V nedeljo 17. decembra 2023 je na strelišču na Opčinah potekala slovesnost, s katero so se številni obiskovalci kot vsako leto spomnili dogodka izpred 82 let, ko so na tem strelišču pod fašističnimi streli ugasnila življenja petih upornikov. Ustreljeni so bili Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos, Pinko Tomažič in Ivan Vadnal.
Dogodek je organizirala VZPI – ANPI Trst. Slavnostni govornik je bil Marko Marinič, katerega govor si lahko preberete v nadaljevanju tega zapisa. Poudaril je brezbrižnost italijanskih oblasti do spodobne ureditve openskega strelišča kot kraja spomina. Taiste oblasti tudi neupravičeno zadržujejo velika denarna sredstva za ureditev spominskega parka.
V kulturnem delu programa so sodelovali združena pevska zbora Tabor in Stane Malič ter partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, ki je imel kmalu zatem slavnostni koncert v Prosvetnem domu na Opčinah ob 50. obletnici ustanovitve tega zbora.
Slovesnosti se je udeležilo več članic in članov Društva TIGR Primorske, več članov upravnega odbora društva ter predsednik društva Gorazd Humar.
S praporom je društvo na slovesnosti predstavljal praporščak Bojan Orešnik.
Govor Marka Mariniča
Spoštovane in spoštovani, drage tovarišice in tovariši – dovolite mi, da vas tako nazovem, z besedo tovariš, ki se bolj kot na ideološko pripadnost navezuje na pojme enakopravnosti, bratstva, solidarnosti, ki so se skovali med našimi ljudmi v času političnega, razrednega in narodnostnega zatiranja.
Prav iz teh tovariških vezi je vzklilo seme upora – upora za narodno osvoboditev in upora za družbeno emancipacijo. Ta upor je bil toliko močnejši med slovenskimi ljudmi, ki so v dvasetletju fašistične diktature poleg političnega zatiranja doživljali tudi močan raznarodovalni pritisk. Vsi vemo, za kaj je šlo: prepoved rabe jezika, zapiranje šol in društev, spreminjanje imen in priimkov, pa ustrahovanje, pretepanje, aretacije, za najbolj kljubovalne tudi mučenje, posebno sodišče in ustrelitve.
Stojimo na kraju spomina, enem tolikih, s katerimi je posejano ozemlje, kjer živimo Slovenci v Italiji. Ta kraj, pa naj bo še tako zanemarjen s strani oblasti, ki ga vsa ta leta niso znale in hotele primerno ovrednotiti, nam prinaša še posebno sporočilo. Tu se spominjamo, da se je zatiranje fašističnega režima začelo že, ko je zagorel Narodni dom, nadaljevalo in stopnjevalo se je do končnega obračuna med osvobodilno vojno.
Drugi tržaški proces je zaznamoval prehod med fašističnim dvasetletjem in agresijo Nemčije in Italije na Jugoslavijo. Že konec leta 1940 in v začetku 1941. je fašistična tajna policija izvedla obširno racijo med Slovenci, jih aretirala skoraj 300. Mnoge so obsodili že takoj, 60 za režim najnevarnejših pa so decembra istega leta privedli pred posebno sodišče, ki se je takrat preselilo v Trst z namenom demonstrativne in ustrahovalne sodbe, ki naj bi strla slovenski protifašistični odpor.
Temu ustrezna je bila že vnaprej zapisana obsodba 9 obtožencev na smrt in preostalih na 963 let zapornih kazni. Štiri smrtne obsodbe so nato spremenili v dosmrtno ječo, Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos, Pinko Tomažič in Ivan Vadnal pa so 15. decembra 1941 na tem mestu padli pod streli fašističnih rabljev. Njihova kri ni bila zaman prelita. Iz nje je vzklilo seme upora, ki je nazadnje premagal nacifašizem.
To našo preteklost moramo poznati in osveščati mlade, da jih ne bodo zavajale laži in manipulacije. Naravno je, da se z minevanjem generacij izgublja individualni spomin ljudi. In vendar kolektivnega spomina ne smemo izgubiti, toliko bolj v tem času, ko javno mnenje krojita potvarjanje preteklosti in revizionizem desnice, ki skuša krvnike predstavljati kot žrtve in žrtve kot krvnike.
Ker če izgubimo spomin, bomo z njim zapravili tudi vrednote generacij, ki jim dolgujemo, da nismo bili izbrisani kot narod, da smo preživeli, ne več pod diktaturo ampak v demokraciji. Dobro vemo, kako pomanjkljiva je ta naša demokracija, kako daleč od nekdanjih idealov je naša stvarnost. Kako so se pod udarci neoliberalne ideologije vzvodi oblasti iz izvoljenih državnih organov prenesli na finančne oligarhije. Občutek imamo, da naš glas ne šteje, da so volitve prevara, da se itak ne bo nič spremenilo. In v dobri meri je to tudi res. Ampak, zavedati se moramo, da je tudi od nas odvisno, kolikšna bo stopnja demokracije v naši družbi. Če se bomo predali malodušju, če se bomo odpovedali demokratični participaciji, če se bomo odpovedali volilni pravici, ki so jo ženske v Italiji prvič pridobile šele leta 1946, - če se bomo odpovedali vsemu temu, potem bomo dovolili da drugi odločajo o nas.
Še eno misel bi vam ponudil, da zaključim ta svoj govor. Svet pretresajo danes globoki konflikti. Vojna v Ukrajini in masaker civilnega prebivalstva v Palestini sta nam v opomin, da svetovnih ravnovesij ni mogoče urejati s silo. Potreben je dialog, potrebne so politične rešitve, ki morajo temeljiti na spoštovanju človekovih pravic, ne enakem dostojanstvu vsakega človeka in na kolektivni pravici vsakega naroda do samoodločbe. Zaprepaščeni smo, ko v Gazi vidimo, kako so se nekdanje žrtve spremenile v krvnike. Judovski narod, ki ga je krščanska Evropa stoletja preganjala vse do holokavsta, je svojo državo utemeljil na kolonizaciji ozemlja drugega naroda, s politiko apartheida, etničnega čiščenja in nasilno vojaško okupacijo. Vse to je 7. oktobra privedlo do toliko brutalnega kolikor brezupnega in seveda neopravičljivega upora, maščevanje pa se danes izvaja z masakrom otrok in žensk, z genocidom palestinskega naroda.
Naše zahodne demokracije vse to dopuščajo. Temu se moramo upreti, zahtevati od naših vlad naj aktivno posežejo za takojšnjo prekinitev ognja. Zato naj se izpred tega pomnika našim ljudem, žrtvam političnega in etničnega zatiranja, dvigne klic: DOVOLJ NASILJA! NIKOLI VEČ VOJNE!