V nedeljo 21. maja 2023 je bila v vasi Gornje Cerovo v Goriških Brdih slovesnost v spomin na Mirka Brezavščka, ki je komaj 14-leten 21. 2. 1931 umrl zaradi posledic fašističnega nasilja, in v spomin na 10 ustreljenih talcev, ki so jih Nemci 22. maja 1944 ustrelili v vasi Gornje Cerovo. Slovesnost so organizirali Občina Brda, Združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica v sodelovanju z Društvom TIGR Primorske. Govor Gorazda Humarja, slavnostnega govornika, je zaradi njegove nujne odsotnosti prebrala Ingrid Kašca Bucik, predsednica Združenja borcev za vrednote NOB Nova Gorica. Gorazd Humar je v svojem prispevku opisal okoliščine smrti upornika proti fašizmu in ''črnega brata'' Mirka Brezavščka in ustrelitve 10 talcev domačinov s strani nemške vojske.
Govor Gorazda Humarja najdete spodaj.
Na slovesnosti so sodelovali še Pihalni orkester Brda, učenci Podružnične šole Kojsko in Ženska vokalna skupina Zimzelen. Slovesnosti je s praporjem Društva TIGR Primorske prisostvoval tudi praporščak Bojan Orešnik.
Gorazd Humar
Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske
predsednik
Govor na spominski slovesnosti, Gornje Cerovo v Goriških Brdih,
- maj 2023
Spoštovani domačini, spoštovani Brike in Brici in vsi, ki ste prišli na današnjo slovesnost, na kateri se vsako leto še posebej spominjamo dveh iz množice tragičnih dogodkov, ki so pretresali Primorsko v prvi polovici 20. stoletja, v naši ne tako davni preteklosti.
Z bolečino in še posebej z grenkobo se spominjamo žalostne usode in smrti še ne 14 letnega Mirka Brezavščka, fanta neizpolnjenih življenjskih želja, ki je prezgodaj občutil presilovito divjanje in surovost italijanskega fašizma. Njegova nasilna smrt 21. februarja 1931. leta je pretresla ne samo Cerovo in Brda, pač pa celo Primorsko.
Do Mirkove smrti je prišlo le pol leta po usodnem dnevu 6. septembra 1930, ko so v Bazovici na osnovi sodbe posebnega fašističnega sodišča ustrelili 4 bazoviške junake, mnoge tigrovce pa obsodili na večdesetletne kazni. Zareza v narodno tkivo je bila s temi dogodki pregloboka, da vsa ta dejanja ne bi še povečala odpor Primorcev proti fašizmu. Prav letos obeležujemo 100. obletnico uvedbe fašistične šolske reforme, ki je leta 1923 iz šol izbrisala slovenski jezik, Po navedbah zgodovinarja dr. Salvatorja Žitka je moralo takorekoč čez noč okoli 52.000 slovenskih otrok v 440 šolah spremeniti učni jezik, v slovenščini se niso smeli pogovarjati med sabo niti v šolskih odmorih. In italijanski učitelji, ki so učili slovenske otroke so smeli biti samo tisti, ki so bili vpisani v fašistično stranko Fascio.
In kakšne psihološke posledice to pusti v odraščajočem otroku, ki njemu tujega italijanskega jezika prej nikoli niti slišal ni. In na kakšen način se na vse fašistično nasilje odzovejo mladoletni fantje združeni v skrivno bratovščino, ki je bila v resnici tajna dijaška protifašistična organizacija imenovana Črni bratje? Tako kot so to v svojih rosnih letih znali, na tiho so posnemali svoje starejše vrstnike tigrovce. Za oborožen upor so bili še premladi. So se pa znali presenetljivo dobro organizirati. Mirko Brezavšček je bil med drugim zadolžen za tisk in širjenje slovenske literature in letakov s protifašistično vsebino. Fašisti so Mirka potem, ko so ga prijeli neznosno mučili, da bi priznal s kom je vse bil povezan in kakšni so bili cilji njihove skupine. Ko so fašisti zaslutili, da utegne 14 letni fant zaradi mučenja in fizičnega nasilja umreti, so se tega ustrašili in ga poslali domov, kjer je po nekaj dnevih Mirko umrl. Fašisti so se ustrašili dejstva, da bi lahko Mirko umrl v njihovih rokah v zaporu, kar bi lahko povzročilo splošno ljudsko nevolje in nemire. Seveda danes v Italiji o kruti usodi mladoletnega fanta noče nihče niti slišati, saj Italijani niso kot ''dobri ljudje'' nikoli povzročali nasilja in smrti drugih. Naj vprašajo nas, če so slučajno pozabili.
O Črnih bratih je bil v režiji Tuga Štiglica leta 2010 na pobudo Društva TIGR Primorske posnet film z naslovom Črni bratje, ki bi si ga moral ogledati vsakdo. Pisatelj France Bevk pa je leta 1950 napisal knjižno delo z istim naslovom in s tem postavil Mirku Brezavščku in njegovim sotovarišem trajen knjižni spomenik.
In zakaj svet bolj pozna zgodbo Ane Frank, po letih skoraj sovrstnice Mirka Brezavščka, le slabi dve leti starejša je umrla v taborišču Bergen Belsen. Mirko Brezavšček pa je že izven Primorske neznana osebnost. Zato je toliko bolj prav, da se njegovemu spominu klanjamo danes in tukaj.
Le kako lahko razumemo tako okrutno fašistično nasilje nad 14 letnim Mirkom Brezavščkom le zato, ker je trosil protifašistične letake. Je bil res tako usodno nevaren za takratno italijansko državo, ki ji ne gre v čast, da se je na tak način znesla nad otrokom, da je za posledicami fizičnega nasilja kmalu zatem umrl v materinem naročju. Je bila organizacija višjih osnovnošolcev imenovana Črni bratje, ki jo je vodil Mirko Brezavšček, res taka nevarnost za takratno oblast? Kakšna država pa je to bila, da se je čutila ogrožena od še nedoraslih otrok?
Sicer pa nam je fašistično brezumno nasilje nad nedolžnimi otroki znano tudi iz primera v Strunjanu, ko so že leta 1921fašisti iz vlaka za zabavo streljali na skupino igrajočih se otrok in jih pri tem nekaj ubili. Koliko otrok je samo umrlo v koncentracijskih taboriščih na otoku Rabu, v Gonarsu v naši bližini in v drugih taboriščih, ki jih v Italiji še danes ne priznajo in današnji prebivalci niti ne vedo zanje.
Drugi dogodek, ki se ga na današnji dan spominjamo tu v Cerovem, pa je zločin, ki ga je z ustrelitvijo 10 domačinov storila nemška okupatorska vojska. Človek se upravičeno lahko vpraša, kako da so tako gorje malemu slovenskemu narodu prizadejali predstavniki dveh velikih nacij, kot so Italijani in Nemci, naciji, ki sta v civilizacijsko zakladnico Evrope prispevali številne cvetove s področja umetniškega, kulturnega in tudi znanstvenega ustvarjanja. Podivjani režimi, ki so bili gonilna sila fašizma in nacizma, so se z nerazumljivo brutalnostjo in uničevalno silo spravili nad slovenski narod z namenom, da ga uničijo.
Vsa predvojna uporniška junaštva Primorcev je med drugo svetovno vojno nadgradil in nasledil prav tako junaški partizanski narodnoosvobodilni boj.
10 ustreljenih nedolžnih domačinov v Cerovem dne 22. maja 1944. leta – to je bilo okrutno dejanje nemoči, ki ga je storila takrat še vedno močna in z nacizmom prepojena nemška vojska. To je bilo maščevanje nad vojaškim porazom, ki so ji ga v borbi prizadejale partizanske čete ob sodelovanju italijanskega partizanskega bataljona Mazzini in Mamelli. Zločini Nemcev so se iz maščevanja kar vrstili. Kako lahko sicer razumemo zažig 22 ljudi, tudi otrok, pri Peternelu v Brdih.
Slovenci smo lahko nad našim narodnoosvobodilnim bojem upravičeno ponosni. Le koliko narodov v Evropi danes lahko reče, da so se sami osvobodili, da je njihova ljudska vojska vkorakala v njihovo prestolnico in jo osvobodila, kot je to storila partizanska vojska v Ljubljani, Ne – v Ljubljano niso vkorakali ne Rusi, ne Novozelandci, ne Britanci ali Amerikanci, ki so vkorakali v mnoge prestolnice in mnoga mesta Evrope. Zavezniki so sicer s svojo pomočjo zavedajoč se, da je partizanska vojska pomemben del protinacistične koalicije ne glede na to dejstvo veliko prispevali h končnemu izidu vojne na slovenskih tleh, kar še danes visoko cenimo, toda Ljubljano in tudi Primorsko je osvobodila naša vojska. Vendar narod, ki ne zna biti ponosen na svoj delež pri skupni zmagi nad nacifašizmom, lahko zlahka spet postane podlaga tujčevi peti. Saj nas je danes skoraj sram, da smo bili na strani zmagovalcev!
Dodal bi le še to – če bi bil partizanski boj zgolj le revolucionarno komunistično nasilje, kot skušajo premnogi danes očrniti partizansko gibanje, potem ne bi nikoli to gibanje razvilo niza svojih dejavnosti, kot so bili partizansko šolstvo, partizanske bolnice (260 naj bi jih bilo) in porodnišnice. Med partizansko vojsko je bila visoko razvita kulturna dejavnost kot so gledališke skupine, pevski zbori in celo lutkovno gledališče. Tiskali so pesmi slovenskih pesnikov in še bi lahko naštevali.
In kaj se o vsem tem naša današnja mladina uči v šoli – skoraj nič.
Angleški zgodovinar Ian Kershaw, nosilec angleškega viteškega naslova, je v nekem intervjuju povedal, da je mladim Nemcem del njihove zgodovine med drugo svetovno vojno podrobno predstavljen v procesu šolanja in preko izdatnega poročanja medijev. Lahko enako rečemo tudi za naš šolski sistem? Saj mladi niti ne vedo več kdo so bili tigrovci, pa Črni bratje, kdo je bil Janko Premrl – Vojko in mnogi drugi junaki Primorske.
Zaključim naj bolj optimistično. Ljudje, ki dajo kaj nase, nosijo v sebi vsa ta vedenja in spomin na čase, ki so bili bistveno bolj črni kot so današnji časi. Saj ni treba, da neprestano živimo s temi spomini, usmeriti se moramo v sedanji čas in tudi v prihodnost, vendar nauka iz črnih časov slovenskega preživetja ne smemo in ne bomo pozabili. Ne bomo jih pozabili zato, da se taki časi vseeno ne bi kdaj spet dogodili.