Objavljamo zapis člana Društva TIGR Primorske Igorja Mravlje o proslavi Društva Slovenski TIGR - 13. maj dne 12. 5. 2024 na Mali gori.
Mala gora med resnico in lažmi
Dne 13. maja 1941 je na Mali gori pri Ribnici majhna italijanska patrulja naletela na tri pripadnike, od predvojne fašistične Italije že docela zdesetkane, tajne revolucionarne protifašistične organizacije slovenskih in hrvaških domoljubov TIGR, ki je bila ustanovljena leta 1927 na Nanosu. Pri tem spopadu je padel eden od vodij le-te Danilo Zelen.
V spomin na ta dogodek je tu tudi letos 11. 5. 2024 potekala skromna komemoracija v organizaciji Društva TIGR Primorske, ki ima sedež v Ajdovščini, ne prav daleč od Nanosa.
Prva znana oborožena kolaboracija
Dan za to komemoracijo, 12. 5. 2024, je bila tu tudi komemoracija društva Slovenski TIGR - 13. maj, ki ima sedež v Ljubljani. Ta raje obeležuje le konec kot pa protifašistične akcije TIGR.
Voditelj je uvodoma omenil le (štiri) italijanske orožnike – karabinjerje, zamolčal pa, da so v patrulji bili tudi trije Slovenci, eden od njih je bil v spopadu ranjen, ki so s puškami v imenu okupatorja brez slabe vesti streljali po koči in slovenskih tigrovcih ter ubili D. Zelena.
13. maj 1941 je torej dan prve oborožene kolaboracije Slovencev z okupatorjem, kjer je bil prvič ranjen slovenski kolaborant. Razen, če društvo Slovenski TIGR - 13. maj ve iz kakšnih (čezmorskih?) virov o čem takem še bolj zgodnjem. Društvo je že s svojim nazivom ignorira hrvaške protifašistične domoljube v TIGR-u, med njimi enega prvih ubitih Vladimira Gortana (1904, Pazin–1929, Pulj).
V govoru same ignorance (op.: izraz L. Peterleta) in zamolčevanja
Govorec Vili Kovačič (V. K.) je navedel, kako so primorski Slovenci dobili azil v Jugoslaviji, ne pa, da so tu imeli status tujca.
Upravičeno je omenil med protifašističnimi odporniki tudi primorske svečenike, ne pa, da jih je zaradi tega javno utišal (1920–1921) lastni italijanski škof iz Trsta. Pravilno je predlagal postavitev obeležja TIGR-u v Bruslju, nič pa ni rekel o tem, da je januarja letos ravno tam, na sedežu EU, Društvo TIGR Primorske postavilo razstavo in imelo okroglo mizo na to temo. V Bruselj so s seboj peljali tudi nekaj učencev iz slovenskih osnovnih šol, ki nosijo ime po tigrovcih. Na razstavi pa ni bilo nobenega bruseljskega poslanca SDS. Sp. Tone Kuntner je recitiral pesem Če greš s srcem v boj, avtorja Andreja Jelačina, ne prvič brez dovoljenja le-tega, in nevljudno brez navedbe, da gre za člana Društva TIGR Primorske.
“Temelji” Evrope s križem in mečem
Po V. K. je bila Evropa utemeljena na krščanstvu. Na Slovenskem (Prešernov Krst pri Savici) pa so se predniki Slovencev že konec 8. stol. trikrat z orožjem neuspešno uprli svojim prvim okupatorjem – Bavarcem. V boju za svobodo in evropsko vero svojih pradedov. Oboje so nasilno izgubili.
V. K. je omenil velikega borca za svobodo Nelsona Mandelo. Ne tudi njegovega soborca, kat. nadškofa Desmonda Tutuja: “Ko so prišli evropski misijonarji v Afriko, smo mi imeli zemljo, oni pa biblijo v rokah. Pa so nam rekli: “Molite.” Zaprli smo oči in ko smo jih odprli, so oni imeli v rokah našo zemljo, mi pa biblijo.” Toliko o temeljih.
Kaj vse kvazizgodovinarji zamolčujejo
Po V. K. je Jugoslavija po vojni izgubila cono A. Kdaj smo jo imeli, pa izgubili? Nič ni navrgel, da so že januarja 1926 v Lyonu v Franciji tri komunistične – in nobena katoliška – partije (italijanska, slovenska, avstrijska) podpisale dogovor o pravici Slovencev do odcepitve od Italije in celo Srbije v neodvisno državo. Podoben je bil njihov dogovor aprila 1934 in akcijski dogovor med organizacijo TIGR in Komunistično (ne katoliško) partijo Italije decembra 1935.
Pred vojno je italijanska fašistična oblast množično zapirala rodoljube, tudi duhovnike in tigrovce, pogosto pod obtožbo, da so komunisti ali komunistično čuteči.
Kaj vse kvazizgodovinarji potvarjajo
Govornik Lojze Peterle je med drugim poudaril, da TIGR nikoli ni dvignil roke nad Slovenci. Popolnoma mimo, verjetno le nevednost. Tigrovci so žal bili prisiljeni izvajati tudi likvidacije zoper najhujše slovenske (Prešernove) profašistične “valjhune” – dokumentirani primeri kot Krkavče, Šempeter na Krasu (Pivka), Škocjan, Gorica, Hruševje, Ricmanje …
Te je slutil in čutil že France Prešeren v svoji prvi različici Zdravljice iz leta 1844 v pozneje izločeni kitici z verzi “…de nikdar več naprej od tod – hčer sinov – zarod nov – ne bo pajdaš sovražnikov!”
Oblastoljublje veliko pojasni
V svojem govoru Lojze Peterle obsoja “oblastoljublje”. S čimer je nenamerno razložil za okupirano Evropo neobičajen zgodnji razcvet kvizlinštva pri delu ljubljanskih meščanskih (po)svetnih veljakov. Na primer poniževalno pisno zahvalno spomenico slovenskih zastopnikov političnih in gospodarskih stanov (bivši ban Natlačen, ljubljanska RKC ipd.) Duceju za priključitev Ljubljanske pokrajine Imperiju Italije s priseganjem lojalnosti 3. 5. 1941; vdanostni poklon 105 slovenskih županov Ljubljanske pokrajine komisarju E. Grazioliju v Ljubljani 7. 5. 1941; zahvalno mašo škofa Rožmana v stolnici okupatorju 22. 5. 1941; osebno romanje, brez primere v okupirani Evropi, slovenskih članov sveta Ljubljanske pokrajine v Rim v poklon Mussoliniju 8. 6. 1941.
Kar preveč prilizovanja »tujčevi peti« se je zgodilo že v slabih dveh mesecih okupacije v primerjavi s 27. aprilom 1941 (OF), ko se po interesnem videnju Lojzeta Peterleta ni zgodilo nič. Po tej prozorni logiki se tudi tistega dne, septembra 1927 na ustanovnem sestanku organizacije TIGR na Nanosu ni zgodilo nič!
Nezaslišano izenačevanje protifašistov (TIGR) in profašistov!
Le kaj bi rekli tigrovci, ko z iste kontinuitetne ideološke strani polagajo vence njim in hkrati, ko lahko, poniževalno z državnimi vojaškimi častmi, tudi kvizlinškim domobrancem, »edini pravi slovenski vojski« (citat zadnjega slovenskega Velikega vodje), sicer oboroženim »bratom in sestram« (citat L. P. iz govora) nacifašistične okupatorske vojske!?
In se taisti v tujini najraje družijo s politiki in silami, naklonjenimi avtoritarizmu in neofašizmu.
Nič presenetljivo (ne)znanje
Koliko sami poznajo organizacijo TIGR, kaže že govor voditelja 12. 5. 2024, ki je v dogodkih 13. 5. 1941 na Mali gori celo mirno zamenjal usodi tigrovcev Kravanje in Majnika.
Mala gora pa ni sveta gora Primorcev, to je brez primere Nanos, kar je dobro vedela tudi sama predvojna fašistična oblast, ki je pogosto lomastila tam gor in naokrog ob zbiranjih Slovencev.
(sestavil: Igor Mravlja, 18. 5. 2024)