Spoštovani,
današnje odkritje plošče v spomin na slovenske in posebej primorske duhovnike ter njihove zasluge v boju proti fašizmu ter za zvestobo slovenstvu v najhujših časih italijanskega fašizma in potujčevanja je uokvirjeno podobno kot visoko državno odlikovanje, ki ga je Zboru svečenikov sv. Pavla izročil predsednik republike Milan Kučan leta 1997.
Vse od prvih odmevnih akcij v protifašističnem boju so številne enako misleče posameznike in od jeseni 1927 člane ilegalne protifašistične organizacije TIGR, na eni, ter člane Zbora svečenikov sv. Pavla, na drugi strani, združevali podobni cilji in odločnost, čeprav so se oblike organiziranja in metode delovanja pogosto razlikovale. S strani krščanskih socialcev je bil ta program usmerjen zlasti v boj za ohranjanje in zavarovanje jezika in narodnega nacionalizma, ustanavljanje kulturnih krožkov, širjenje moralnih in verskih čustev preko tiska ter na organiziranje kmečkih zadrug, kot je poudarila neumorna raziskovalka primorske zgodovine Milica Kacin Wohinz v odmevni knjigi o prvem antifašizmu v Evropi (str, 135, 136). V bistvenih črtah in z razumljivimi drugačnimi poudarki je ta usmeritev podobna temeljnemu programu delovanja organizacije TIGR, kot se je začrtal na ustanovnem sestanku na Nanosu jeseni leta 1927, in je vključeval boj zoper fašizacijo javnega življenja, politično osveščanje in ilegalnim pogojem prilagojeno organiziranost članstva z mrežo zaupnikov, skrb za primerno obveščenost članstva in primorske javnosti (ibid., 213, 214). Sodelovanje med različnimi oblikami odpora ne v prvem, ne drugem primeru sicer ni izrecno poudarjeno, razmere in potrebe odpora pa so že kmalu zahtevale tako členitev posameznih nalog kot iskanje poti za usklajeno akcijo.
Taka usmeritev se je najprej in najbolj jasno pokazala na področju izobraževanja. Tu so člani organizacije TIGR prevzeli odgovornost za prenos učbenikov in drugih knjig čez mejo v takratno Jugoslavijo, izbiro in usposabljanje učiteljev in organizatorjev, razdeljevanje tega gradiva, pripravo ustrezno zavarovanih prostorov ter umeščanje šolskega pouka in pevskih vaj – pretežno je šlo za župnišča – pa so urejali vsi vključeni sporazumno. Šele na ta način sta tako izobraževanje kot kulturno življenje postala tudi predmet skrbi in odgovornosti staršev in drugih prebivalcev. Kot ilustracija smotrne vraščenosti in intenzivnosti ilegalnega boja, ki je bil podlaga za tako zamišljeno in razpredeno kulturno in vzgojno delo, se nam kaže podatek, da je na pogrebu komenskega dekana Nemca, ki je podlegel mučenju v fašističnih zaporih, vseh 46 prisotnih duhovnikov sklenilo, da bodo vztrajali pri verouku (in pouku) v slovenskem jeziku, »če bo treba tudi do mučeništva« (E. Pelikan, Tajno delovanje primorske duhovščine, 2002, 207).
Razumljivo in prav je, da nasledniki organizacije TIGR, to je naše društvo s tem imenom, danes posebej poudarja zasluge, ki jih je v tem pomembnem delu primorske in slovenske zgodovine prispeval Zbor svečenikov sv. Pavla. Hkrati pa se moramo zavedati, da je bila primorska zgodovina takrat stvar zavednosti, obnašanja ter delovanja velikega dela primorskega prebivalstva, ki je kljub fašističnim pritiskom in terorju vztrajalo na svoji zemlji, na različne načine protestiralo in se bojevalo za svoje temeljne človečanske pravice - od Mareziškega upora 1921 in bojkotiranja volitev 1924 v Ajdovščini, ob še živih spominih na Tolminski punt leta 1713, ob prebiranju Gregorčiča, Kosovela, Bevka ... in tako naprej. V narodnoosvobodilnem boju se je ta množičnost ponovila in s tem so ponovno potrdile besede Trubarja, ki se je prav tu v Vipavskem Križu večkrat ustavil, da je najbolj bistveno stati inu obstati, ne glede na nasilje in pritiske.
Savin Jogan, 25. 6. 2023 v Vipavskem Križu
Zvočni posnetek odkritja plošče primorskim duhovnikom (avtorja Marjana Božiča) najdete tukaj.