba na pihala. Nekaj let pozneje so jo predvajali nekoliko prirejeno na svečani seji sabora Hrvaške v dvorani Lisinskega v Zagrebu na proslavi priključitve Istre Hrvaški. Druga pesniška spodbuda je prišla ko sem leta 1971 za Radio Koper snemal preživele akterje Drugega tržaškega procesa (1941), med njimi tudi Tigrovce. Takrat so mi Tigrovci odpirali svoja srca in tako sem neposredno spoznaval njihovo predanost v boju proti fašizmu, pa tudi njihovo bolečino, ker njihov dolgotrajni boj po vojni s strani zmagovite Komunistične partije ni bil priznan. Danilo Zelen je bil njihov nesporni vojaški vodja, v katerega so imeli popolno zaupanje. Bil je strah in trepet fašistov, tako so mi zatrjevali. In jaz do tedaj o njem nisem vedel tako rekoč nič.
Življenje Danila Zelena je bilo zelo zanimivo in dramatično. Vredno filma in romana. Zato sem takratnemu uredniku kulturno umetniškega programa TV Slovenija pesniku Tonetu Pavčku predlagal, da napišem o Zelenu dramatizirano zgodbo. Prijateljsko mi je odgovoril: »Ti jo lahko napišeš, a ne bodo je predvajali, ker za to čas še ni dozorel.«
Leta 1990, še pred osamosvojitvijo in tri leta pred ustanovitvijo društva TIGR, sem dal pobudo za postavitev spominske plošče Danilu Zelenu tudi zato, ker je bil moj rojak iz Senožeč. V svoji rojstni vasi je bil do tedaj tako rekoč neznanec. Čez dobrih 6 mesecev, leta 1991, smo mu ploščo ob pomoči občine Sežana in ob pomoči KS Senožeče, tudi odkrili. Na vrtu moje hiše v Senožečah je bil prvi simpozij zgodovinarjev o TIGR-u. Za takratno proslavo sem napisal pesem z naslovom »Danilu Zelenu«. Leta 1997 smo mu v Senožečah postavili tudi spomenik. Za to priložnost pa sem napisal pesem »Tigrovcem«, ki jo je uglasbil nedavno preminuli Prešernov nagrajenec prof. Jakob Jež. In ti dve in še nekatere druge pesmi so izšle tudi v knjigi »Primorske pesmi domoljubja in Tigrovskega upora«. Izvajajo jih na raznih proslavah. In nič nebi bilo spornega, če nebi to mojo gorečnost za rehabilitacijo in uveljavitev Tigra že tretjič izrabili na proslavah na Mali gori nad Ribnico. Izrabili so jih za negiranje NOB, ki je bil kljub nekaterim napakam odločilnega pomena za zmago nad fašizmom. Vsak avtor, ki ga izvajajo na državni proslavi, je po navadi ponosen na svoje delo. Jaz tokrat nisem bil, ker je služilo prav nasprotnim ciljem in namenom, za katere sem ga napisal. Boj Tigrovcev in primorskih partizanov za svobodo sta v mojih očeh tako rekoč svetinji. Primorski fantje in dekleta niso šli v partizane na poziv partije, ampak predvsem zaradi klica srca, zaradi domoljubja. Upor proti fašizmu je bil nuja. Zato je bilo na Primorskem tako malo izdajstev. Moj brat je šel v partizane star komaj 17 let. Danilo Zelen je izhajal iz razmeroma premožne družine. Proti fašizmu se je boril celih 12 let. Bil je domoljub, idealist in antifašist od peta do glave. Če bi danes še živel, bi vse prisotne na tokratni proslavi, ki naj bi bila v njegovo čast in spomin dobesedno nagnal iz Male gore, saj je bil smrtni sovražnik fašizma in nacizma. Ti ljudje pa še 77 let po vojni slepo zagovarjajo kolaboracijo in kolaborante. In nočejo priznati tudi njihovega dela krivde za vse, kar se je dogajalo med in po vojni. Jaz živim v Istri in verjemite mi, brez partizanskega boja v teh krajih nebi nikoli plapolala slovenska zastava. V svojem dolgem življenju sem izrekel in napisal več kritičnega o levici kot o desnici, tudi zato, ker je dalj časa vladala. In še paradoks, v tako imenovanih svinčenih časih, sta humor in satira bolj cveteli, kakor v tako imenovanih letih demokracije. Že leta 1967 sem kot mlad direktor Goriškega gledališča v Novi Gorici napisal prvi satirični kabaret na Primorskem pod imenom »Prepih« – naslov je dovolj zgovoren. Režiral ga je Jože Babič.
Pa še to: Tistemu, ki zagovarja resnico, ni v nobenem režimu lahko.
Andrej Jelačin, Koper