Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij
organizacije TIGR Primorske

Vlasta Beltram: Svet med Snežnikom in Slavnikom med drugo svetovno vojno

V lanskem letu je v založništvu Pokrajinskega arhiva Koper izšla knjiga, ki smo jo Primorci z veseljem in zanimanjem pričakali, kar dokazuje, da je prva naklada le v nekaj mesecih pošla in je letos pred nami že dopolnjen ponatis. Napisala jo je zgodovinarka Vlasta Beltram, danes že vrsto let upokojena kustosinja koprskega muzeja.

Prvič je bila knjiga predstavljena na primorski praznik 15. septembra 2021 pred množico poslušalcev na vrtu koprskega arhiva, kjer je v uvodnem pozdravu direktorica mag. Nada Čibej poudarila pomen izdaje te monografije, ki tako zapolnjuje »belo liso« nekdanjega južnoprimorskega okrožja. Kot razloge za tiskanje je navedla, da knjiga obdeluje gradivo, ki ga hranita tako Pokrajinski arhiv Koper kot seveda koprski muzej, da je to edina celovita predstavitev medvojnega narodnoosvobodilnega gibanja na brkinsko-bistriškem območju in  ker je knjiga veliko, tako rekoč življenjsko delo zgodovinarke Vlaste Beltram, odlične poznavalke tega časa in območja. Pogovor z avtorico Vlasto Beltram je vodil kustos Pokrajinskega muzej Koper Ivan Simčič, posnela pa ga je ilirskobistriška televizija Galeja in jo tudi večkrat predvajala. Televizijsko oddajo  si lahko ogledate v okviru ponovitev ali na računalniku v arhivu TV Galeje  (https://www.youtube.com/watch?v=ZgazOZqYS2E&t=420s).

21. junija letos smo knjigo na povabilo Združenja borcev za vrednote NOB Postojna predstavili tudi v postojnski knjižnici. Z avtorico sem se pogovarjala Vesna Tomc Lamut, ki sem tudi lektorica knjige.

 

Naslov knjige je Svet med Snežnikom in Slavnikom med drugo svetovno vojno. Dejansko gre za območje Brkinov, Bistriškega, Vremske doline, Čičarije in Malega Krasa, organizacijsko upravno pa ga označujemo kot nekdanje brkinsko okrožje, kasneje del južnoprimorskega okrožja. Monografija obsega dejansko dve obsežni knjigi (skupaj obsegata 640 strani). Prva obravnava narodnoosvobodilno in socialno-revolucionarno gibanje v nekdanjem brkinskem okrožju, druga pa je dejansko zbirka podatkov o dogajanju in akterjih v kar 113 krajih takratnega brkinskega okrožja. Knjigo je strokovno pregledal dr. Damijan Guštin, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani.

In kdo je avtorica knjige?

Vlasta Beltram je zgodovinarka, ki je celotno svojo delovno dobo oddelala v Pokrajinskem muzeju Koper kot kustosinja za novejšo zgodovino. V tem času je pripravila več kot 30 občasnih in stalnih razstav, kot raziskovalka pa je objavila v strokovnem in drugem časopisju, pa tudi samostojno, okrog 70 naslovov na različno tematiko iz lokalne zgodovine (šolstvo, glasba, kultura, zdravstvo, 2. svetovna vojna in NOB, povojno obdobje).

Ta knjiga je njeno najobsežnejše delo. V njem je skrito večletno zbiranje podatkov, pregledovanja raznega gradiva in literature, dragocenega terenskega dela in seveda pisanja. Pobuda za nastanek knjige je bilo povabilo Domicilnega odbora aktivistov OF južnoprimorskega okrožja na prelomu drugega tisočletja, ki ga je takrat kot zadnji predsednik vodil Danilo Petrinja. Delo je po 6 letih zastalo za dobrih 15 let, dokler ni  direktorica koprskega arhiva izrazila pripravljenost, da oni izdajo knjigo.

 

O medvojnem dogajanju v tem prostoru je v preteklosti že pisalo nekaj avtorjev in raziskovalcev, največ akterji tistega časa, vendar so ga pokrivali le delno in na različne načine, od znanstvenega do literarnega – tu pa gre za prvi natančen opis dogajanja, s poudarkom na upravno-političnem razvoju narodnoosvobodilnega gibanja (NOG) in izgradnji nove povojne države, s popisi vseh žrtev vojne in s prikazom dogajanja po posameznih vaseh. Vlasta Beltram je v uvodu posebej poudarila, da knjiga poleg podatkov in dokumentov vsebuje tudi doživljajski del, zato je vnesla tudi veliko citatov iz dokumentov in osebnih pričevanj: »Ko sem prebirala spomine, arhivska poročila in poslušala pričevalce, sem spoznavala čisto drugačen svet, ki si ga danes ne moremo predstavljati in zato tudi ne popolnoma razumeti. Zanimala me je človeška plat dogajanja, ki sem jo razbirala iz spominov in slišala od ljudi, ki so to doživeli. Spoznala sem, zakaj je program OF dobil toliko podpore, koliko so bili ljudje pripravljeni potrpeti za svoje ideale, kako so bili pogumni in iznajdljivi pri opravljanju nalog, kako pokončno so prenašali vojne grozote idr. Pravijo, da prav težki časi ustvarijo močne ljudi in junake. In takih junakov je bilo takrat veliko – med moškimi in ženskami, med mladino in otroki.«

 

Prva knjiga: Narodnoosvobodilno in socialno-revolucionarno gibanje v nekdanjem brkinskem okrožju

Razdeljena je na pet poglavij. V prvem poglavju, ki ga avtorica slikovito ponazori z naslovi podpoglavij: Iskra pod pepelom, Iz iskre požar in Država v državi, je predstavljen splošen pregled razvoja narodnoosvobodilnega gibanja, s poudarkom na osvobodilnem gibanju in nastajanju nove države v okviru socialne revolucije. Prvi dve leti NOG sta rekonstruirani po spominskih pričevanjih, pisni viri, na katerih nato temelji knjiga, so začeli nastajati šele leta 1943. Takrat se je namreč začelo sistematično postavljati mrežo terenskih odborov OF kot zametke nove oblasti in množičnih organizacij. Kapitulacija Italije je prinesla splošno ljudsko vstajo in s tem prevzem oblasti OF, ustanovitev primorskega Narodnoosvobodilnega sveta, ki je imel za nalogo tudi izpeljavo priključitve Primorske k Sloveniji, prinesla pa je tudi novega okupatorja, nemško vojsko.  Leto 1943 se je končalo z ustanovitvijo nove države Jugoslavije, h kateri je bila po avnojskem sklepu konec novembra priključena tudi Primorska, zavezniki pa so na konferenci v Teheranu priznali partizansko vojsko kot edino vojaško silo na območju Jugoslavije, ki se bori proti nemški armadi. V letu 1944 so po zasedanju SNOS v začetku februarja začeli z načrtno izgradnjo narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru federativne Jugoslavije. Jeseni 1943 so na zborovanju odposlancev v Kočevju postavili temelje nove državnosti, v letu 1944 in 1945 pa zgradili vse veje uprave in oblasti, v skladu s potrebami in z zmožnostmi tistega časa, zato na različnih območjih v različnem obsegu. Novi upravni organi so bili praviloma voljeni, zato je bilo potrebno izvesti volitve, kjer so prvič volile tudi ženske.

 

V drugem poglavju so predstavljena posamezna področja v izgrajevanju nove narodne oblasti, pomembna za vzdrževanje in preživljanje partizanskih enot in ustanov, civilnega prebivalstva ter za pridobivanje podpore ljudi. Med najpomembnejšimi je gotovo t. i. partizansko gospodarstvo. Najprej so intendanti zbirali po hišah prostovoljne prispevke, hrano in drugi material, s širjenjem  organizacij in z večanjem potreb tako za partizansko vojsko kot za prebivalstvo je bilo potrebno organizirano pristopiti k reševanju tega problema. To nalogo so opravljale najprej gospodarske komisije, ki so z odkupovanjem viškov od kmetov, menjavo med okrožji in nakupovanjem v mestih nabavljale hrano, obleko in drug material, ga skladiščile v bunkerjih in nato razdeljevale po dogovorjenem ključu tako vojski kot civilnemu prebivalstvu. Denar za odkupe in nakupe so zbirali s posojili, z narodnim davkom, s prostovoljnimi prispevki in z denarjem gospodarskega izvora (trošarine na vino, meso itd.). Za predelavo surovin pa so postavljali mlekarne, klavnice, strojilnice. Skrbeli so tudi za obdelavo zemlje in nabavo potrebnih pripomočkov. Gospodarsko področje je zahtevalo mrežo sodelavcev –  nabavljačev, vozačev, nosačev, tudi specifično znanje, zahtevalo pa je tudi mnogo iznajdljivosti in poguma.

Partizansko šolstvo in kultura sta bila za Primorce še posebno pomembna, zaradi fašistične prepovedi uporabe slovenskega jezika v javnem življenju. Zato je bila med primarnimi zadolžitvami nove oblasti skrb za obnovo šol in kulturne dejavnosti v slovenskem jeziku. Kulturna dejavnost in ustvarjalnost sta bila pomembna tudi za dvig narodne zavesti in morale pri ljudeh ter pridobivanje njihove podpore. Avtorica je v poglavje vključila tudi ljudsko ustvarjalnost in objavila nekaj pesmi ljudskih pesnikov, ki so se s svojimi stvaritvami predvsem odzivali na posamezne dogodke v svoji okolici.

Agitacijsko-propagandna dejavnost je odigrala pomembno vlogo pri mobilizaciji prebivalstva za podporo in aktivno sodelovanje v narodnoosvobodilnem gibanju. Z njo so prepričevali ljudi za vstop v partizansko vojsko, za prispevanje materialnih in finančnih sredstev za oskrbovanje vojske (tekmovanja in nabiralne akcije) idr. Bila pa je tudi glasnik nove oblasti, vir informacij o dogajanju na svetovnih in domačih bojiščih ter tudi način za pridobivanje pripadnikov okupatorskih in kolaborantskih enot v svoje vrste.

Narodna zaščita (NZ) je od začetka osvobodilnega gibanja doživljala vsebinske in organizacijske spremembe. Najprej je bila sestavni del oborožene sile v okviru OF, nazadnje, marca 1944, pa je postala izvršni organ ljudske oblasti, hkrati pa je bila vključena v organizacijo odseka za notranje zadeve pri Predsedstvu SNOS. S tem je bil postavljen temelj povojne organizacije NZ, kasnejše milice.

Poleg vojaške sanitete se je v letu 1944 začela razvijati tudi civilno zdravstvo, predvsem po ustanovitvi Odseka za zdravstvo pri Predsedstvu SNOS. Ta je imel oddelke za higieno in epidemiologijo, za kurativno medicino in za zdravstvene ustanove. Njegove naloge so bile: organizacija civilnih bolnišnic, ambulant in lekarn, šolanje pomožnega zdravstvenega osebja, organizacija porodniške službe in boj proti nalezljivim boleznim. Vendar se je zaradi težkih vojnih razmer v nekdanjem brkinskem okrožju civilno zdravstvo razvilo v skromnem obsegu in bilo vezano na pomoč partizanske bolnišnice Istrskega odreda Zalesje.

Med upravne organe nove oblasti sodi tudi Komisija za ugotovitev zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, ki jo je ustanovilo Predsedstvo SNOS 20. februarja 1944. Podlaga za ustanovitev je bila deklaracija treh zavezniških velesil o pregonu vojnih zločincev, sprejeta 1. novembra 1943 v Moskvi, ter sklep 2. zasedanja AVNOJ-a v Jajcu o ustanovitvi državne komisije. Njena naloga je bila popisati vojne zločine in njihove storilce ter ugotoviti vojno škodo, ki je pri tem nastala. Zbrane podatke so uporabili tudi v gradivu za pariško mirovno konferenco. Komisijo so ukinili leta 1947, njeno delo pa so prevzeli preiskovalni in pravosodni organi.

 

Za vzpostavitev in delovanje vseh organov te vedno bolj razvejane ljudske oblasti  je bilo potrebno na eni strani vedno več kadra, na drugi pa vedno več specialnega znanja. Avtorica ugotavlja, da je bilo v pretežno kmečkem okolju težko, večkrat tudi nemogoče pridobiti kader ustreznega profila, zato je bilo veliko energije vložene v usposabljanje na raznih tečajih. Zaradi stalnega pomanjkanja aktivistov na vseh ravneh so bolj aktivne stalno prestavljali na nove funkcije in s tem škodili že utečenemu delu, ker je bilo treba vedno znova iskati ljudi in jih uvajati v delo. V pomoč so višji forumi občasno pošiljali tako kadre kot svetovalce. Za kronično pomanjkanje ustreznih ljudi so poskrbeli še mobilizacija v partizanske enote in aretacije ter sovražnikovi poboji.

Kljub vsem tem težavam je organizacija ves čas do neke mere delovala, nekaj časa po celotnem okrožju, nekaj časa samo v delu brkinskega okrožja, odvisno pač od vojnih razmer. Vendar je bilo od jeseni pa vse do pomladi, ko se je struktura oblastnih organov najbolj razširila v pripravah na dokončen prevzem oblasti, celotno južnoprimorsko okrožje najbolj v primežu okupatorja in njegovih pomagačev.

                                                           

Tretje poglavje nosi naslov Vojno nasilje. Italija se je do svojih novih državljanov na Primorskem in v Istri obnašala nasilno vse od zasedbe teh krajev ob koncu prve svetovne vojne, tako zaradi fašistične raznarodovalne politike, kot zaradi zatiranja odpora antifašistov z ostro kaznovalno politiko, uzakonjeno leta 1926. Po Italiji je raslo število zaporov, v odljudenih krajih in na otokih pa je veliko antifašistov različnih političnih barv preživljalo konfinacijo, mnogi tudi večkrat, ki se ji je med vojno priključila še internacija. Z aretacijami slovenskih protifašistov ob vstopu Italije v vojno v letih 1940 in 1941, ki so se končale z drugim tržaškim procesom, s smrtnimi obsodbami in z dolgoletnimi ječami, je bilo protifašistično gibanje na Primorskem dejansko obglavljeno.

V času vojne je nasilje dobilo še drugačne oblike, povzročilo ogromno število civilnih žrtev in veliko materialno škodo. Okupator je z ostrimi ukrepi hotel uničiti partizanske enote na tem zanj strateško zelo pomembnem teritoriju, izvajal pogoste kontrolne pohode po vaseh, očiščevalne akcije (ofenzive) in povračilne akcije nad civilisti s požigi celotnih vasi, poboji, tudi skupinskimi, in z internacijo civilistov. V Italiji so nastajala nova taborišča za internirance – civiliste, v Nemčiji pa koncentracijska taborišča ali taborišča smrti, kot so jih ljudje imenovali zaradi njihove uničevalne funkcije. Zaradi pomanjkanja delovne sile pa so, predvsem v zadnjem letu vojne, prebivalce odvažali tudi na prisilno delo, tako v Avstrijo in Nemčijo, kot v bližino doma na dela pri gradnji utrdbene linije med Trstom in Reko.

Nemci so na območju Primorske in Istre tudi do partizanov ostreje nastopali – ujete partizane so takoj pobili, drugod na območju 7. korpusa pa so jih pošiljali v nemška taborišča.

Vojno nasilje pa se je dogajalo tudi v vrstah narodnoosvobodilnega gibanja: nasilje so izvajali nad tistimi, ki so jih smatrali za izdajalce, nevarne za delovanje organizacij OF ali za svoje politične nasprotnike.

 

Na to poglavje se navezuje tudi četrto poglavjePopis žrtev v drugi svetovni vojni. Avtorica je v uvodu zapisala, »da so popisane vse žrtve vojne, z namenom, da jih čim bolj točno preštejemo in tudi prikažemo, kje vse so domačini umirali, po svoji volji ali volji drugih, in jih tako ohranimo v zgodovinskem spominu«. Poleg padlih in žrtev, vezanih na partizanske enote, in civilne žrtve, ki jih je ubila nacifašistična ali pa kolaborantska roka, so popisani tudi padli in umrli v italijanski vojski, v kateri so Primorci morali služiti, pa tudi žrtve, ki jih je pobila partizanska roka. Iz popisa je tudi razvidno, v katerih vojskah so domačini umirali, popisani pa so tudi tisti, ki so umrli do konca leta 1946 za posledicami, dobljenimi v vojskah (rane, bolezni), v taboriščih (izčrpanost, bolezni) ali od eksplozivnih teles (žrtve so bili predvsem otroci). Umirali pa so tudi od zavezniških letalskih bomb.

V drugi izdaji knjige je seznam žrtev dopolnjen, predvsem s padlimi in z umrlimi v italijanski vojski iz Ilirske Bistrice. Te podatke je avtorica pridobila iz seznama vojnih žrtev, ki so ga izdelali na Inštitutu za novejšo zgodovino, saj jih sama ni mogla zbrati, zato tudi niso preverjeni na terenu, kot druge žrtve. Tako je skupno število vojnih žrtev na obravnavanem območju s 1251 v prvi izdaji naraslo na 1284 v dopolnjeni drugi izdaji knjige.  

 

V zadnjem petem poglavju Vidnejši aktivisti OF in njihovo delo v narodnoosvobodilnem gibanju je avtorica predstavila delovanje 113 aktivistov OF. V uvodu je zapisala: »Namen poglavja je predstaviti posamezne vidnejše aktiviste in njihov prispevek v NOG na eni strani, na drugi pa prikazati težke usode, ki so jih doživljali in kljub vsemu vztrajali na poti uporništva. Veliko organizatorjev NOG je bilo politično aktivnih že med obema svetovnima vojnama in so že prej doživljali kalvarijo političnih nasprotnikov (policijski nadzor, internacija in konfinacija, sojenja in zapori)«. Zaveda se, da jih zaradi več razlogov še veliko manjka: v arhivskem gradivu so aktivisti največkrat navedeni samo z ilegalnim imenom, raziskava pa je bila opravljena prepozno, da bi lahko identificirali čim več pravih imen; več primerov je bilo, da sta imela dva ali več aktivistov enako ilegalno ime; veliko aktivistov je delovalo le krajši čas, saj je bilo veliko aretacij in smrti; po vojni se je veliko ljudi razselilo na vse strani in z njimi je odšel tudi spomin; pri povojnem zbiranju podatkov pa se ni polagalo pozornosti na ilegalna imena.

   

       Druga knjiga: Narodnoosvobodilno gibanje po posameznih krajih nekdanjega brkinskega okrožja

 

Druga knjiga je posebna, edinstvena zbirka podatkov o dogajanju med drugo svetovno vojno, kjer je v obliki ankete opisanih 113 krajev. 

Vsak kraj je najprej predstavljen na splošno, zatem pa so poimensko navedeni krajani kot rajonski, okrajni in okrožni aktivisti, prvi domačini v narodnoosvobodilnem gibanju, člani terenskih odborov in množičnih organizacij, potem pa še številke izseljenih, zaprtih in interniranih, vključenih v italijansko vojsko, v narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije, število civilnih in vojaških žrtev. Navedeni so še podatki o partizanski šoli, sovražnih postojankah, kaj se je pomembnega dogajalo na vasi kot podpora NOG, katere partizanske enote so se zadrževale v vasi ali njeni bližini, kdaj je bila vas požgana in kdaj osvobojena. Avtorica je v uvodu zapisala, da so podatki zbrani iz mnogih virov, ki jih je med seboj primerjala in se na koncu, po posvetovanju z informatorji na terenu, odločila za najbolj splošno in verjetno obliko. Zaveda se, da ta anketna predstavitev posameznih krajev ni popolna, ker je marsikje ohranjeno premalo podatkov ali so ti med seboj različni; za nekatere vasi spominskih virov ni; informatorji, ki bi lahko dopolnili ta mozaik in razsvetlili dogajanja iz tistega obdobja, pa so že pokojni. Da pa je zbranih kar precej podatkov, ki so predstavljeni čimbolj objektivno: kjer so datumi zanesljivi, so napisani, drugod so predstavljeni le okvirno. Prav tako tu niso zapisana  imena vseh aktivnih soustvarjalcev tega zgodovinskega obdobja, le najbolj aktivni, ki so delovali v okviru organizacij.

K imenom in priimkom so dodana še domača hišna imena, kar je še dodana vrednost te knjige. In prav ta druga knjiga je za mnoge bralce še posebej zanimiva. Namenjena je predvsem tistim, katerih predniki so zapisani v teh seznamih, v ponos njim in naslednjim rodovom.

Organizacija TIGR in narodnoosvobodilno gibanje

 

V prvi knjigi je omenjena tudi organizacija TIGR, ki je odigrala pomembno vlogo pri začetkih osvobodilnega gibanja na Primorskem. Avtorica razlaga, da so pred začetkom vojne

na obravnavanem območju obstajala tri večja žarišča protifašističnega gibanja: v Vremski dolini močno komunistično jedro, organizacija TIGR je delovala na Malem krasu, močna skupina tigrovcev pa na Bistriškem, v kateri so bili tudi nekdanji pripadniki italijanske KP. Na začetku tridesetih let je namreč na Bistriškem delovala močna komunistična skupina (takrat v okviru italijanske stranke), ki je bila z aretacijami in obsodbami leta 1932 razbita. Med njimi je bil tudi Viktor Bobek, kasnejši vodja bistriške veje TIGR-a. Kasneje se je veliko njenih članov vključilo v organizacijo TIGR, ki je postajala vedno bolj številčna. Po podpisu akcijskega sporazuma med KPI in TIGR konec leta 1935 o skupnem  delovanju v Ljudski fronti v boju proti nacifašizmu se je tako komunistično in tigrovsko gibanje poslej prepletalo. Z aretacijami leta 1940 in obsodbami na drugem tržaškem procesu decembra 1941 pa je njihovo delo prenehalo.

Doma so ostali le posamezni antifašisti (komunisti in tigrovci), ki so bili po italijanski zasedbi dela Slovenije aprila 1941 tiste oporne točke, preko katerih se je začelo in širilo osvobodilno gibanje ter postavljalo organizacijo OF. Največ jih je ostalo na Bistriškem, saj je bilo tu najmanj aretacij. Že zgodaj so se začeli povezovati med seboj, iskati stike, najprej na Hrvaškem, nato v Sloveniji, zato je tu že poleti 1941 nastalo eno prvih žarišč NOG na Primorskem. Organizatorji, ki so prihajali iz Slovenije, so jih seznanili s programom  Osvobodilne fronte, ki so ga septembra 1941 na širšem sestanku za Bistriško in spodnjo Pivško na Vilharjevem gradu Kalc pri Zagorju tudi sprejeli in se tako vključili v OF.

 

Vesna Tomc Lamut

     Vlasta Beltram: Svet med Snežnikom in Slavnikom med drugo svetovno vojno   Vlasta Beltram: Svet med Snežnikom in Slavnikom med drugo svetovno vojno

Kontakt

Društvo TIGR Primorske, Goriška c. 17, 5270  Ajdovščina, Slovenija

e-mail: drustvo.tigr@siol.net